Oče neoevrazijanizma

Zdravstvujte tovariši in tovarišice! Pred nami je najnovejša Teorema. Danes vam bomo predočili filozofijo in politično misel zloglasnega ruskega intelektualca, filozofa in nekdanjega sovjetskega disidenta Aleksandra Dugina, ki je poznan predvsem kot preroditelj in hkrati utemeljitelj tako imenovane evrazijanske ideologije. Zanjo je v vseh njenih raznovrstnih manifestacijah značilno poudarjanje izjemnosti in posebnosti ruske kulture, politike, morale in družbe. Duginov evrazijanizem se med drugim navdihuje pri ruski mitologiji, tradicionalizmu, pravoslavju, eshatologiji in tako pri fašističnih kot pri komunističnih avtorjih, zato so levoliberalni ideologi v njem hitro prepoznali ideologa ruskih imperialističnih ambicij. V Putinovi odločni zunanji politiki, ki je svoje zobe prvič pokazala v drugi čečenski vojni in v Gruziji, letos pa je kulminirala s pokom v Ukrajini, so liberali hitro prepoznali odseve Duginove trde retorike o ruskem poslanstvu razbijanja globalnega liberalno-kapitalističnega reda. Pa je vpliv Duginovega in siceršnjega evrazijanizma na rusko politiko res tako neznanski? Je Dugin čisto zares Putinov Rasputin?

Da lahko odgovorimo na ti vprašanji, moramo razvoj evrazijanistične ideološke paradigme umestiti v zgodovinski in sociološki kontekst. Izraz, oziroma koncept »evrazijanizem«, sam po sebi ne pomeni ničesar. Pod svojo navidez enolično fasado združuje množico mislecev in teoretskih izhodišč, ki zavzemajo različna stališča. Vsem paradigmam evrazijanizma pa je vseeno skupno prepričanje, da ruska kultura, politika, ekonomija in še kaj zaradi svojega geopolitičnega značaja zavzemajo nekakšno vmesno pozicijo med zahodnim, evropskim in vzhodnim, azijskim občestvom. Zgodnji, klasični evrazijanisti so znanstvenost trditve o tej unikatni, že skoraj mesijanski »tretji« kulturni in politični poti, po kateri stopica Rusija, poskušali utemeljiti z oblikovanjem rigorozne zgodovinopisne, geografske in kulturne epistemologije. A če se zazremo v okoliščine oblikovanja evrazijanske ideologije ugotovimo, da so se ti napori vedno pojavljali v obdobjih, ko so Rusijo pretresali veliki socialni nemiri, ki so razveljavljali uveljavljeno predstavo o tem, kaj pomeni biti Rus, kaj sploh je rusovstvo. Evrazijanizem se je kot kvazi geopolitična veda torej vedno pojavljal kot iskanje trdnega bistva za majavo identiteto ruskega duha in nacionalnosti v luči aktualnega družbenega dogajanja in je tako skušal utemeljiti svetovno poslanstvo Rusije. Če razumemo, zakaj se je to dogajalo, bomo razumeli tudi Duginove pozicije.

Za predhodnika evrazijanizma se smatra slavjanofilsko gibanje na prelomu 19. stoletja. Vprašanja, ki so burila duhove že od modernizacije Petra Velikega, ko so bile uvedene sekularne šole, reforma vojske in ostrejša regulacija pravoslavne cerkve, so še naprej delila rusko politično in intelektualno elito. Je Rusiji usojeno slediti zgledu evropske civilizacije, hčere razsvetljenstva, ali pa se na svetovni zemljevid lahko zares postavi samo tako, da se poda na samosvojo, alternativno pot z mitosom prepredenega carskega sistema? Slavjanofili so poskušali krizo ruske identitete reševati z vračanjem k izročilu pravoslavne vere in k političnemu avtarkizmu. Avtorji, kot so, Aleksej Homjakov, Ivan Aksakov, Juri Samarin in brata Pjotr ter Ivan Kirejevskij, so vztrajali pri trditvi, da Rusija ni moderna nacija-država ampak je imperij, ki na svojem območju zajema skoraj polovico neruskega prebivalstva. Kljub etnični heterogenosti so slavjanofili protistrup za zahodnjaški, individualistični racionalizem iskali v slovanski tradiciji in veri v carjevo avtoriteto. To je bilo pač razumljivo, saj v tedanji Rusiji ni bilo pravega javnega življenja, pa tudi liberalnih političnih institucij in kapitalistične ekonomske baze ne.

Slavjanofilsko naklonjenost slovanski kulturi in tradiciji pa je kmalu prizadel poraz ruske vojske proti Britanskemu imperiju v bitki za Krim leta 1853. Vojaški poraz je pokazal globlja protislovja in sprožil krizo ekonomsko in politično zaostalega carskega sistema. Rusko plemstvo je romantično poudarjanje slovanske kulture in tradicije zamenjalo z bolj premišljenim taktiziranjem. Z nadaljnjo modernizacijo vojske in temeljitimi družbenimi reformami, na primer z ukinitvijo tlačanstva leta 1861 in s počasno industrializacijo ter proletarizacijo, so si skušali rešiti kožo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki. Utopične slavjanofilske ideologije pa niso povozili samo praktični premisleki in ukrepi, ampak tudi upor prebivalcev na območju nekdanje Republike obeh narodov, ki so ga carske sile brutalno zatrle. Vodilni slavjanofili so Poljake po tem dogodku obsodili za judeže slovanskega občestva in ideja o enotni, združeni slovanski civilizaciji si še dolgo ni zares opomogla. Kljub temu, da je slavjanofilskemu gibanju počasi zmanjkalo pare, pa so njihove ideje in koncepti, skupaj s poudarjanjem primata unikatne ruske kulture, preživeli. 

Rojstvo klasičnega evrazijanizma, ki je deloma obudil miselnost slavjanofilskih predhodnikov, lahko postavimo v 20. leta prejšnjega stoletja, ko je Rusijo razburkal nov pripetljaj. Čeprav sta boljševiška komunistična revolucija in sledeča državljanska vojna v tujino pregnali številne posameznike, predvsem intelektualce in književnike, jih to ni ustavilo, da si ne bi ustvarili mnenja o vplivu rdeče prikazni na domovino in ga tudi zapisali. V bolgarski Sofiji je začela delovati četverica sovjetskih odpadnikov, ki so jo sestavljali lingvist in strukturalist Nikolaj Sergejevič Trubecki, ekonomski geograf in geopolitik Peter Nikolajevič Savicki, teolog in zgodovinar Georgij Vasiljevič Florovski in muzikolog ter umetnik Peter Petrovič Suvčinski. V svojem prvem objavljenem delu, zbirki spisov z naslovom Selitev na vzhod: slutnje in dogodki: Afirmacija Evrazijcev, izdani julija 1921, so avtorji postavili temelje evrazijanističnega premisleka o značaju Rusije, a so pri tem zavrgli vso utopistično in romantično navlako panslavizma svojih predhodnikov. Ohranili pa so seveda vero v izjemnost ruske civilizacije. Posebnosti Rusije po njihovem niso bile toliko kulturne kot geopolitične. Na gromozanskem območju propadlega cesarstva in novonastale Sovjetske zveze so poskušali zaobjeti etnični in družbenopolitični pluralizem tako ruskih kot neruskih ljudstev.

Kljub zagovarjanju družbenega pluralizma so si zgodnji evrazijanisti z boljševiki skakali v lase glede tipa politike, ki bi vse rusko in nerusko povezala v enoten, delujoč sistem. Evrazijanisti so po zgledu svojih predhodnikov še naprej navijali za zapuščino carizma, posebej pod trdo roko Mongolskega imperija, zaslužnega za nastanek svojevrstne mešanice Evropskih in Azijskih prvin. Boljševiki pa so raje promovirali marksistično-leninistični internacionalizem, ki bi emancipiral proletariat iz spon zaostale tiranije. 

Krog ruskih emigrantov ni nikoli dosegel pretiranega prepoznanja. Sčasoma so sicer nekateri vodilni predstavniki evrazijanizma iz čiste želje po vsaj delni realizaciji svojih kolektivističnih nazorov zakopali bojno sekiro s »ta rdečimi« in se poskušali integrirati v birokracijo sovjetske države. A evrazijanizem je v času obstoja Sovjetske zveze na splošno ostal na tako slabem glasu, da je varnostni aparat proti njegovim predstavnikom zagnal celo protiobveščevalno akcijo. Evrazijanistične ideje so nov zalet dobile šele ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Gorbačov pričel s postopno privatizacijo partijskih in socialističnih struktur nasploh, pod parolo Glasnosti pa je demokratiziral javni diskurz. To, skupaj z razpadom Sovjetske zveze, je bil tretji veliki mejnik v zgodovini evrazijanizma. 

In s tem se prične tudi zgodba protagonista današnje Teoreme. Aleksander Geljevič Dugin se je rodil 7. januarja leta 1962 očetu Geliju Aleksandroviču, zaposlenemu v oficirskem štabu sovjetske vojaškoobveščevalne službe in materi Galini, zdravnici. Sine je veljal za težavnega, upornega otroka, saj ga je moral oče redno reševati iz cele kopice nesporazumov s sovjetskimi oblastmi. Kljub temu se je Dugin odločil za študij na Moskovskem letalskem inštitutu, od koder pa so ga zaradi kontinuiranega disidentstva in siceršnjega slabega opravljanja akademskih obveznosti eventuelno izključili in je bil primoran najti delo kot čistilec moskovskih cest. V tem času, okoli leta 1980, se je priključil Južinjskemu krogu,  ezoterični skupinici disidentskih čudakov, ki so objavljali  edgy poezijo in obskurne filozofske tekste, radi pa so tudi združevali nacistične in komunistične simbole. Dugin se je tu začel spogledovati z raznoraznimi avtorji, nacističnimi in fašističnimi ideologi, na primer s Carlom Schmittom, francoskim tradicionalistom Renejem Guenonom, ali pa z italijanskim fašistom Juliusom Evolo. Branje in prevajanje Evole je Dugina počasi popeljalo v svet hermenevtike, radikalnega konzervativizma in seveda evrazijanizma. 

Ko je na čelo partije prilezel Gorbačov, je politično udejstvovanje v Sovjetski zvezi za navadnega smrtnika postalo lažje. Dugin se je takrat pridružil notorični antisemitski organizaciji Pamjat, že po razpadu socializma pa je s pisateljem Edvardom Limonovom, po vzoru ideologije nemškega konzervativnega revolucionarja in nacionalboljševika Ernsta Niekischa, ustanovil Nacionalboljševistično partijo. Limonov in Dugin sta se sicer zaradi ideoloških razlik kmalu razšla in Dugin je leta 2000 ustanovil lastno stranko Vseruskega evrazijskega gibanja. 

Otoplitvi politične klime v času Gorbačova je sledila tudi sprostitev omejitev potovanj v tujino. Dugin je ta čas izkoristil, da se je v Franciji srečal z veljakom tako zvane Nove desnice, Alainom de Benoistom, ki je postal njegov redni kolaborant. Duginu je uspelo v tem obdobju vzpostaviti tudi lastno založbo Arktogeja, pri kateri je najprej izdal kompilacijo evrazijanske misli z naslovom Elementi in pa lastno delo z naslovom Dan. Pri Arktogeji je Dugin leta 1997 izdal tudi svoje prvo obsežnejše in še danes verjetno najbolj vplivno delo, Osnove geopolitike. Delo je zaradi svoje delno praktične in aktualnopolitične narave postalo celo obvezno čtivo na Akademiji generalštaba Ruske vojske, Dugin pa si je v ruskem establišmentu prislužil stolček za ideološko svetovanje nižjemu vojaškemu osebju in politični eliti. 

V Osnovah geopolitike se Dugin opre na famozno teorijo rahlo obskurnega angleškega politika in akademika iz 20. stoletja Halforda Mackinderja. Mackinder je svet razdelil na dva tipa civilizacij. Tako imenovane telurokracije, za katere je značilno obvladovanje kopenskih virov in strateški dostop do drugih celin in jih zastopa prav Rusija, so zoperstavljene tasalokratskim nacijam, na primer ZDA, katerih ekonomija je odvisna predvsem od čezmorske trgovine in posledično imperializma. Dugin z Mackinderjevo pomočjo zaključi, da iz opisanega geopolitičnega dualizma izvirajo tudi kulturne, moralne in politične lastnosti posameznih nacij. ZDA, kot pač vemo, stavijo na pomembnost človekovih pravic, vero v kapitalizem, »prosti« trg, demokracijo in prilaščanje presežne vrednosti, medtem ko Rusijo, tarčo teh ambicij, zaradi njene kontinentalnosti zaznamujeta družbeni konzervatizem in zaostalost, kolektivistični način življenja in vera. Neko vmesno pozicijo pri tem zavzemajo narodi južne, zahodne, ter severne Evrope, za katere pa Dugin meni, da morajo pasti pod okrilje Rusije.   

Poleg vplivov neruskih, nesovjetskih geopolitikov, kakršni so Mackinder ali Rudolf Kjelln, Fredrick Neumann in Friedrich Ratzel, ki so se vsak na svoj način ukvarjali z raziskovanjem geografskih vplivov na kulturo, se je Dugin pri pisanju Osnov geopolitike navdihoval tudi pri klasikih evrazijanizma. A medtem ko unikatnost ruske pravoslavne in kolektivistične civilizacije pri kakšnem Savitskem ni povezana z inherentnim protizahodnjaštvom, Dugin s sklicevanjem na avtorje nemške konzervativne revolucije zagovarja, da so telurokracije in tasalokracije po svojem bistvu nezdružljive. Ključna za njegov argument je teorija nacističnega sodnika in ideologa Carla Schmitta, ki je z zavrnitvijo liberalizma, pravne države, zahodne demokracije in človekovih pravic vizijo svetovnega političnega reda utemeljil na subjektivnih silah posameznih kultur in na njihovih tendencah k ekspanzivnosti. Schmitt je namreč svetovno politično areno označil za Grossraum, v katerem princip enakosti suverenih držav nadomešča hierarhija Rajhov, oziroma imperijev, utemeljenih na kulturi, prostoru, ideologiji in volji ljudstva oziroma Volka. 

Geopolitičnim osnovam vsekakor ne koristi, da se Dugin v delu opira na ideologeme nacističnih zločincev, ki so utemeljevali ekspanzionizem Hitlerjeve Nemčije, ali pa na psevdoznanstvene razločke med kopenskimi in morskimi nacijami obskurnih geografov in geopolitikov. Vsebina Geopolitičnih osnov tako izpade precej konspiracionistično. A pomemben je tudi zgodovinski kontekst izida dela. V nasprotju s prepričanji liberalnih človekoljubov in akademske smetane, v Rusiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po razpadu Sovjetske zveze, niso kraljevale človekove pravice in svoboda govora ampak peklenska neoliberalna anarhija. Ruski predsedniški prvak, Boris Jelcin, je v korist tujega kapitala odobril splošno razprodajo državnega premoženja in divjo privatizacijo, kar je povzročilo popoln razpad zdravstvenega sistema in socialne države, vrtoglavo inflacijo in brezposelnost. Po podatkih socializmu vsekakor nenaklonjenih institucij kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, naj bi se v času obeh Jelcinovih mandatov pričakovana življenjska doba znižala za neverjetnih šest let. K temu je prispeval tudi porast alkoholizma in samomorov. Ob skoraj popolni odsotnosti države in njenih varnostnih mehanizmov se je razbohotila mafija, ki je v vlogi para policije, dobaviteljice drog, orožja, osnovnih dobrin in kot izvajalka raznoraznih atentatov služila na račun ruskega ljudstva. 

Do leta 1998 je bila Ruska federacija v totalnem propadu. Poleg splošnega ekonomskega kolapsa zaradi azijske finančne krize leto poprej in siceršnjega učinkovanja šok terapije, je država popolnoma zapravila ugled borke proti ameriškemu imperializmu. Kljub zaprisegi Busha starejšega Gorbačovu, da se Nato ne bo širil na vzhod proti ruskim mejam, je Jelcin dopustil, da je Nato pod svoje okrilje leta 1998 vzel Poljsko, Madžarsko in Češko. Kremeljski pijanec je Rusijo nato v očeh domače in javne publike še dodatno osramotil, ko ob ameriški intervenciji na Kosovu ni niti mignil s prstom. Tako pač ne preseneča, da ob koncu devetdesetih let ni bil priljubljen niti pri plebsu niti pri politični eliti. Rusija se je, tako kot že večkrat v preteklosti, znašla pred vprašanjem svoje identitete. Kako naprej? Po zgledu nepopolne socialistične sovjetske preteklosti ali še bolj neuspešne ekonomske liberalizacije? 

Duginovo opiranje na realpolitično ideologijo nemških konzervativcev in klasičnih evrazijancev mu je torej omogočilo, da je v Osnovah geopolitike podal opis stanja takratnega ruskega duha. Če je v omenjenem delu kaj zares tehtnega in obravnave vrednega je prav upravičena kritika homogenizirajočega zahodnega globalizma, ki se, kadar kapitalistično poblagovljenje kot orodje zasužnjevanja nacij odpove, vedno zateče k sredstvom imperialističnega, vojaškega zavojevanja. Ker pa Dugin hkrati ni pretiran fan komunizma, ali raje birokracije po sovjetsko, se človek vpraša: kaj je alternativa, ki jo ponuja? V svojem najpomembnejšem delu iz zrelega obdobja z naslovom Četrta politična teorija, ki je izšlo leta 2009, Dugin razglasi konec hladne vojne in s tem tudi poraz sovjetskega socializma in se sprašuje, kakšno ideologijo mora prevzeti evrazijski prostor, da bo lahko uspešno kontriral severnoatlantaskemu liberalizmu. Alternativo se odloči iskati v po njegovemu mnenju najbolj izvedljivih elementih treh preživetih ideologij. V liberalizmu čisla poudarek na svobodi, v marksizmu kritiko kapitalizma, v fašizmu pa poudarek na etnični partikularnosti, zavrne pa manj zaželene elemente vsake od teh treh ideologij, kot so liberalni materializem, fašistični rasizem in komunistični razredni boj. Končni rezultat tega dela je eklektično prepletanje spiritualističnih, komunitarnih in partikularnih pristopov, ki jih verjetno lepo povzame že Heideggrovo vztrajanje pri pomembnosti enega, torej univerzalnega, kakor se kaže v mnoštvu manifestacij. V Duginovem primeru so to prav raznorazne kulture in etnije.  

V kakšnem razmerju pa je Dugin z rusko politiko? Četudi damo na stran dejstvo, da se filozof nikoli ni zares srečal s Putinom, gremo težko mimo Putinove retorike, ki na trenutke močno spominja na odlomke iz Osnov geopolitike. Putina imamo, v primerjavi z njegovim predhodnikom pijancem Jelcinom, upravičeno za asertivnejšega igralca v mednarodni politični areni. A Putin je svoje predsednikovanje pričel v upanju na sodelovanja z Zahodom. Na to je kazala njegova želja po pridružitvi Evropski uniji ali pa tesno sodelovanje z ZDA v vojni proti terorizmu po dogodkih 11. septembra 2001. V zameno za pripravljenost na sodelovanje je Bush mlajši podpiral širitev Nata in serijo barvnih revolucij v Ukrajini in Gruziji, kar Putinu in Rusom gotovo ni ugajalo. Pri tem seveda lahko razpravljamo o tem ali so barvne revolucije nastopile kot posledica ruske grožnje kvazi samostojnim državam ali pa je imel dejansko prste vmes Washington. Resnica je, kot ponavadi, nekje vmes, ostaja pa dejstvo, da Rusija potez zahodnih sil ni dojemala kot dejanj prijateljstva.

Na imperialistično grožnjo z druge strani Atlantika oziroma Pacifika, se je Putin z leti odzival s čedalje bolj ostrim poudarjanjem multipolarnosti, torej svetovne ureditve, v kateri ne bi kraljeval samo en svetovni policaj, ampak kulturno in nacionalno mnoštvo, utemeljeno na principu vzajemnega sodelovanja, razvoja in blagodejnosti. Te besede je bil, kot lahko vidimo, že večkrat pripravljen podkrepiti z vojaškimi intervencijami. A trditi, da Putin sanjari o oblikovanju evrazijske države, ki bi se, po besedah Duginovega nacionalboljševističnega prijatelja Jeana-Francoisa Thiriata in ki jih najdemo tudi v Osnovah geopolitike, »raztetala od Vladivostoka pa vse do Dublina«, je popolnoma naivno. 

Za svoj Evrazijski osvajalski podvig bi Putin potreboval industrijsko bazo in siceršnjo vojno mašinerijo, ki je ne premore nobena od sodobnih nacij. Te so druga od druge tudi ekonomsko odvisne. Ob izvedbi takega uničevalnega pohoda bi Putin potencialno lahko zmagal le s hudimi izgubami človeškega, ekonomskega in še kakšnega kapitala in s tem ogrozil svoj predsedniški stolček. Tudi trenutni, za Ruse logistično, taktično in moralno raztresen poseg v Ukrajini, kaže na Putinovo nepripravljenost ogrožanja ruske stabilnosti in življenjskih standardov. Njegovo domnevno sklicevanje na Duginovi ideologiji podobno retoriko je torej popolnoma oportunistično - odvisno je od ocene, kaj mu bo omogočilo ohranjanje vodilnega položaja v notranji in zunanji politiki. Na to kaže tudi delovanje ruskega političnega in akademskega establišmenta, ki se je Dugina losal. Leta 2014 je, potem ko je sklenil, da bilo euromajdanske protestnike potrebno pobiti, izgubil mesto voditelja Centra za konzervativne študije na moskovski univerzi. Danes taisti establišment, del katerega so predvsem od Zahoda odvisni oligarhi, vojne hujskače pošilja v zapore.

Veliko bolj očiten je Duginov vpliv na raznorazne predstavnike tako imenovane alternativne desnice. Svojo misel razširja preko raznoraznih organizacij in think tankov kot so de Benoistove Raziskovalne in študijske skupine za evropsko civilizacijo. Dugin se je v preteklosti povezoval tudi z ameriškim alt-right prvakom Richardom Spencerjem, nenonacistično grško stranko Zlata zora, italijanskim desničarjem Cladiom Muttijem in celo z nekaterimi proruskimi kadri levičarske Sirize. 

Duginova eklektičnost zaradi nizanja neštetih avtorjev, ne glede na politični kompas, pritegne marsikoga, tako z leve kot z desne. Po drugi strani pa ne ponuja zares originalnih idej, ampak niza koncepte Ruskih evrazijanistov ali nemških romantikov in konzervativcev glede na kontekst oziroma politično situacijo in temo. Na splošno Dugin tudi ni pravi tradicionalist, saj se ti, na primer kakšen Rene Guenon, niso zares ukvarjali s politiko. Po drugi strani pa ni mogoče zanikati, da se vztrajno peha stran od modernističnih razlag sveta. Verjetno bi ga bilo najbolje oklicati za postmodernističnega eklektika, ki rad flirta predvsem z idejami iz konzervativnih miselnih tradicij, s tem pa desničarjem ugaja že zaradi reklame, ki mu jo delajo liberalci. 

Kje pa se v Duginovi filozofiji naš preljubi Marx? Duginova omemba nemškega komunista v Osnovah Geopolitike zaradi absurdnega antisemitizma sproži krohot. Marx je po Duginu napram Talmudskim, z racionalnizmom opranim zahodnim Judom, orientalist in zato bolj dovzeten za vrednote evrazijanizma. Pri tem se Dugin obeša na sledeče Marxovo izvijanje iz spisa O judovskem vprašanju: »Kaj je sekularni temelj judovstva? Materialna potrošnja in samointeres. Kaj so Judovi posvetni ideali? Trgovanje. Kaj pa njihov posvetni bog? Denar … Denar je pravo božanstvo izrealitov. Empirično je bistvo Judov trgovanje.« Dugin torej Marxa ceni zaradi njegove antiimperialistične nastrojenosti, revolucionarne vznesenosti in kurčenja nad Judi kot enim izmed sestavnih delov kapitalističnih razredov, a to je vse, kar se nauči od »orientalističnega« Juda. Nikjer se zares ne poglobi v pomen marksističnih konceptov kot orodij za razumevanje poteka eksploatacije in zato molči o razrednem boju, posledično pa ostaja slep za dobrobit delavcev. Duginov evrazijanizem je torej nekompatibilen z marksistično kritiko kapitalizma, saj ta napada evrazijanistu ljube konzervativne vrednote in nepravične avtoritete. 

Tudi Duginova kritika globalizma in liberalizma je v bistvu izjemno plitka in popolnoma nemarksistična. Bojda pravičnejše vrednote ruskega konzervatizma, kot so gojenje pravoslavne vere, čislanje tradicije evrazijanskih filozofov in mislecev ter prepričanje v politično stabilnost, na tipično desničarski način zoperstavi zlobnemu globalističnemu demonu, ki s shillanjem za pravice žensk, skupnosti LGBT in ostalih manjšin prinaša dekadenco in propad. Čeprav je upravičeno podvomiti v učinkovitost in dobronamernost nekaterih nevladnih organizacij, ki se predstavljajo kot zagovorniki interesov  teh skupin, pa ne moremo spregledati, da je neobravnavanje njihovih problemov v Duginovi filozofiji kontradiktorno idealu multipolarnosti. Ta naj bi navsezadnje v imenu univerzalizma omogočala avtonomijo in samoodločbo posameznim skupinam, bodisi v kulturnem ali etničnem smislu. Na splošno Dugin sploh ne oriše konkretne vizije o občevanju raznoraznih kulturnih svetov in se ne posveča vprašanju, kako ti stopajo v odnos do sebe ali pa motrijo svojega drugega.

V današnji Teoremi smo sledili razvoju evrazijanske misli in obravnavali njenega najbolj relevantnega sodobnega predstavnika Aleksandra Dugina. Pokazali smo, da se je evrazijanska ideologija pojavila kot reakcija na pogosto nestabilno rusko politično in družbeno situacijo in je skušala rusko identiteto zaščititi pred vdori modernističnega in liberalnega načina življenja. Kontekst Duginovega pisarjenja je zato po eni strani razumljiv, če upoštevamo, da se se Rusija niti v sodobni obliki kapitalistične kvazi parlamentarne demokracije ni zares losala nevarnosti zunanjega imperialističnega zavojevanja. V tem oziru se zdi Duginov poziv po oblikovanju neke oblike evrazijskega občestva, denimo s sklepanjem trdnejše alianse med Evropsko unijo in Rusko federacijo, smiseln. A tu se konča vse uporabno, kar nam lahko Dugin servira glede političnega delovanja. Ker je sam izjemno eklektičen in pogostokrat protisloven mislec se zdi, da bodo nad njegovimi deli navdušeni predvsem konservativni hardcore fenomenologi, marksisti pa bomo ostali žejni. 

Z nazbol navezavo se je povezoval Matej. Lektoriral je Leon. Tehniciral je Toljo. Brala sva Škoda in Lenča.