Razbojniki in mi

»Krade revnim, daje bogatim«. Kdo drug kot Robin Hood, ena izmed najbolj popularnih in vplivnih mitičnih podob razbojnika. Mitični lik, ki je neverjetno izmuzljiv za zgodovinsko analizo. Ali je Robin Hood res obstajal? Ali je bil res tako moralno superioren? Kdo je sploh bil, kakšno je njegovo poreklo? Ima še kakšne sledilce, obstajajo še drugi Robini Hoodi? Kakšni so, kdaj in kje so delovali, kako je potekala njihova razbojniška pot? Vsa ta vprašanja se dotikajo mita, ki kot tak ne more biti zabeležen v zgodovinskih dokumentih. Težko bi iz političnih, pravnih in drugih dokumentov, ki služijo kot vir zgodovinske analize, našli podatke o nekom, ki se jim po definiciji izogiba, ki ga državna oblast težko popiše, locira, ulovi in sankcionira. Razbojnik je namreč izobčenec, živi na meji državne oblasti, živi zato na meji zgodovine. Včasih kakšen Jesse James in kakšen Billy the Kid padeta v njeno pristojnost, kakšen Lampiao ali kakšen Silvino pa iz nje izpadeta.

Napisati zgodovino razbojnikov bi iz teh razlogov pomenilo novo področje ali vsaj novo temo zgodovinopisja. In Ericu Hobsbawmu je to na nek način tudi uspelo. Od šestdesetih let 20. stoletja pa do danes se je razbohotila literatura, ki preučuje pojav razbojništva po celem svetu, vse od Hobsbawmove knjige Razbojniki dalje (knjiga, ki je bila lani izdana v slovenskem prevodu pri Založbi *cf.). Kako mu je uspelo zagrabiti te izmuzljive razbojnike? Prav na meji zgodovine: med mitom in zgodovino, med javno podobo in dokumentiranimi zločinskimi dejavnostmi. Tu ni razmerja reprezentacije, javna podoba ne pomeni adekvatnosti ljudskega mnenja glede na resnično naravo razbojnikov, ne pomeni vprašanja, ali razbojniki ustrezajo svoji podobi. Javna podoba je realnost sama zase, je realen učinek, ki ga ima razbojnik na svojo okolico. In v toliko je, poleg »realnih« dogodkov, tudi predmet zgodovinarja.

Za razbojnika je ta dvojnost podobe in dejanskosti bistvena. Izobčenec nima izbire, ne more biti eden izmed običajnih civilistov, ki jih lahko instance državne ali katere koli druge oblasti popišejo in zabeležijo v svoj register. Mora se ji izogibati, pri tem pa mora upoštevati svojo okolico, mnenja lokalnih prebivalcev, njihovo situacijo in njihove želje; četudi mu je pristno vseeno zanje, jih mora za svoje preživetje upoštevati. Živi na meji politične oblasti in javne podobe. Vprašanje, ali je bil Robin Hood res tako moralno dober, je zato odveč: nianse niso pomembne, nasploh pa je razbojnik moral biti za nekoga - v večini primerov za lokalno podeželsko okolje - dober, niti ne nujno striktno moralno, sicer bi propadel v svoji izobčenosti, izvisel bi na meji med politiko in družbo.

Kdo je razbojnik?

Izobčenec, toda kakšen? Precej izmuzljiva kategorija. Razbojnik ni preprost kriminalec: rop ni nikoli zgolj rop, njegov pomen ni le ekonomski, razbojniško ropanje nima svojega pravega razloga v povečanju osebnega bogastva. Prav tako razbojniški umor ni posledica osebnostnih patologij. Razbojnik je lahko vse to in marsikateri razbojnik je z ropom povečal osebno bogastvo in z umorom zadovoljiv sadistične potrebe osebnostnih patologij, pa vendar to ni specifična lastnost razbojnika, pač pa kriminalca. V našem primeru razbojništva kriminalnost razbojniku pritiče, toda ne opredeljuje njegove razbojniškosti.

Razbojnik tudi ni mafijec, ni del organiziranega kriminala, njegovega podtalja. Sicilijanski mafiosi, začetniki splošnega mafijskega kriminala, so na začetku res bili razbojniki, toda svoje delovanje so bistveno spremenili s prehodom iz kmečkega v mestno okolje, z razvijanjem buržoaznih ekonomskih aktivnosti, ki so bile ključnega pomena. Mafija ni nič drugega kot buržoazija, ki opravlja svoje ekonomske aktivnosti na prepovedanih področjih, s prepovedanimi produkti ali storitvami, zato je kriminalen zasuk nujen. Sredi dvajsetega stoletja v ZDA odvzamete prepoved alkohola in mafije ni več. Kakšnih deset let kasneje odvzamete še kokain in Pabla Escobarja ni več.

Zakaj Pablo Escobar ne more biti moderni kolumbijski Robin Hood? Oba sta namreč, kot je znano, na ilegalen način pridobila veliko bogastva in vsaj del razdelila revnim. Oba sta izobčenca, na meji med javno podobo in politično oblastjo. Toda bi lahko Robin Hood, Billy the Kid, Lampiao ali kak drug razbojnik postal elitni član Forbesove liste najbogatejših zemljanov? Pablo Escobar je sicer prihajal iz kmečke, revne družine, toda stik s tem okoljem je s kriminalnim poslom izgubil, saj je privzel tipične buržoazne ekonomske aktivnosti, ki so bile ilegalne: produkcija in neverjetno razdelana distribucija prepovedanih produktov. Uspešen buržuj, ki se je znašel z monopolom nad proizvodnjo unikatnega produkta; kriminalni buržuj, ker je za uspešno poslovanje - produkt je pač zaradi različnih, bistveno neekonomskih razlogov padel na napačno stran zakona - potreboval kriminal.

Bistvena značilnost razbojnika sta njegova politična funkcija in njegov politični pomen. Razbojništvo je bistveno socialno razbojništvo. Po tem se razlikuje od vseh ostalih omenjenih kriminalnih dejavnosti in kriminalcev, ki jih opredeljuje predvsem njihova ekonomska orientacija - povečanje bogastva - ali pa njihova osebna, psihološka patologija. Kakšen Pablo Escobar se je res lotil politične kariere, toda bila je le farsa, pa še to izvedena, temelječa na podlagi ekonomskih aktivnosti in smotrov. Razbojnike sicer opredeljuje konkretna ekonomska situacija, toda njihov nastanek in njihove aktivnosti so ireduktibilni na ekonomske parametre. Ti so prej konkretizacija ali zarisovanje mej političnih dimenzij razbojništva.

Kje so razbojniki?

Buržoazija se nam stalno rine v ospredje kot meja razbojništva. Zakaj? Razbojništvo je pojav, ki je omejen na specifično ekonomsko-politično konjunkturo, kar lahko glede na časovno-prostorske razlike pomeni britanskega mitičnega Robina Hooda iz 13. stoletja ali pa mehiškega Pancha Villa s konca 19. in prvega dela 20. stoletja. Ta široki kronološki in geografski razpon ima neko konstantno značilnost: razbojništvo se je pojavljalo striktno v kmečkih družbah in nikoli v mestih. Razbojniki so sovražili mesta, pravi Hobsbawm, za razliko od mafije, na primer.

Razbojniki so bili možni le tam, kjer je bila populacija razdeljena na mesto in podeželje, kjer je bila ta razlika še zadosti močna, da je pomenila dva različna načina življenja, dva različna produkcijska načina na družbeni ravni. Na politični ravni to pomeni šibko državno oblast na podeželju, nemoč stalnega državnega pregleda in nadzora regionalnega dogajanja. Država v svojih predmodernih časih ni imela tako celovitega in tako sistematičnega razpona, ki bi segal do vsakega individuuma posebej. Podeželje tako ni bilo povsem transparentno, predmoderna država mu je puščala zadosti prostora, zadosti časovnega zamika, s katerim je prišlo ozavedanje politične oblasti. Zadostni zamik, da je lahko razbojnik to postal in s svojim razbojništvom tudi nadaljeval, če je bil deležen lokalne podpore, tako v ekonomskem kot ideološkem smislu. Razbojniki niso bili kameleoni, pa so lahko po podeželju vseeno hodili nevidni pri belem dnevu.

Vendar niso bili kmetje, ti so preveč sedentarni, s svojimi polji, živino in družino preveč ustaljeni, preveč vezani na prostor. Razbojniki so bili bolj fluidni, noben prostor jih ni opredeljeval in fiksiral, nobena družina jih ni zadrževala doma. Kmet je lahko postal razbojnik, toda takoj ko je to postal, je prenehal biti kmet. Dejansko so razbojniki prihajali iz vrst kmetov, pastirjev, hlapcev oziroma delavcev brez zemlje, neekonomsko gledano pa lahko te kategorije s političnega vidika pomenijo migrante, vojake, dezerterje. Razbojnike spet najdemo na mejah: na meji državne politike in na meji podeželske ekonomije.

Na meji podeželja, ne v mestih: iz kmečke družbe niso pobegnili v mesta, pač pa so ostali na njeni meji. Niso se zatekli k buržoaziji v mesto, kjer se je razbojništvo lahko le spremenilo v organiziran kriminal. Gore, gozdovi in podobni nepregledni kraji, to so mitični domovi razbojnikov. Tudi dejanski, vendar le deloma, veliko se jih je pozimi in v ostalih težkih razmerah vrnilo na podeželje ter tam začasno nadaljevalo svoje prejšnje življenje. Tudi tu so bili nepregledni, oblasti neulovljivi. Ljudstvo jih je namreč z ohranjanjem anonimnosti ščitilo, včasih tudi ekonomsko podpiralo. Zato razbojniki niso ropali in pobijali kmetov in ostalih deželanov, saj jim ni bilo treba niti jih niso smeli, če so hoteli obdržati svojo dobro javno podobo pri ljudstvu. Mesta so zavračali, h kmetom na podeželje pa se niso mogli zares vrniti.

Nevezani atomi družbe - ampak kako so to postali? Z dna hierarhije so se na mejo družbe poslali sami, kot reakcija nanjo: upor proti izkoriščevalskim krivicam višjih razredov družbene hierarhije. »Plemeniti ropar« Pancho Villa se je uprl in branil čast svoje sestre, ki so jo posilili; »maščevalca« Lampiaa in njegovo družino so po krivem obtožili in pregnali s kmetije, za kar se jim je maščeval; spet tretji, »hajduki« jim pravijo, pa so se preprosto naveličali tlačanstva in odšli po svoje, militantno izražat svojo politično samostojnost. Ekonomski motivi niso bili tisti, ki so bili odločilni. Hobsbawm eksplicitno poudari, da so bili razbojniki tradicionalisti, konservativci, ki se niso uprli zato, ker bi jih motil eksploatacijski ekonomski sistem in hierarhična družbena razmerja; razbojniki so se uprli, čeprav jih ni motil, bili so drugačni »revolucionarji«.

Med reformatorji in revolucionarji

Bi lahko razbojnike sploh označili za revolucionarje, čeprav drugačne? Hobsbawm jih nikakor nima za take. Prvič, razbojniki so brez ideologije, brez političnega programa, brez novih idej, ki bi radikalno spremenile obstoječa družbena razmerja. Niso bili ravno akademiki, večinoma tudi ne teoretiki, bili so bojevniki, toda tega so se precej dobro zavedali. Lampiao, eden izmed najbolj krutih razbojnikov, je kot otrok hotel postati pastir, toda »usoda« ga je izvrgla na rob družbe, kjer je postal maščevalni razbojnik, in aktivnosti, ki temu pritičejo, bi v trenutku zamenjal za branje, ko bi ta trenutek le bil mogoč.

Drugič, razbojniki so tradicionalisti: ne le, da nočejo povsem nove družbe, celo staro bi radi nazaj restavrirali ob dejanskem spreminjanju kmečke družbe. Le-ta je namreč na prehodu v kapitalizem in z nastankom moderne države doživela veliko spremembo, državna oblast se je prijela tudi na lokalni ravni, kmete je zadela razširjena reprodukcija kapitalizma z njegovo vedno večjo zahtevo po razvoju produktivnosti, kar je zgodovinsko gledano pomenilo tudi konec razbojnikov - njihovi politični in ekonomski pogoji možnosti so ugasnili. Tako imamo lahko Robina Hooda, če je sploh kdaj obstajal, v Angliji že v 13. stoletju, Pancho Villa pa se lahko v Mehiki pojavi še v 19. stoletju. Mimogrede, Hobsbawm prav v sodobni oslabitvi moderne države vidi relevantnost razbojnikov za nas, danes - toda pustimo ob strani takšne hitre poteze zgodovinarja, ki nereflektirano prisilno išče svojo relevantnost.

Tretjič, razbojništvo je le redko postalo epidemično in vodilo do širšega družbenega upora. Veliko pojavov razbojništva je ostalo endemičnih, zamejenih na lokalno okolje in tamkajšnje pripetljaje. Nekaterim razbojnikom je to ustrezalo, nekatere, ki so začeli presegati svojo lokalnost, pa je državna oblast prepoznala kot nevarne in jih zatrla. Kariera razbojnika ne obstaja, skoraj vsak je umrl po največ desetih, morda petnajstih letih. Nikoli zaradi starosti.

Vendar pa vse te tri točke temeljijo na stari marksistični razliki v politični filozofiji med reformatorstvom in revolucionarstvom, kjer je marksizem zagotovo najšibkejši. Kaj se zgodi z razbojniki, če opustimo politično binarno opozicijo malih in velikih sprememb? Ali je Pancho Villa sam po sebi res neka mala sprememba z militantnimi potenciali brez realizirajočih velikih idej Emiliana Zapate? Kaj pa če so razbojniki imeli ideje, ki jih velike ideje marksizma in revolucionarstva - mar se ne stikajo prav v tej ideologiji revolucije buržuji in marksisti? - označijo in prevrednotijo v male in neefektivne? Kaj če predstavljajo razbojniki kratek stik v politični teoriji? Kratek stik z besedama »tradicionalizem« ali »konservativizem«.

Pancho Villa in Emiliano Zapata

Poznate zgodbo o Panchu Villu in Emilianu Zapati - zgodbo o mehiški revoluciji? Naj jo pove kar Hobsbwam sam: »Mehiška revolucija je imela dve glavni kmečki komponenti: značilno razbojniško gibanje Pancha Villa na severu in v glavnem nerazbojniško Zapatovo kmetsko gibanje v Morelosu. Vojaško gledano je imel Villa na nacionalnem prizorišču neizmerno pomembnejšo vlogo, a to ni spremenilo ne Mehike ne Villovega severozahoda. Zapatovo gibanje je bilo popolnoma regionalno, voditelja gibanja so ubili leta 1919 in njegova vojaška moč je bila precej nepomembna. In vendar je prav to gibanje v mehiško revolucijo pripeljalo element agrarne reforme. Razbojniki so ustvarili potencialnega caudilla in legendo - legendo edinega mehiškega poveljnika, ki je v 20. stoletju poskusil zasesti zemljo gringov. Kmečko gibanje iz Morelosa pa je ustvarilo družbeno revolucijo - eno izmed treh v Latinski Ameriki, ki si zaslužijo to ime«.

Dobro, ampak zakaj Zapato in njegovo gibanje označi za »v glavnem nerazbojniško«? In zakaj Villa zgolj za »poveljnika«, torej »vojaka«? Takšni razdelitev in opredelitev se zdita preveč preprosti. Zapatovo gibanje je bilo vojaško gledano inferiorno Villovemu, toda zato ni nič manj vojaško. In Villovo gibanje je bilo ideološko gledano, vsaj z vidika marksizma, inferiorno Zapatovemu, toda zato nič manj ideološko. Agrarna reforma se ne začne iz nič, neki zakon se ne pojavi iz nič. »Ekspropriatorske« taktike Pancha Villa kažejo globoko zavedanje problema zasebne lastnine in včasih je potreben le manjši »tweak« v načelih militantnih akcij, da iz njih nastanejo nove ureditve. Kaj drugega kot temeljna redistribucija zemlje in proizvodnih sredstev pa je bil cilj in posledica Villovih razbojniških dejanj? Legalistična sistematizacija je le eden izmed zaključnih korakov. Seveda pomemben, Zapata ni nič manj pomemben kot Villa, toda velja tudi obratno, saj gre le za korak v uporniškem procesu.

Politična figura

Uporniški proces, ne reforma in ne revolucija, to je mesto, kjer lahko razbojnik postane politična figura, figura praktične politične filozofije. Bistven pogoj možnosti socialnih razbojnikov so mesta šibke oblasti in nadzora. Te lahko najdemo znotraj države in znotraj kapitalizma, ki nikoli ne moreta zadosti homogenizirati družbenega prostora - za »slepe otočke« nam ni treba v Somalijo po pirate, mnogo prej jih najdemo Anonimne na spletu. Tudi revolveraštvo ni nujno, obstajajo druga sredstva, ki imajo materialne učinke, drugačno nasilje tako rekoč.

Nasilje - nujni element razbojništva, saj gre vendar za upor, za silo proti sili. Zgodovinskih razbojniških oseb ne gre idealizirati, v njihovem nasilnem momentu jih je veliko nihalo med socialnim razbojništvom in običajnim kriminalom, nihalo med romantiki in šovinisti, če se to dvoje sploh izključuje, veliko jih je postalo plačancev v službi države - varnostnikov; navsezadnje so nekatere oblasti razbojnike dobro vključile v svoj politični sistem. Treba pa se je tudi zavedati, da so to posledice neuspešnega razbojništva, neuspešnega upora, je neuspešni konec procesa. Tu nas več ne zanima zgodovina, ki jih mora de facto upoštevati, pač pa razbojniki kot politična figura praktične politične filozofije. Politična figura upora in ne militarizma, ki skuša iz razbojnikov narediti državno vojaško silo, tako kot je neuspešno poskušal Mao.

Razbojniki zares niso revolucionarji, ampak to še ne pomeni, da jih lahko vržemo na drugo stran in označimo za konservativce, tradicionaliste, ki skušajo zgolj reformirati male mahinacije. Vsak upor želi spremembo - ne bomo je merili po obsegu -, razbojniki pa so postavili same sebe v njeno izhodišče. Ne prehitevajo samih sebe, ne zahtevajo sprememb v imenu celotne družbe niti v imenu svojega »razreda«, ki bi mu pripadali. Niso ne buržuji ne kmetje. Toda za razliko od prvih so konstitutivno povezani z drugimi, na njihovi meji. Razbojniki so kmetje, ki so imeli zadosti krivic, se uprli in iz tega naredili stalno aktivnost ter se preselili na rob družbe. Na tej meji so postali čista sila upora, ki zaradi te svoje pozicioniranosti ne more reprezentirati »nas«, »razreda«, »celote«, je bistveno singularna. Zato se zdi, kot da nima idej, saj v njenem izhodišču ne najdemo velikih reprezentirajočih idej. »Male« ideje spremembe na podlagi obstoječega - malo »konservativizma«! - lahko prinesejo, edine lahko prinesejo »velike« »revolucionarne« spremembe.

Namesto razredne pripadnosti in zavesti o njej ter novih idej univerzalnosti torej najdemo singularnost. Kar ni nič mistično edinstvenega, kar bi a priori izključevalo vse drugo. Razbojniki so bili odvisni od svoje javne podobe pri ljudstvu, zato so morali zanjo skrbeti. To ne pomeni populističnega pragmatizma, razbojniki so imeli dobro podobo, četudi so se včasih spravili na napačne in četudi so se kdaj pa kdaj spravili na prave na napačen način. Lampiao je bil brutalen morilec in mučitelj, toda ljudstvo ga je podpiralo v njegovem uporniškem aktu, v njem so videli čisto silo upora, ki je sami niso realizirali. Prej torej velja obratno: če niso bili pragmatisti in ostali čista sila upora in svobode, so bili deležni podpore ljudstva, so postali opevani miti.

Razdvojenost razbojnikov med »osebnim« in »javno podobo« omejuje njihovo singularnost, da bi se spremenila v unikatnost in zaprla vase. Razbojnik kot politična figura, kot proces upora ni ne pragmatični »jaz« ne univerzalni »mi«, je singularnost, ki kroži med enim in drugim, ne da bi se enega ali drugega dotaknila - če še bolj pofilozofiramo: aleatorična konjunkcija sil. Če postane »jaz«, pride do zastoja v procesu, ki se konča. Veliko razbojnikov se je zaprlo vase, naredilo razbojništvo za endemično in povzročilo njegov propad. Če postane »mi«, se sila intenzivira, proces dovrši in izteče v revolucijo, ki ima sedaj povsem drugačno osnovo, saj ni zahteva, pač pa iztek nekega procesa, ki svojo vsebino zarisuje šele v njem samem.

Revolucija ni sprememba celote, pač pa nova konstitutivna kvalitativnost delovanja. Znotraj heterogenega prostora, ki ga skuša politična oblast homogenizirati, najdemo njene slepe pege; v njih ter z njimi se vrši uporniški proces in njegove revolucije. Če zgodovino pišejo zmagovalci, homogenizirajoča oblast, »mi« in naše univerzalnosti, potem razbojniki ne morejo biti drugega kot slepe pege, kot neujemljivi. Če jih marksistično zgodovinopisje najde, pa jih z njihovimi miti vred v svojem pogledu izprazni - in spet nam spolzijo iz rok. Obstajajo le kot učinki, ki ugasnejo, takoj ko se realizirajo, umolknejo v retroaktivnem pogledu iz dovršenega procesa, dovršenega v stanje. Svoje sledove puščajo le nekje drugje, premeščeni v mite in legende. Morda pa je čas, da dobijo svoje mesto tudi v politični filozofiji in s tem tudi trajnost - trajnost, ki se tiče predvsem nas samih. Za malo manj lepih levičarskih revolucionarnih fantov in za malo več razbojnikov brez okusa.