Razsvetljenske interpretacije narave

Žal nam manjka širok nabor perspektiv; sveta ne moremo gledati kot Nietzschejeve muhe, kot Uexkullovi klopi ali kot Foucaultovi marsovci. Četudi se trudimo stopiti iz svoje kože, ne moremo videti drugače kot z naše lastne perspektivične točke, recimo nekoliko posplošeno,  s perspektivične točke sodobnega človeka. In iz te točke se nam interpretacije narave, ki so jih ponudili učenjaki iz časa razsvetljenstva, torej iz sredine 18. stoletja, ne zdijo prav nič razsvetljene. Prav nasprotno, kar najprej pade v oči, je prej občasna navidezna neumnost, okultnost in fantastičnost: materija morda misli, minerali organsko rastejo kot drevesa, kadar moko namočimo v vodo lahko zrastejo čudovite majhne jeguljice. Ugotovitve, kakor tudi sami problemi, ki zaposlujejo te mislece, se deloma zdijo iz nekega drugega, na glavo obrnjenega sveta znanstvene fantastike, kjer so znanstveniki obenem še vedno tudi nekakšni eksperimentalni čarodeji in kemični modreci. Čeprav so bile v času razsvetljenstva alkimistične metode iskanja kamna modrosti v splošnem že iz mode, so ostali številni elementi teh postopkov še vedno aktualni, kakor je ostala deloma aktualna tudi osnovna podmena o takšni ali drugačni skladnosti interpretacij narave z biblijskimi nauki.

Toda nikakor nočemo reči, da je največja vrednost razsvetljenskih interpretacij narave ta, da so primeren material za posmehovanje. Vseskozi moramo imeti v mislih, da ja ta posmeh lahko izražen le iz določene točke gotovosti, iz točke vase povsem zaverovane sedanjosti, ki zase misli, da se je izoblikovala skozi postopno napredovanje tekom preteklosti. Posmehovati se razsvetljenskim interpretacijam narave bi bilo tako povsem razsvetljensko, toda  razsvetljensko v najslabšem pomenu besede. Primer tovrstnega slabega razsvetljenstva se nam zdi Gaston Bachelard, ki v delu Oblikovanje znanstvenega duha konstantno stresa cinične obsodbe nad preteklostjo. Te izhajajo iz osnovne predpostavke, da mora epistemolog dokumente »presojati z vidika uma in celo z vidika razvitega uma, saj samo iz naše sedanjosti lahko polno presojamo zmote duhovne preteklosti.« Toda tudi naša sedanjost ni varna in se mora sledeč Bachelardu konstantno bojevati z duhovi preteklosti. Tako denimo pravi: »Celo v bistrini duha obstajajo mračni predeli, votline, v katerih še naprej živijo sence. Celo pri novem človeku se ohranijo oblačila starega človeka. Osemnajsto stoletje nadaljuje v nas svoje tiho življenje; lahko se – žal – znova prikaže.« Problem je v tem, da tovrstno svarjenje pred napakami preteklosti v svojem ozadju na katerem temelji, pogosto skriva dogmatičnost in zaprtost sedanjosti, kateri sami se bo morda nekoč v prihodnosti mogoče le smejati.

V današnji teoremi se bomo torej skušali kritično, a ne razsvetljensko, soočiti z Razsvetljenskimi interpretacijami narave, delom ki je pred kratkim izšlo pri Založbi ZRC-SAZU in ga je prevedel Miha Marek, ki je k tekstu dodal tudi številne zelo uporabne razlagalne opombe, ki razumevanje na ključnih mestih močno olajšajo. Slovenski prevod je pravzaprav skupek tekstov treh francoskih avtorjev iz časa razsvetljenstva– Buffona, Maupertuisa in Diderota - med katerimi se je odvijala intenzivna in plodna debata. Od vseh treh je le Buffon tisti, ki po navadi dobi mestu v klasičnih zastavitvah zgodovine znanosti, pa še to le v vlogi Darwinovega predhodnika in proti pola, ki je zavračal evolucijo in zagovarjal nespremenljivost živalskih in rastlinskih vrst. Toda tudi tu je problem v določeni zgodovinski teleologiji in redukcionizmu, ki preddarvinistično misel o naravi sodi retroaktivno s stališča že izdelane evolucijske teorije. V nasprotju s tem bomo skušali pokazati, da teorija evolucije ne razreši vseh vprašanj, ki jih odpirajo razsvetljenci, saj večino njih zgolj premesti in tako spremeni njihov kontekst. Širši problem pa je tudi v tem, da je retroaktivni pogled, ki v vseh predhodnih oblikah misli vidi le zametke ali odklone od usojene začrtane idealne smeri, kot tak strogo gledano  tudi v neskladju z evolucijo samo.

Četudi se torej Buffon nedvomno moti, ko zavrne evolucijo, se ravno za to napačnostjo morda skriva najproduktivnejši del njegove misli. Četudi je njegov odgovor na vprašanje napačen, je bil namreč ravno on tisti, ki je sploh vzpostavil dosledno diskurzivno polje, na katerem je lahko vzniknilo evolucijsko vprašanje. Kot pravi Ernst Mayr: »Buffon ni evolucijski biolog, toda vseeno je oče evolucionizma. Bil je prvi, ki je diskutiral o pretežnem delu evolucijskim problemov, ki jih pred njim ni naslovil nihče.«

Buffon si za izhodišče vzame vprašanje na relaciji osel-konj. Prvi vtis je, pravi, da je osel zgolj izrojen konj ter od tu spekulira: »Majhne razlike med tema živalma bi lahko pripisali oddaljenemu vplivu podnebja in prehrane ter naključnemu zaporedju mnogih generacij napol izrojenih divjih konjev, ki so se postopoma še bolj izrodili,…«. Od tu potem izpelje veliko daljnosežnejši in splošnejši sklep: »In če enkrat dopustimo, da znotraj rastlin in živali obstajajo družine, da je osel pripadnik iste družine kot konj in da se je izrodil, bi lahko enako rekli, da je opica pripadnik iste družine kot človek, da je to izrojen človek, da imata človek in opica skupen izvor enako kot konj in osel, da vsaka družina, tako pri živalih kot pri rastlinah, izhaja iz enega samega rodu in celo da vse živali izhajajo iz ene same živali, ki je v teku časa z izpopolnjevanjem in izrojevanjem proizvedla vsa druge vrste živali.« Toda Buffon se na tem mestu daljnosežnosti lastne misli nekako ustraši: resnica narave ne more biti v tako radikalnem nasprotju z zdravorazumsko predstavo, ki je vladala v osemnajstem stoletju. Buffon torej dokaj dosledno izpelje hipotezo evolucije, toda le zato, da bi pokazal nesmiselnost in škandaloznost tovrstnega miselnega toka. Tako se vrne k nasprotju osnovne hipoteze: osel in konj sta morala biti ustvarjena iz nič kot povsem različni vrsti. 

Buffon za evolucijsko spremembo ponavadi uporablja problematično in z ustaljeno moralo obremenjeno besedo izroditev: osel bi potencialno lahko bil izrojeni konj, opica izrojeni človek. Ne more si zamišljati obratne formulacije, po kateri bi bil odklon nekaj pozitivnega. Ta bi namreč implicirala nezaslišano hipotezo o nepopolnosti izvornega božjega stvarjenja vrst, kakor tudi hipotezo, da so bile ustvarjene le nekatere vrste, medtem ko so druge posledica postopnega predrugačenja izvornih vrst. Zato Buffon sklene: »Toda ne, gotovo je, kakor pravi razodetje, da so bile vse živali v isti meri deležne milosti stvarjenja, da sta prva dva pripadnika vsake vrste in vseh vrst popolnoma izoblikovana prišla iz Stvarnikove roke, in verjeti moramo, da sta bila takrat bolj ali manj takšna, kakršna nam ju danes predstavljajo njuni potomci.« 

Nemožnost radikalnega preoblikovanja živih vrst Buffon utemelji tudi s ponazoritvijo problematike zmožnosti razmnoževanja: če bi vse vrste res izhajale iz istega rodu, potem bi jih lahko tudi ponovno nazaj povezali in poenotili ter odpravili to, kar je napravil čas. A to empirično dokazano ni mogoče: potomci osla in konja, torej mezgi ali mule so neplodni. Buffon se tako zdi po eni strani progresiven, saj ponudi definicijo vrste, ki je povsem v skladu z sodobno biologijo, torej definicijo ki ne temelji na podobnosti videza ali življenjskega okolja, temveč na zmožnosti medsebojnega razmnoževanja in genetski bližini med individuumi. Toda po drugi strani Buffon to ugotovitev uporabi v povsem konservativne namene zavračanja evolucijske spremembe. A od tu vseeno ne smemo sklepati, da je njegova izpostavitev problema enosmernosti evolucije na primeru razmnoževanja v naravi povsem neuporabna in zastarela. Ta namreč postane ponovno aktualna ravno v sodobnem evolucijskem kontekstu, četudi tu v povsem novi pojmovni preobleki. Kot izpostavi Mayr se namreč zdi vedno večja evolucijska kompleksnost, urejenost in diferenciranost  v nasprotju z »zakonom entropije« v fiziki, po kateri bi evolucijska sprememba morala ustvariti povečanje nereda. To navidezno protislovje je seveda rešljivo, če upoštevamo da se zakon entropije nanaša samo na zaprte sisteme, kar pa za naš kontekst niti ni pomembno. S tem primerom smo želeli le ponazoriti vijugavost in nelinearnost poti spoznanja: pogostokrat problemi, ki se nam zdijo že zdavnaj razrešeni ali celo v svoji osnovi nesmiselni, ponovno pridobijo vso svojo grozečo aktualnost na nekem drugem nivoju. Tudi zato je nesmiselno vsako njihovo zapečatenje v arhive zgodovinskih kuriozitet in neumnosti.       

Poglejmo si podrobneje, kako Buffonova koncepcija razmnoževanja pripomore k zavrnitvi evolucije. Buffon se seveda zaveda, da so individuumi med seboj razlikujejo ter da potomci podedujejo lastnosti od svojih prednikov. Spremembe in variacije v naravi torej so, vendar vedno le kot posledice vpliva okolja in navad organizmov. Zanikana pa je možnost radikalnega predrugačenja: današnji konji so še vedno bolj ali manj podobni prvemu paru konj, ki jih je ustvaril bog. Temu je tako ravno zaradi že omenjenega negativnega pojmovanja naravnega odklona kot izroditve, saj narava ne more izboljšati izvornih božjih stvaritev, idealnih arhetipov živali. Kot pravi Buffon: »In kako je mogoče, da bi neki pomanjkljiv izvor, da bi nekaj skvarjenega, nekaj negativnega, lahko imelo potomce in ne samo proizvedlo zaporedje stalnih bitij, ampak ta bitja celo proizvedlo na isti način in po istih zakonih, po katerih se razmnožujejo živali čistega izvora.« Narava se torej lahko le zmoti, začetni ideal se lahko le skvari. Da pa se ta odklonskost ne bi še nadalje potencirala poskrbi ravno načelo nemožnosti razmnoževanja: »In če se pojavijo še bolj izrojeni individuumi, se ti ne razmnožujejo in tako ne spremenijo niti stalnosti niti enotnosti vrste.« Mula in mezeg torej nimata potomcev zaradi božje previdnosti, ki poskrbi za ohranjanje prvotnih vrst osla in konja. V Buffonovi predstavi narave je torej vnaprej in glede na dani ideal določeno, kaj je obsojeno na preživetje in kaj na smrt. Iz zgodovine rasizma pa je jasno, da logike naravnega ideala in odklona tudi Darwinova teorija, vsaj v svojih populističnih verzijah, ne razreši povsem. Ravno nasprotno: kot pokaže Gould v Za-meri Človeka dobi najhujša rasistična normativnost, ki zagovarja striktno manjvrednost odklonov, v primitivnem darvinizmu svojo glavno kvazi-znanstveno utemeljitev.

Če se želi evolucijska misel resnično otresti vsakega moraliziranja in biopolitičnih zlorab, mora nujno biti afirmacija skrajnega odklona, ki se zoperstavlja teleologiji in determinizmu. Težavnost mišljenja odklonskosti pa se, spet povsem nepričakovano, izkaže kot aktualna v sodobnem filozofskem sporu na relaciji Deleuze – Hegel. Kot argumentira Henry Sommers-Hall, Hegel ne more misliti evolucije organizma kot znanosti odklona, saj je zanj forma izpopolnjevanja, četudi ne njena vsebina, vedno že dana v obliki dialektičnega približevanja absolutu. Pri Deleuzu pa je nasprotno vsak govor o izpopolnjevanju nesmiseln, saj je sama forma končne popolnosti tista, ki je povsem izključena:  oblike določenega organizma tu ne definira vnaprej dana forma, temveč dinamične-diferenčne tendence njegovih posameznih delov. Pustimo tu ob strani vprašanje, če je zadosten Žižkov zagovor Hegla, ki stavi na specifično pojmovanje teleologije, ki se kot taka vedno izkaže šele retroaktivno za nazaj.

Na primeru Buffona smo želeli ponazoriti določeno dvojnost. Četudi se po eni strani zdi, kar zagovarja tudi Bachelard, da se je med 18. in 20 stoletjem spremenilo vse, se po drugi strani ni zgodilo popolnoma nič. Četudi nihče več ne vpleta bibličnih dogem, ko govori o naravi, sama hipoteza Boga v temelju ostaja na svojem mestu. Recimo v obliki neoliberalne nujnosti napredka in približevanja nebesom. V tem smislu torej nismo nikamor napredovali. Tako kot tudi evolucija sama. Morda bi morali vseskozi ostati zvesti osnovnemu zastavku razsvetljenskih interpretacij narave, ki se trudijo biti radikalno materialistične obenem pa skrbno pazijo, da ne bi bile v navzkrižju z bogom. Toda v tem primeru, bi morali ustvariti spinozistično hipotezo nedogmatičnega boga-narave, ki je pogoj adekvatnosti idej in obenem zahteva popolno svobodoljubnost in ateističnost mišljenja.      

Maupertuis, avtor drugega teksta v delu Razsvetljenske interpretacije narave, se nam zdi odličen zgled tovrstnega pobožno-škandaloznega misleca. Poglejmo si zagovor njegove glavne hipoteze, ki se glasi: materija misli – ima željo, odpor in spomin. Maupertuis veliko stavi na koncept fizikalne privlačnosti, sile, po kateri vsi deli materijo stremijo oziroma težijo drug proti drugemu. Gre za koncept, ki se je nekaterim tedanjim bralcem Newtonove teorije gravitacije zdel povsem okulten in čaroben. Privlačnost namreč deluje na daljavo in nerazločno namiguje na voljo materije. Prav ta moment pa Maupertuis obrne sebi v prid in ga še potencira. Kaj kmalu ugotovi, da je nemogoče vse sile v naravi zvesti na privlačnost in pravi: »Enakomernost in slepa privlačnost, razširjena med vse delce materije, nam ne more pojasniti, kako se ti delci razvrščajo, da nastane še tako enostavno organizirano telo. Če imajo vsi delci isto težnjo, isto silo za združevanje drug z drugim, zakaj eni oblikujejo oko, drugi pa uho? Zakaj ta čudovita razvrstitev? Če hočemo o tem reči karkoli zamisljivega, četudi si to zamišljamo zgolj po analogiji, se moramo zateči k nekemu počelu mišljenja, k nečemu, kar je podobno temu kar imenujemo želja, odpor, spominjanje.« Maupertuisa podobno kot Buffona fascinira dejstvo, da je v naravi dano mnoštvo raznovrstnih organizmov. Od tu pa ne sklepa na izvorno stvarjenje prvotnih parov organizmov, temveč pravi, da morajo v naravi obstajati še druge sile, podobno okultne kot je privlačnost, le da so njej nasprotne in tako preprečujejo, da bi se zaradi medsebojne privlačnosti vse zlilo v enotno gmoto.

Maupertuis se zaveda kako fantastično izgleda njegova hipoteza, zato jo skuša utemeljiti tako, da prikaže nemožnost njenega nasprotja. Materija ne more biti zgolj zmes razsežnosti in gibanja, temveč je nujno tudi nosilec mišljenja. Zavrniti je potrebno Descartesov mehanicizem: živali niso zgolj stroji, ki se pasivno uklanjajo fizikalnim silam. Kako bi bilo sicer mogoče misliti, da se polip razmnožuje z delitvijo? Od tu sledi posplošitev: »Toda če lahko brez nevarnosti dopustimo, da je v velikih skupkih materije, kakršna so telesa živali, prisotno neko počelo mišljenja, ali je nevarnost kaj večja, če to počelo pripišemo tudi najmanjšim delcem materije?« 

Zanimivo je, da je Maupertuis to bogokletno razširitev mišljenja utemelji ravno na podlagi vere. Kot pravi: »Vera nam prepoveduje verjeti, da telesa, ki jih vidimo v svetu, svoj prvi izvor dolgujejo zgolj zakonom in lastnostim materije. Sveti spisi nas učijo, da so bila vsa telesa na začetku ustvarjena in oblikovana iz nič, in daleč od tega, da bi tu gojili najmanjši dvom o vsebini te pripovedi… Če celotni univerzum prepričljivo dokazuje, da ga je uredil in mu vlada neki vrhovni um, potem lahko rečemo, da vsako organizirano telo sorazmerno enako prepričljivo dokazuje, da je za njegov nastanek potrebno neko mišljenje.«

Da bi razumeli Maupertuisa je potrebno upoštevati dejstvo, da za razliko od Buffona verjame v naravno evolucijo utemeljeno na odklonu: nova stopnja napake lahko porodi novo vrsto. Z zaporednim odmikanjem tako prihaja do neskončne raznolikosti živali, ki smo ji priča danes, in bo še naraščala v prihodnosti. In v tem kontekstu, bi bilo bogokletno trditi, da je Bog na začetku ustvaril samo materijo ter da se je mišljenje razvilo šele tekom naravne evolucije, saj bi s to trditvijo zamajali popolnost in dovršenost božjega stvarjenja. Toda kako to novo hipotezo stvarjenja uskladiti z biblijo, ki pravi da so vsi individuumi nastali na isti dan stvarjenja? Nič lažjega kot to, kot pravi Maupertuis: »… vse kar se nam samim zdi zaporedno, je za Boga vselej sočasno.«

Če mišljenje ne more nastati tekom evolucije, je torej potrebno predpostaviti, da ga je od stvarjenja do danes v naravi vseskozi enaka količina. Pri Maupertuisu torej velja zakon o ohranitvi mišljenja, ki je homologen fizikalnemu zakonu o ohranitvi energije. Mišljenje se lahko le utelesi v različnih oblikah, lahko evolucijsko prehaja, toda ne more se povsem izničiti: posamezni elementi mišljenja se kot v primeru polipa lahko le združujejo in razhajajo pri čemer pa se zgodi tudi pozaba in izbris izvora: »Ker je vsak element s svojo združitvijo z drugimi svojo zaznavo zlil z njihovimi in izgubil posebno občutje samega sebe, nam spomin na izvorno stanje elementov manjka in naš izvor je za nas nujno popolnoma izgubljen.«  Da je mišljenje prisotno tudi v najmanjših elementih Maupertuis dokazuje z različnimi eksperimenti: »zmešajte dele srebra, solitra in živega srebra in pred vašimi očmi se bo pojavila čudovita rastlina, ki ji kemiki pravijo Dianino drevo in katere nastanek se od običajnih dreves morda razlikuje samo v tem, da je vidnejši.« Drugi dokaz so že omenjene majhne jeguljice, ki nastanejo, kadar moko namočimo v vodi.

Maupertuisovi dokazi so torej povsem napačni. Tiste majhne jeguljice so pač posledica nesterilnosti vode, kakor je tudi Dianino drevo zgolj kemijska reakcija. Toda četudi so dokazi napačni, so hipoteze iz določene perspektive pravilne in za znanost progresivne: iz anorganske lahko res nastane organska snov in to brez posredovanja Boga. Podobno je tudi z njegovo predstavo evolucije: res lahko odklon med potomcem in prednikom privede do nastanka nove vrste. Toda Maupertuisova ponazoritev je tudi tu nekoliko posebna: »Elementi, primerni za oblikovanje fetusa, plavajo v semenski tekočini očeta in matere. Vsak od njih izhaja iz istega dela telesa, kot je tisti, katerega del bo, tako da vsak ohrani neke vrste spomin na svoj nekdanji položaj in bo ta položaj ponovno zavzel vsakokrat, ko bo to mogoče, tako da bo tudi v fetusu tvoril isti del telesa.« Element roke denimo, gre torej v semensko tekočino in iz njega se razvije roka potomca, odklon pa nastane, ko se ti elementi ne razporedijo pravilno: »če določeni elementi v semenski tekočini manjkajo ali če se ne morejo združevati, nastanejo spački z manjkajočimi deli telesa.« Maupertuis tudi tu zadane ravno v tem, ko povsem zgreši. Njegovo pojmovanje napačnega spajanja elementov, je namreč homologno znanstveni utemeljitvi mutacije DNK, kjer gre za napačno spajanje, manjkanje ali presežek, sicer povsem drugačnih, elementov.    

Diderot, tretji izmed obravnavanih avtorjev, ki ga bomo tokrat omenili le bežno, ponudi nekakšno meta-razlago metode, ki smo jo v praksi opazovali na delu pri Buffonu in Maupertuisu. Za to metodo je značilna določena nesistematičnost, ki pa je utemeljena na strogo sistematičnih načelih. Kot pravi Diderot, je potrebno narediti obrat od matematike k fiziki, od racionalne k eksperimentalni filozofiji, od idealnosti k materialnosti: »Pojme, ki nimajo temelja v naravi, lahko primerjamo z drevesi v severnih gozdovih, ki nimajo korenin. En sam sunek vetra, eno samo neznatno dejstvo je potrebno, da se podre celotni gozd dreves in idej.« Toda vkolikor moramo vrednost vsakega pojma in vsake hipoteze preveriti v materialnosti, moramo vzeti v zakup tudi dejstvo, da jih bo potrebno stalno prilagajati in izpopolnjevati: narava ni geometrična, ni homogena, vsaka nova empirična ugotovitev terja preoblikovanje celotnega sistema in same raziskovalne metode. Toda, če se naš pojmovni aparat in naša epistemologija v empiričnem raziskovanju vselej izkažeta za napačno, v čem je potem sploh smisel raziskovanja? Diderot tu pravi: »Koristne učinke eksperimentalne fizike lahko primerjamo z nasvetom očeta, ki je svojim sinovom na smrtni postelji dejal, da je na njegovem polju skrit zaklad, vendar ne ve, kje. Sinovi so prekopali polje. Iskanega zaklada niso našli. Toda ob času žetve so pobrali nepričakovano obilen pridelek.«

Ne moremo torej vnaprej vedeti kaj bomo v raziskovanju našli niti ne tega, kako iskati in kaj sploh iščemo. Toda ravno zaradi tega je vredno raziskovati. Mogoče se bodo naše ugotovitve, kot je denimo Diderotova o steklenem jedru zemlje, na prvi pogled zdele povsem neuporabne, vendar ne moremo nikoli vedeti, če ne bo prišel nek prihodnji trenutek, ko se bodo zasvetile kot nekakšen zaklad. Zato je potrebno biti v raziskovanju drzen, z ostalimi deliti svoje ugotovitve in jih podvreči strogi kritiki. Vsaka napaka  je lahko s premestitvijo tudi korak v pravo smer, kot kakšna mutacija. In tu se nam še zadnjič izkaže aktualnost razsvetljenskih interpretacij narave: mnogo lepše bi bilo, če bi denimo tudi današnja neoliberalna dogma o aplikabilnosti znanja, rezultirala v futurističnih filozofskih laboratorijih, kjer bi spekulirali o organski rasti mineralov in postavljali druge napačne hipoteze, kot pa v podjetništvu, marketingu in kreativnih industrijah, kjer je iskani zaklad dobro znan že vnaprej.