Roparji podnevi, skrunilci ponoči, morilci sveta

Med pisanjem knjige Ameriški holokavst je bila ena izmed glavnih zagat avtorja Davida Stannarda, ameriškega zgodovinarja, ki se že vso kariero ukvarja s preučevanjem in pisanjem o malodane zanikanih plateh ameriške zgodovine, po njegovih lastnih besedah to, kako več kot petstoletno, še vedno trajajočo morijo prvotnih prebivalcev Amerik s strani kolonizatorjev opisati na način, “da ne otopi tako piščevega kot bralčevega občutka za to, kako grozljiv je bil človeški element v njej.” V knjigi, ki je v slovenščini izšla v dveh zvezkih, mu to na skoraj 600 straneh več kot uspe, in sicer prvenstveno zaradi izjemne količine podatkov, referenc in virov ter neverjetnega nabora literature iz vseh mogočih znanstvenih ved, ki mu služijo kot pripomočki za oris zadnjih 60.000 let dogajanja na ameriških celinah, zagotovo pa tudi zaradi predpostavke, da je treba analizirati motivacijo izvrševalcev holokavsta, kar Stannard s precej nadrobnim pregledom Evrope, seveda predvsem Britanije in Španije tik pred zoro razsvetljenstva tudi stori.

Morda velja najprej izpostaviti Stannardovo argumentiranje uporabe besede holokavst za iztrebljanje indijancev v Amerikah. Po dolgotrajnem in prizadevnem delu zionistov in njihovih pretežno anglosaksonskih kolaborantov danes holokavst označuje le poboj evropskih Judov v ‘30-ih in ‘40-ih letih prejšnjega stoletja. A kot pokažeta tako avtor knjige kot Tomaž Mastnak v spremni besedi, so še po II. svetovni vojni vse žrtve takrat končanega zločina veljale za žrtve holokavsta – v ospredju je bila totalnost morije, ne pa verska ali etnična pripadnost žrtev. Današnje omejevanje holokavsta na izključno judovske žrtve pomeni omalovaževanje slovanskih in romskih žrtev nemških iztrebljevalnih politik, ob tem pa iz vsakega spominjanja katerihkoli žrtev ali preganjanj namesto gradnje solidarnosti prireja prvenstvo v trpljenju, v katerem so, vsaj na Zahodu, Judje nesporni prvaki. Ideja enkratnosti judovskega trpljenja tako nastaja sočasno z vzponom identitetnih politik, ki na osrednje mesto postavlja prav identiteto žrtve.

A z druge strani ta isti proces ne govori le o enkratnosti trpljenja, temveč tudi o enkratnosti storilca. Naslov Ameriški holokavst deluje šokantno prav zato, ker je konsenz o tem, da je izvajalec holokavsta lahko le Hitler, tako močan. S tem pa se isti akterji, ki nas prepričujejo v enkratnost holokavsta in judovskega trpljenja ter prikazujejo nacistično Nemčijo kot nek poblaznel eksces, operejo odgovornosti za tiste holokavste, ki jih še vedno izvajajo sami. Delovna taborišča, biološko orožje, rasni zakoni, množično uničevanje, iskanje Lebensrauma, pod- in nadljudje niso eksces, temveč temelj evropske novoveške ekspanzije; so najbolj vsakdanji politični koncepti v dobi, v kateri si Zahod podreja planet. V tokratni Teoremi si bomo pregledali udejanjanje teh politik v Južni, Srednji in Severni Ameriki do 17. stoletja.

Dvanajstega oktobra 1492 je Krištof Kolumb priplul na enega izmed srednjeameriških otokov. Na katerega točno, se ne ve. Kolumb, bivši trgovec z afriškimi sužnji, je bil namreč daleč najslabši kartograf med znanimi morjeplovci in v svojih dnevnikih ni pustil veliko indicev, iz katerih bi se dalo sklepati, kje je prvič stopil na kopno. Med možnimi pristani flotice treh ladij, ki so sestavljali njegovo prvo odpravo, se omenja več otokov: otoki Turk in Caicos, Mayaguana, Concepcion, Sveti odrešenik in drugi. Kapitan, ki je pod svojim poveljstvom redno izgubljal ladje, je rabil kar 7 let, da je kraljico Izabelo I. Kastiljsko in Ferdinanda II. Aragonskega prepričal, da mu sponzorirata na popolnoma napačnih izračunih in predvidevanjih temelječo odpravo v Indijo, s katero naj bi Arabce nepripravljene napadel v hrbet ter s tem prinesel hitrejšo zmago v rekonkvisti Iberskega polotoka. Da je na poti do tja pravzaprav odkril do tedaj še neznan kontinent, za časa svojega življenja ni bil pripravljen priznati.

Kolumbu bi naredili krivico, če ne omenimo njegovega znanstvenega pristopa k ugrabljanju domačinov iz srednjeameriških otokov. Kot je zapisal v dnevnik, ga je nekdanja praksa ugrabljanja afriških sužnjev naučila, da se bodo indijanski moški v Španiji primerneje vedli, če bodo imeli ob sebi ženske iz domače dežele. A večina jih tako ali tako ni preživela; ne roparskih pohodov konkvistadorjev, ne dolgotrajne plovbe prek Atlantika in v končni fazi niti kletk, v katerih so bili razstavljeni po prihodu v Evropo.

Na isti dan, ko je Kolumb iz Palosa odrinil na pot proti Indiji, je bilo tamkajšnjo pristanišče polno ladij, ki so se pripravljale na neko drugo potovanje. Ko sta v začetku istega leta Izabela in Ferdinand po težkih vojaških naporih končala skoraj 800 let trajajočo muslimansko vladavino na območju današnje Španije, se je v kastiljskem kraljestvu začelo množično izganjati Jude – tokrat ne več iz enega v drugo mesto, temveč kar na drugo stran Gibraltarske ožine. Kolumb je bil na dan odhoda priča začetku množičnih deportacij, s katerimi je krona v želji po verski homogenosti kraljestva v kratkem času izgnala med 120.000 in 150.000 sefardskih Judov.

V tem času se v Španiji pojavi koncept čistokrvnosti, Limpienza de sanguis, ki zidove med skupnostmi postavlja na povsem drug nivo. Če so Angleži nekako verjeli, da bo skozi čas prišlo do Anglo-Ircev, torej nekakšne kultivirane irske rase, in če je še Martin Luther v svojem turbo antisemitskem pamfletu O Židih in njihovih lažeh dopustil možnost, da se Judje spreobrnejo, so v Španiji konec 15. stoletja temu naredili konec. Po novi ideologiji, namenjeni iztrebljanju notranjih sovražnikov, je vsak španski berač veljal več od še tako uglednega judovskega zdravnika ali muslimanskega astronoma. Šlo je torej za nadgradnjo istega izključevalnega krvnega principa, ki ga je za svojo legitimacijo uporabljalo plemstvo. Naslednjih 200 let je bila Španija obsedena z rodoslovjem, kjer je bil najmanjši sum judovske ali mavrske krvi dovoljšen razlog, da so zažgali živega človeka ali vsaj njegove ostanke. Versko preganjanje in nezmožnost spreobrnitve heretikov je bila popotnica, s katero so Španci prečkali Atlantik.

Stannard precejšen del svoje knjige posveti prikazovanju bivanjskih, socialnih in političnih razmer v Evropi na predvečer Kolumbovega potovanja. Lakota, kuga, draginja, gripe, koze, ošpice, tifus, jaški za umrle sredi ulic, vojne, vseprisotno nasilje, življenja brez kopeli, v katerih so bile občasne epizode množične histerije – recimo sežiganje čarovnic, Judov ali hugenotov – edina človeška vez, ki je tu pa tam povezala večino prebivalstva. Če prihajaš iz območja, kjer je umrljivost otrok okoli petdeset odstotna, za tiste, ki preživijo, pa ni nenavadno, da se jih proda kot sužnje, potem je jasno, da ti bo bahamski otok, na katerem ljudje živijo malodane goli in popolnoma brez pohlepa, predstavljal raj. Prav neverjetno je, kako se 150 in več let odkrivanja vzhodne ameriške obale vsa pisma, ki jih neustrašni pustolovci pošiljajo domov, pričnejo s praktično istim stavkom: Odkrili smo raj!

“Tako kakor Juana so tudi drugi otoki zelo, celo pretirano rodovitni – in ta še prav posebej! Ob obali je veliko pristanov, ki jih ni mogoče primerjati s tistimi iz krščanskih dežel, in številne reke, izjemne in široke, kar je imenitno! Otok je gorat in na njem je veliko sierras in zelo visokih gora, s katerimi se otok Tenerife ne more primerjati. Vsi so kar najlepši, tisočerih oblik, in vsi so dostopni in poraščeni z drevesi tisočerih vrst, ki so tako visoka, da se zdi, da se dotikajo neba; in povedali so mi, da nikoli ne odvržejo listja, kar verjamem, saj so bila zelo zelena in prikupna, kakor so drevesa v Španiji maja. Nekatera so bila v cvetju, z drugih so viseli plodovi. In tam, kamor sem šel, so v mesecu novembru prepevali slavčki in na tisoče drugih ptic. Tam raste šest ali osem vrst palm, ki so zaradi svoje prelepe raznovrstnosti čudež, vreden pogleda, in to velja tudi za druga drevesa in sadeže in rastline; tam so čudežni borovi gaji in širni pašniki in dosti medu pa veliko vrst ptičev in veliko raznovrstnega sadja. Više zgoraj je veliko rudnikov, v katerih kopljejo kovine, in prebivalstvo je res številno. La Spaniola je čudovita, sierras in gore in planjave in travniki in polja so tako lepi in rodovitni, kakor nalašč za sajenje in sejanje in za rejo najrazličnejše živine in za postavljanje mest in vasi. Pristani na morju so taki, da ne bi verjel, če jih ne bi videl, in take so tudi reke, številne in velike in neverjetni potoki, v večini katerih je najti zlato.”

Ne le raj, tudi njegove prebivalce Kolumb opisuje s superlativi:

“Ljudje s tega otoka in vseh drugih otokov, ki sem jih odkril in jih videl ali nisem videl, vsi hodijo okoli goli, moški in ženske, kakor od matere rojeni, le nekatere ženske si dele telesa zakrijejo z rastlinskim listom ali bombažno tančico, ki jo stkejo za ta namen. Ne poznajo železa ali jekla ali orožja, niti jih ne znajo uporabljati, četudi so postavni in imajo prikupen stas, a so presenetljivo plašni. Tako zelo prostodušni so in tako zelo jim ni mar za premoženje, da tega ne bi nihče verjel, če ne bi videl. Nikoli ti ne odrečejo ničesar, za kar jih prosiš; rajši te spodbujajo, da to deliš z njimi, in pri tem kažejo tolikšno ljubezen, kakor da ti dajejo svoje srce. Naj je malenkost, ki jim jo podariš, dragocena ali pa cenena, so nemudoma zadovoljni z njo, ne glede na to, kaj je ta stvarca in kakšne vrste.”

Nanašanje na raj ni naključno; Kolumb je v svojem mesijanskem kompleksu vse življenje trdil, da je izpolnil Izaijevo prerokbo. Ta se nanaša na odkritje raja, v katerem bo Bog podaril ljudem tisto, kar sta Adam in Eva zapravila – kraj, v katerem se nikomur ne zgodi nič žalega, kjer ljudje živijo mirno in večno, kjer se krava in medvedka paseta skupaj in kjer tudi lev prežvekuje slamo.

A podobo nedolžnih, čudežno nepohlepnih, golih in naivnih domorodcev neverjetno hitro zamenjajo zviti, zahrbtni, slaboumni divjaki, ki so komaj kaj več od zveri, ki se ne pustijo civilizirati in so ovira na poti napredku. Isti vzorec ponavljajo vsi ostali pustolovci, še ob “odkrivanjih” Kalifornije v začetku 19. stoletja: pisma se začnejo z opisovanjem raja, a hitro preidejo v opisovanja neskončnega klanja z najbolj surovimi oblikami izživljanja nad domorodci in okoljem - kar je v bistvu eno in isto. Tudi sama knjiga se začne z nadrobnim opisom čudovite azteške prestolnice Tenochtitlan, ki je ležala sredi Meščevega jezera in bila za Cortesa in njegove vojščake kot prizor iz sanj. Kot je zapisal kronist pohoda nad Tenochtitlan Bernal Diaz del Castillo, se z velikostjo, založenostjo in organiziranostjo tamkajšnje Velike tržnice, ki jo je na dan obiskalo 60.000 ljudi, niso mogle meriti ne Jeruzalemske ne Carigrajske in ne rimska tržnica. V času, ko so evropska mesta zajemala vodo iz istih rek, v katera so srali, je v Tenochtitlan vodo dovajal čudovit akvedukt. V komunali so imeli zaposlenih okoli 1000 delavcev, ki so mesto pometali in ga lepšali na vse druge mogoče načine. Z obsežnostjo tamkajšnjih javnih del se tisti čas ni kosalo prav nič v Evropi. Konkvistadorje je presunil tudi nivo javnega reda in miru, pa sistem cest, ki so ga kasneje uporabili za blitzkreig po Srednji in Južni Ameriki, in založenost kašč ob pomembnejših prometnicah, s katerimi so se morilski pohodi napajali.

A vse to jih ni odvrnilo od zahrbtnega klanja ljudi, požiga mesta - kar je predstavljalo poseben podvig, saj je mesto stalo na kolih na jezeru - ter zasužnjenja okoliških prebivalcev. Del tovrstnega obrata je tudi evropska fiksacija z ameriškimi praksami žrtvovanja ljudi. Prva in pogosto tudi edina stvar, ki se jo o predkolumbovskih civilizacijah vsak nauči že v najzgodnejšem šolanju in didaktičnih zgodovinskih knjižicah, so krvava in krvoločna obredna žrtvovanja. Torej neki Inki, Azteki ali Maji so bili dobri astronomi, hkrati pa so igrali neke vrste nogomet, med katerim so ujetnikom izrezali srce ter jih praktično še žive vrgli v vodnjak. Ogorčenosti in groza, ki vejeta iz pričevanj Špancev ne pojenjata do današnjih dni, saj za otroke in šolajočo se mladino še vedno ni priskrbljen noben bolj resničen pogled na verske prakse v Amerikah. Že leta 1553 je konkvistador Pedro de Cieza de Leon o inkovskih žrtvovanjih zapisal takole: »Te in druge zadeve so pričevanja, s katerimi mi, Španci, obtožujemo Indijance, ker si prizadevamo da bi s tem, kar pripovedujemo o njih, prikrili lastne slabosti in upravičili to, da smo grdo ravnali z njimi. Ne pravim, da niso žrtvovali ljudi, a ni bilo tako, kot so govorili.« Podobno je o poročilih iz Mehike pisal Bartolome de las Casas; da gre za »ocene roparjev, ki si prizadevajo najti opravičilo za lastna grozodejstva.«

In grozodejstva so bila norma. Tako je na plantažah koke, nad katero je imela monopol Cerkev, od letne kvote po petih mesecih dela umrlo med tretjino in polovico delavcev. Podobno je bilo v rudnikih, kjer so ljudje delali do 230 metrov pod zemljo, izpostavljeni neštetim nevarnostim. Poročilo pričevalca Rodriga de Loaisa pravi takole: »Če se v ponedeljek spusti v jamo dvajset zdravih Indijancev, jih v soboto pride ven šest pohabljenih.« Po ocenah, ki temeljijo za zaskrbljujočih zapisih bolj čutečih španskih sodobnikov, je bila delovna doba večine sužnjev okoli 4 mesece. Potem so umrli. Iztrebljevanje je bilo tako obsežno, da so zgoraj omenjeni moralisti pisali kralju in kraljici, naj vendarle malo omejita obseg prisilnega dela, saj je že takrat dejansko grozilo, da bo zmanjkalo delovne sile! Tako je španska krona na božič leta 1551 z dekretom oznanila, da mora biti delo v rudnikih prostovoljno, kar pa ni nikogar odvrnilo od kršenja te prepovedi oziroma iskanja pravnih obvoznic, po katerih so domorodce še naprej dobesedno metali v jame.

Če je do takšnega alarmantnega stanja prišlo že 59 let po prvem prihodu Špancev na ameriško celino, potem so ocene o 95 odstotnem iztrebljenju domorodcev težko pretirane. Stannard se pri tem oprime številnih regionalnih in lokalnih demografskih analiz, iz katerih sešteje končno okvirno število prebivalstva, ki je med Ognjeno zemljo in Otokom Kofetarskega kluba živelo pred Kolumbom. Pride do številke med 75 do 140 milijonov ljudi, od tega med 8 in 18 milijonov na območju severno od Mehike, od katerih jih je med 90 in 98 odstotki pobralo nediskriminatorno klanje, kužne bolezni, prisilno delo in druge stranske posledice razvoja in civiliziranja. Avtor ravno boleznim nameni precej prostora, saj na Zahodu vlada konsenz okoli interpretacije, da je velika večina umrlih pravzaprav zbolela ter da Španci, Angleži, Francozi, Portugalci, Nizozemci in ostala krvoločna evropska plemena pri tem niso igrala posebne vloge. Stannard ne zanika, da gre večji delež smrti res pripisati okužbam, na katere Indijanci niso bili imuni, a hkrati neprestano poudarja, da epidemije niso bile obžalovanja vredna nevšečnost, temveč mnogokrat le drugo sredstvo za dosego istega cilja: iztrebljenja prvotnega prebivalstva. Tako omenja prakso podarjanja dek, v katere so bili zaviti s kozami, gripo ali ošpicami okuženi Evropejci. Uničujoča moč meča in božja neusmiljenost sta širom kontinenta korakala z roko v roki.

Poudariti velja tudi razliko med španskim in angleškim tipom kolonizacije v Ameriki, katerega rezultati so v ekonomski razvitosti jasno vidni še danes. Španci, ki so prihajali iz verjetno najbolj zabačene evropske kraljevine, in za njimi Portugalci pri svoji kolonizaciji brazilske notranjosti, so vse upe polagali v suženjsko delo Indijancev v Srednji in Južni Ameriki. Dokler je naokoli tekalo skorajda sto milijonov brezbožnih divjakov, se svojim sužnjem niso pretirano trudili zagotovljati pogojev, v katerih bi preživeli. Cena sužnjev je bila ob začetku osvajanja novih regij vedno smešno nizka in kupiti novega je bilo ekonomsko smotrneje od vzdrževanja starega. A nalezljive bolezni, umiranje od izčrpanosti, nesreče pri delu v rudniku, množični pobegi in konstantno klanje so prebivalstvo tako uspešno redčili, da je na nekaterih področjih dejansko zmanjkalo ljudi. Obsedenost z izkoriščanjem in preprodajo surovin je Špance pripeljala do edine logične rešitve – uvoza sužnjev iz Zahodne Afrike.

Angleži so se svojega kolonialnega podjetja lotili na drugačen način. Ni jim šlo za vzpostavljanje delovnih taborišč, temveč za naselitev prazne dežele in izkoriščenje priložnosti, ki jim jih je ponujala tamkajšnja svoboda. Indijance so, kot prej Irce, na katerih so vadili svoje kolonialne politike, raje držali zunaj svojih naselbin, z njimi so trgovali, sklepali vedno znova prekršene pogodbe o nenapadanju, in jih, ko so se Indijanci uprli izrinjanju in iztrebljanju, pobili. Anglija ni bila tako obubožana in v takšnem gospodarskem razsulu, da bi nujno rabila zlato in srebro. Angleški naseljenci tega – z izjemo prvih kolonizatorjev – niti niso iskali. Iz svoje menda prenaseljene domovine so odšli v iskanju Lebensrauma, ki naj bi ga bilo v Ameriki obilo. Za njih so bili ameriški Indijanci odvečni, v Novi Angliji so večino kmetijskega dela opravljali naseljenci in pogodbenih služabnikov, plantažno kmetijstvo v Virginiji pa se je razcvetelo šele po uvozu afriških sužnjev. Medtem ko so se Španci in Portugalci selili po Srednji in Južni Ameriki glede na tržno donosnost surovin, so Britanci ustanavljali stalne naselbine, kamor so se selile cele družine.

Stannard počasi sestavlja podobo evropskega odnosa do drugega ter do tujega, katerega esenca naj bi bila zatrtje lastne spolnosti ter dojemanje vsega telesnega in celo narave same kot gnusne in grešne. Navaja primere puščavnikov, odlomke iz Hezioda, Cicerona, Plinija, Avguština ter končno preide na gozdnega moža, divjaka, nekakšen arhetip za dojemanje Indijancev, ki ga mediteranski kulturni bazen pozna že vsaj od časa Epa o Gilgamešu, kjer se pojavita celo dva kosmata lika, Engidu in Humbaba. Takole citira zgodovinarja Jeffreyja Russella: »Divji mož, hkrati surov in erotičen, je bil natančna projekcija potlačenih libidinalnih gonov srednjeveškega človeka. Njegova ženska verzija, divjakinja, morilka, požiralka otrok, krvoseska in občasno seksualna nimfa, je bila prototip čarovnice«. To naj bi bil idejni okvir, v katerega so padli Indijanci.

Poleg odlaganja vsega prepovedanega v dušo nedolžnih ameriških domorodcev, pa je slednje zaznamovala tudi hierarhija bitij, v katerem je »angel postavljen nad angela, človek nad človeka, riba nad ribo in ptica nad ptico«. Skladnost in neskončnost takega svetovnega reda, v katerem ena vrsta prehaja v drugo in tako dalje. Med človekom in živaljo je medčlovek, polčlovek, nečlovek, privid človeka, ki je v resnici le žival, odeta v našo podobo.

Med Španci, ki so bili nenaklonjeni sistematičnemu pobijanju domorodcev ali pa so imeli do tega vsaj zadržke, je bil tudi že prej omenjeni Las Casas. Ta je, poleg tega da je sodeloval na bizarnem javnem soočenju o naravi Indijancev, podobnem tistim, ki nam jih zadnja leta pred volitvami nudi javna televizija, leta 1554 napisal tudi knjigo z naslovom Kratko poročilo o uničevanju Indije, v kateri pa za razliko od drugih piscev, Indijancev ne smatra za popolnoma nepopravljive, temveč jim po krščansko nudi roko, uveljavi pa se kot goreč nasprotnik suženjstva. Seveda je to pomenilo, da ga je angleški založniški svet celo stoletje praktično ignoriral, njega in vse ostale, ki so na domorodce gledali s količkaj simpatije. Veselo pa so v Angliji tiskali knjige, ki so nadalje utrjevale predstave o Indijancih kot polljudeh – kot pravi Stannard, so bili za prebivalce Britanije in dežel severne Evrope, pa tudi Špance in Portugalce na jugu divjaki in druga bitja s polčloveškim rodovnikom v 16. in 17. stoletju prav tako resnična kot v srednjem veku.

Misel o Veliki verigi bitij so pri življenju še dolgo po tem ohranjali tako imenovani največji umi Evrope; V svoje sistemu klasifikacije je Carl Linne našel prostor za divjega človeka, pristaša hibridnih vrst pa sta bila tudi Leibnitz in Locke. Slednji se navdušuje nad »... verodostojnimi poročili, o morskih deklicah in možeh. Obstajajo divjaki, za katere se zdi, da premorejo razum in znanje, kot nekateri, ki se imenujejo ljudje; in živalsko ter rastlinsko kraljestvo se tako tesno stikata, da lahko vzameš najnižjega iz prvega in najvišjega iz drugega, pa bo komaj opaziti razliko med njima.«

Ne glede na prvotno osuplost nad mirnostjo, urejenostjo in predvsem srečo večine prebivalcev predkolumbovske Amerike, je evropski duh našel neskončno teorij za opravičevanje lastne superiornosti in pravice do Nove zemlje, njenih ljudi in bogastev. Za vse tri Amerike je bilo značilno prav to: takoj, ko se je začela evropska invazija, so se kulturne lastnosti in materialni dosežki ljudstev obrnili zoper nje. Indijanska odprtost in širokosrčnost sta se srečali z evropsko zaprtostjo in pohlepom. Ritualizirano indijansko vojskovanje, pri katerem je umrlo le malo ljudi, je trčilo ob evropsko vero v uničujočo sveto vojno. Velike zaloge žita in druge hrane, ki so jih indijanska ljudstva dajala na stran, so postale gorivo, ki je gnalo Evropejce naprej. In s tem gonilom so napredovali tako hitro, kot sicer ne bi mogli, po poteh in cestah, ki so jih utrdili Indijanci, od severovzhodne in severozahodne obale pa vse do andskih višav v Peruju.

Končujemo z mislijo pred-resničnostnega Kolumba, stavkom iz njegovega dnevnika prvega potovanja čez Atlantik: Tri dni sta - dva člana njegove odprave - potovala in našla neskončno število vasic in zelo veliko ljudi, a nič pomembnega.

*

Na sliki: azteška prestolnica Tenochtitlan, ki je ležala sredi Meščevega jezera.