STIEGLER IN TEHNOZNANOST

Heideggerjevo mišljenje tehnike se navzven kaže kot tehnofobno oziroma ga tako dojemajo mnogi njegovi komentatorji. Kot ponavadi je vzrok takega mišljenja slabo razumevanje. Jasno je, da gre Heideggerju za neko odprtost do bistva tehnike, ki od nas zahteva bolj razdelano perspektivo, ki je ni mogoče izvesti na pro ali contra pozicijo. Njegov doprinos, ki je začrtal zelo velik del filozofskega polja, ki se ukvarja s tehniko, temelji na ugotovitvi, da je vse preveč plitko dojemati tehniko kot le neko sredstvo, tj. da ni dovolj, če si jo predstavljamo kot neke vrste podaljšek človekovih udov, ki ga človek samovoljno sestavi z nekim namenom.

Tehnika je, kot pravi Heidegger, način razkrivanja. Se pravi način, kako stvari prihajajo v obstoj, v svoje sebe-kazanje. Podoben način mišljenja najdemo že pri Aristotelu, kjer lahko najdemo podobnost z mnogimi Heideggerjevimi razmisleki in dianoetičnimi vrlinami v Nikomahovi etiki, za katere se zdi, kot da so to sposobnosti, ki nam služijo v tehničnem razkrivanju, v priročnosti, navzočnosti. Da živimo v času, ko se je tehničen način videnja stvari zažrl v vsa področja človeških dejavnosti, sta na svoj način ugotavljala že Weber in Simmel, ki sta instrumentalizacijo in racionalizacijo videla kot temeljni potezi modernosti, kasneje pa je Marx njihove razmisleke spojil s svojo kritiko politične ekonomije in s tem ustvaril teorijo, ki nam je pokazala svet, ki ga obvladuje blagovna forma – abstrakcija na delu, ki subsumira vse človeške dejavnosti v tokove in gibanja, ki so ušla človeškemu nadzoru. Heidegger je odgovarjal na tendence, ki jih je v enaki meri zasledil tako na zahodu kot vzhodu.

Stieglerjeva trilogija Tehnika in čas poskuša slediti iztočnicam, ki jih je mišljenju dal Heidegger, vendar pride v svojih ugotovitvah do drugačne interpretacije tehnike, povzete v prvem stavku knjige. »Predmet te knjige je tehnika, dojeta kot horizont vseh prihodnjih možnosti in vseh možnosti prihodnosti.« V tokratni Teoremi se bomo osredotočili na Stieglerjevo razumevanje fenomena tehnoznanosti.

Stieglerjev projekt sestoji iz dopolnjevanja Heideggerjevih tez iz znamenitega eseja Vprašanje po bistvu tehnike. Njegova perspektiva daje večji poudarek na tehniko samo oz. na teorije njenega zgodovinskega razvoja. To stori preko treh francoskih antropologov – Bertranda Gilla, Andreja Leroi-Gourhana in Gilberta Simondona. Pogledali si bomo prva dva.

Bertrand Gille postavi teorijo tehničnega sistema. Tehnični sistem je sistem sovisnosti stanja tehnologije v nekem zgodovinskem trenutku, ki tako predstavlja horizont možnosti tehnike v nekem obdobju. Če vzamemo primer parnega stroja, je le-ta vezan na preostale tehnologije svoje dobe, s katerimi tako rekoč sodeluje. Tako je za svoj obstoj vezan na celoten industrijski kompleks proizvajanja materialov za parni stroj, dobave teh materialov, transporta blaga, ki ga parni stroj proizvede in tako dalje. Tak sistem vzpostavlja limite tega, kar je v nekem trenutku tehnološko mogoče izvesti na širši ravni, tako na ravni materialnih omejitev, kot je zmogljivost parnih strojev, kot na ravni ekonomske učinkovitosti - zelo veliki parni stroji namreč niso ekonomični.

Na podlagi zastavitve tehničnega sistema Gille nato govori o razliki med izumom in inovacijo, ki pomeni družbeno aplikacijo nekega izuma. Izumiti nek stroj ni isto kot sprožiti inovacijo, ki je možna le znotraj pogojev tehničnega sistema – če ne ustreza tem pogojem, potem ali ne more »inovirati« ali pa po drugi strani sproži nastanek novega tehničnega sistema, kot je to storil parni stroj, po njem elektrika itd. Gille ob pregledovanju trenutnega stanja razmerja med tehnologijo in znanostjo opazi radikalno novost, ki bo tako pomembna za Stieglerjevo delo. Moderni smo tehnologijo videli kot nekaj, kar izrašča iz znanosti, se pravi kot aplikacijo vednosti, ki jo le-ta proizvaja. Stari model je bil torej: od znanstvenega odkritja preko tehnološkega izuma do inovacije.

Glavna novost, ki jo sodobni industrijski kompleks prinese na svetlo, so tako imenovani oddelki research & development. Ti funkcionirajo tako, da je neka specifična inovacija tisto, kar je s strani planiranja predpostavljeno in čemur morajo nato znanstveno-inženirske sile služiti. Pred nastankom prej omenjenih oddelkov pa je Heidegger že opazil nekaj, kar bo šele postalo zares eksplicitno: »Ker temelji bistvo moderne tehnike v postavju, mora moderna tehnika uporabljati eksaktno naravoslovje. S tem nastane varljiv videz, kot da je moderna tehnika uporabljena znanost. Ta videz se uveljavlja tako dolgo, dokler se zadovoljivo ne izpraša tako izvir bistva novodobne znanosti, kakor tudi bistvo moderne tehnike.«

Druga izmed Stieglerjevih glavnih referenc, antropolog in paleontolog Leroi-Gourhan, je zanj pomemben zaradi koncepta tehnične tendence in njegovih izpeljav. Leroi-Gourhan skuša razviti teorijo evolucije tehnike kot nadaljevanje teorije evolucije. Njegov koncept tehnične tendence je mehka oblika tehnološkega determinizma. Genetski evoluciji sledi epifilogenetska, ki dejanske materialne prakse - uporabo naprav - podvrže selekciji preko njene primernosti nalogam, ki ji sledijo. Zato Stiegler povzema Leroi-Gourhana in pravi, da je »glava kladiva bila že implicitno prisotna v palici, s katero se je tolklo.« V zgodovini je proces, v katerem so ljudje stopali v interakcijo z okoljem, poskrbel za razvoj orodja, ki je sledil svoji lastni logiki, imel svoje lastne zahteve. Toda z evolucijo orodja se ne spreminja le orodje samo. Tisto, kar se dejansko spreminja, je človek oz. to, čemur bi po Marxu lahko rekli njegov Gatungswessen.

Leroi-Gourhan pripiše tehniki vlogo, ki ima razsežnosti, kakršnih do tedaj še ni imela. Res je, Marx je postavil neko ogrodno teorijo razvoja produkcijskih sredstev in človekove družbe, organizacije baze, ki se vsakič kaže v njej ustrezni nadstavbi. Toda Marx je še vedno tehniko dojemal kot predvsem sredstvo, kar pomeni, da gre vseeno za namensko ustvarjene tvorbe, ki v sebi nimajo nujno logike imanentnega razvoja oz. je le-ta izposojena iz ekonomske sfere. Ključno za misel našega antropologa pa je, da je tehnika osnovni pogoj tega, čemur pravimo človek. Sam uporabi svoje paleoantropološko znanje in postavi tezo o tem, kako so za človeško evolucijo bolj ključna kot možgani bila stopala. Ta so nam omogočila hoditi vzravnano in s tem osvobodila roke, dvignila obraz ter odprla prostor za kretnje, izraze in enostavnejšo manipulacijo z okoljem. Ravno te okoliščine pa so možganom šele omogočile nadaljnji evolucijski razvoj, saj so šele takrat, ko so pred-ljudje začeli manipulirati s svojim okoljem, lahko odigrali svojo vlogo.

Tehnične civilizacije vseeno potrebujejo ugodno zunanje okolje, da lahko nastanejo. To je osnovni pogoj za vzpostavitev neke tehnične tendence. Od takrat dalje pa se znotraj razmerja človek-tehnika-okolje začne vzpostavljati kibernetična struktura povratnih zank, ki omenjene člene medsebojno spreminja. Tehnična tendenca gre tako v smer vedno bolj razdelane možnosti interakcije človeka in okolja prek tehnike. Seveda se pri tem dogajajo lokalne posebnosti, vezane na zunanje okoliščine, obenem pa na faze notranjega razvoja neke etnije.

Toda kar je zanimivo pri tehnični tendenci, je dejstvo, da je po Leroi-Gourhanu tehnična tendenca v enaki meri izpolnjena, če je neka tehnika proizvedena ali izposojena, v kolikor v obeh primerih zasede neko nadaljnje mesto v tehnični evolucijski verigi. Podobno kot pri biološki oz. genetski evoluciji je nujnost nekega razvoja vzpostavljena šele retroaktivno. Torej ni mogoče napovedovati tehničnega razvoja, saj gre ta v mnoge smeri, med katerimi nekatere tekom zgodovine odmrejo oziroma se posamezne veje šele sčasoma kažejo kot bolj ali manj uspešne glede na zunanje okoliščine oz. natančneje glede na sklop človek-tehnika-okolje.

Leroi-Gourhan si postavlja tudi čisto filozofsko vprašanje. Če smo tradicionalno ločevali materijo na živo in ne-živo, tj. organsko in neorgansko, kam potem sodi tehnika, svet organizirane anorganske materije? Zdi se, kot da si ne le izposoja življenje od nas, temveč začenja pridobivati svoje življenje, čeprav je trenutno postavljeno nekje na sredi, saj potrebuje človeka za reprodukcijo lastnega obstoja.

Omenili smo sodoben kompleks tehnoznanosti, o katerem govorita Stiegler in Gille. Da bi razumeli ta fenomen, pa se moramo vrniti daleč nazaj v Grčijo – spet k Aristotelu. Razmerje med episteme in techne je po Aristotelu razmerje med večnostjo in minljivostjo, med nujnostjo in kontingentnostjo. Tako se znanosti in tehnika lotevajo popolnoma drugačnih polj, polja večnih principov na eni strani in preprostega kontingentnega know-how na drugi. Za Kanta pa je po drugi strani tecnhe nekaj, kar je le podaljšana teorija. Če torej nečesa ne moremo tehnično sprovesti, je to problem nepopolnost teorije.

Za oba pogleda se zdi, da sta danes postavljena na laž in tako rekoč sprevrnjena na glavo. Poglejmo si še enkrat, kako deluje tehnoznanstveni ustroj. Za začetek je znanost vezana na neke specifične pogoje reprodukcije same sebe, ki so nujno tehnični. Ustroj znanstvenega polja funkcionira na podlagi pragmatično zastavljenih tehničnih postopkov, ki šele omogočajo stabilnost reprodukcije znanstvenega znanja, ali povedano drugače, njegovo relativno progresivno kopičenje. Obenem je mogoče reči, da je danes znanost po postopanju tehnična. Če pogledamo primer genetike, lahko vidimo, da so odkritja sekundarnega pomena, saj gre povečini za testiranje nekih postopkov vmešavanja v DNK verige, preko katerih dosežemo določene posledice, ki so kasneje patentirane, čeprav ne vemo popolnoma, kako zares delujejo. S te perspektive postane znanost kar naenkrat bolj podobna tradicionalni techne, saj postane področje, ki je eksplicitno znanstveno, v svojem napredovanju podobno tesarju, ki se preko prakse priuči ravnati z lesom.

Toda ta prispodoba za znanost ni nekaj, za kar smo potrebovali sodobne pogoje, saj je tehnika, kot je omenil že Heidegger, nekaj, kar je ne le temeljno vpisano v sam ustroj moderne znanosti, temveč nekaj, kar je predpogoj njene matematizacije in idealizacije. Vzemimo primer Descartesa in njegovega koordinatnega sistema. Idealni prostor, ki je izpeljan na podlagi na videz čisto apriornega postopka, je v resnici že začetno kontaminiran z neko empirijo. Če namreč vzamemo koordinatni sistem, ki je zgrajen iz določenih mer, potem kaj hitro postane jasno, da določitev standardiziranih mer ne izvira iz idealitet, temveč iz zunanjega sveta. Najprej merimo z neko pripravo, ravnilom, katerega dolžinski intervali so pragmatično prirejeni neki merilni potrebi, ki je določena s strani lastnosti empiričnega sveta. Ta mera je šele naknadno idealizirana in določi obči standard merjenja v znanosti. Tako je od matematizacije odvisna znanost že od njenih novoveških začetkov konstruirana skozi tehnična sredstva, ne le v smislu njenih materialnih pogojev, temveč ravno preko tehničnega predpogoja idealizacije.

Vseeno pa sodobnost prinaša določene novitete. Če se držimo klasične distinkcije med znanostjo kot režimom nujnosti oz. biti, saj je bila po definiciji vsa predhodna znanost znanost biti, in techne kot režimom postajanja, potem se s tehnoznanostjo zgodi to, da se režim med bitjo in postajanjem sprevrže. V istem trenutku, ko postane naravni potek stvari, tj. biološki ali fizikalni proces, nekaj, kar je odprto za nadaljnja vmešavanja, se cel red narave in to, kar smo do sedaj imeli za zakone, postavi pod vprašaj. Tako pridemo do Heideggerjeve vizije sveta moderne tehnike: razklepanja, odpiranja, povečevanja, sestavljanja, povečevanja. Iz samoporajajoče se physis do nečesa, kar je predmet našega upravljanja. Čeprav se trenutno zdi, da se taka stopnja možnosti vmešavanja trenutno pojavlja le na polju biologije, si ni težko zamisliti, da nam lahko prinese enake posledice tudi za fizikalne procese same. Heideggerjeve besede o tem, kako je novoveška racionalnost postavila celoto narave kot material za delo, dobijo tako bistveno bolj emfatičen pomen.

To novo stanje kliče po novih imperativih. Preenostavno je reči, da potrebujemo ludistično držo, ki bi onemogočila razmah najnovejšega tehničnega sistema in preko katere bi ustavili evolucijsko pot tehnike, ki bi nas potencialno lahko zreducirala na le njene oskrbnike. Ta pot bi bila tudi nemogoča po Stieglerjevih tezah, ki jih tukaj sicer nismo pokazali, vendar najdejo tehnično v sami konstituciji tubiti in s tem naredijo človeka nepreklicno tehničnega – človek je namreč, kot izvemo iz mita o Prometeju in Epimeteju, nedefinirana žival, ki pa se vsakič znova definira preko lastne tehnične prostetike. Imperativ, po katerem kliče sodobni čas, je kvečjemu nekaj, kar je sodobni spoj tehnoznanosti šele omogočil. Sodobni imperativ mora namreč biti mišljenje tehnoznanstvenih fikcij.

Če je emancipacija človeka od naravnih omejitev dosegla stopnjo, po kateri je le-ta zmožen določene izmed teh omejitev krojiti po svoji volji, potem je čas, da zares izkoristimo potenciale te priložnosti. Po Hölderlinu bomo rekli, da kjer rase nevarnost, tam rase tudi rešilno. Zagode pa nam jo seveda Nietzsche, ki nas nauči, da je najtežje vedeti, kaj želeti, kljub temu da moramo želeti. Naloga tega časa pa je pa točno to – poskušati ugotoviti, kaj želeti.