UTOPIJA V KOZARCU VODE

»Predstavljajte si velika vodna plovila, ki jih poganja sončna energija, nadalje si zamislite nanotehnološko produkcijo biogoriva. Ne zatiskajte si oči, prihaja fotosintetični človek! A ker nobena skupnost ni popolna, si predstavljate, kako se teroristi lotevajo korumpiranih podjetij in politične oblasti. Dobrodošli v sijajnem, zelenemu svetu solarpunka.« Solarpunk je relativno nov znanstvenofantastični žanr in »utopično« gibanje. Njihov manifest, ki smo ga citirali, se konča s kvintesenco današnjih poskusov utopičnega mišljenja: »We’re solarpunks because the only other options are denial or despair.« Solarpunksi so eno redkih deklarirano utopičnih kulturnih gibanj. Eno redkih v času, ko se zdi, da je vsaka radikalna sprememba nemogoča in levica idejno mrtva, v času, ki je na svojem koncu. Dominantna ideologija naturalizira kapitalizem in ga prikazuje kot fundamentalno zgodovinsko dejstvo, kot ontologijo. Marksisti bi rekli, da so vsi poskusi utopije v takšni ideološki matrici zgolj hipostaza razredne pozicije kapitalistov. A izneverila nas je prav utopija, imenovana dialektični materializem. Izredno dobra analiza kapitalizma, a metoda analize ni dovolj za politično gibanje in očitno še manj za revolucijo.

Kako se torej naučiti upati in ali lahko k temu prispeva žanr utopije? Navdih in izvir tokratne Teoreme je vaja iz utopičnega mišljenja znamenitega Frederica Jamesona, imenovana An American Utopia. Jameson v uvodu v svojo knjigo trdi, da ne ponuja ne političnega programa ne utopije, ker oboje ni več mogoče. Ameriški sociolog Stanley Aronowitz pa v svojem komentarju knjige pravi prav obratno, da je vse opisano danes, v času, ko je vse mogoče, uresničljivo. In da torej Ameriška utopija sploh ni utopija. Žižek ambivalentnost Jamesonove knjige razume kot sejanje semen imaginacije v trenutku, ko levica ne zmore misliti onkraj borbe za ostanke socialne države. Prav brezup in idejna impotenca levice sta glavna motiva Jamesonove utopije, kot trdi sam v uvodu. Seveda pa semena imaginacije niso eksplicitne politične rešitve in že neštetokrat prebrane analize poznega kapitalizma. Semena so posejana implicitno, in ne vznikajo v končnem produktu. Utopija pa je prav to osvobajanje domišljije in mišljenja, uperjenega v prihodnost. Utopija je danes postala nujna sestavina političnega mišljenja in mati upanja. Utopija omogoča vizijo prihodnosti, ki je posredovana z današnjim časom. Je neke vrste zrcalna faza mišljenja radikalno drugačne prihodnosti. Michel Foucault v tekstu Of other Places lepo opiše, kar skušam povedati: »Ogledalo je koncu koncev utopija, saj je mesto, ki ga ni. V ogledalu se vidim tam, kjer me ni, v nerealnem, virtualnem prostoru, ki se odpira za površino. Tam sem, kjer me ni, neke vrste senca, ki mi daje lastno vidljivost, ki mi omogoča, da se vidim tam, kjer sem odsoten. Takšna je utopija ogledala.« Preden se lotimo Jamesonovega pisanja je nuno pobližje pogledati anatomijo utopije. Utopijo gotovo zaznamuje partikularna, subjektova vizija in ni primarno kolektiven politični projekt. Ne čudi, da navadno domuje v literaturi in filmskih podobah.

V literaturi domuje utopični nikjer, na nek način je zunajliterarna resničnost prisotna skozi svojo odsotnost. Literaturo opredeljuje vrzel med običajnimi in literarnimi besedami, med zunaj/znotraj. Foucaultevo ogledalo je podoben virtualni prostor možnosti, kjer s svojo prisotnostjo omogočamo lastno odsotnost - ali bolje - jo vzpostavljamo. V ogledalu se vidimo takšni, kot smo, a se moramo zato podvojiti, se torej odtujiti sami sebi. Utopija je neke vrste odtujitev. In morda je prav opisani zrcalni mehanizem in imaginativna zanka pogoj konstitucije naše empirične resničnosti. Hrvaški mislec Darko Suvin v knjigi Kje smo? Kam gremo? razmišlja v podobno smer, ko pravi: »Čeprav ne dvomim, da obstajajo kolektivne resničnosti, pa je vprašljivo, ali se lahko empirične entitete ločijo od imaginarnih, z drugimi besedami, vprašljivo je, če se obstoječe družbe lahko jasno ločijo od domišljijskih oziroma neobstoječih. Ne moremo identificirati primerka bivajočega brez imaginarnega tipa, ki identificirajočemu omogoči, da ga kot takega prepozna.« Jameson zanimivo dvomi, da je kolektivne resničnosti sploh mogoče konceptualizirati. Ljudstvo, množica, multituda so politično nabiti pojmi in so za Jamesa investirani z razrednim interesom. Ne govorimo o empirični sociologiji, ampak o teoretski nezmožnosti nevtralno zajeti kolektiv. Jameson sicer v Rousseaujevi obči volji vidi smel poskus v to smer, čeprav je morda prav ta domnevno nevtralna teoretska »zagrabitev« hipostaza razrednega interesa? Morda pa nam je preostalo kolektive prepoznati in identificirati le še preko njihovih filmskih podob?

Jameson v maniri pravega levičarja reaktivira politološki koncept paralelne oblasti/moči, o katerem je pisal Lenin, in ga implementira kot mehanizem prehoda. Kot rečeno, ameriška utopija ni manifest o popolni političnoekonomski ureditvi. Tranzicijski mehanizem naj bi sčasoma oslabil hegemonijo kapitala in njegovih političnih izpostav in okrepil emancipatorne moči. Takšna dokaj naivna »leninska« postavitev izhaja iz poenostavljene državo-centrične epistemologije oblasti. Iz polarne zastavitve centralne oblasti in podrejene množice, ki se mora organizirati, da bi zasedla državne aparate. A ker tega ne more storiti neposredno, potrebuje tranzicijsko obdobje. Imamo torej jasno razmejeni neodvisni instanci oblasti in odpora.

A oblast je že ves čas na »naši strani«, ponotranjena v subjektu, in ni materializirana v določenih institucijah, ampak se vzpostavlja skozi spreminjajoče relacije moči. Zato tudi tako čislana znanstvena analiza ni nevtralna vednost, ampak prav oblast, ki naj bi jo analizirala in demontirala. Oblast je mravljišče neštetih točk oblasti in odpora, ki se občasno medsebojno hranijo. In verjetno nobena od teh točk ne bo tista Arhimedova.

Ne pozabimo, da govorimo o utopiji in ne historični analizi, zato na Jamesona ne moremo nasloviti očitka o neustreznem, zgodovinsko postanem tranzicijskemu mehanizmu. Aktiviral je pač historičen koncept, kar ne pomeni, da ta v prihodnosti ne more spremeniti svoje funkcije in formacije. Jameson pri Bertoldu Brechtu najde koncept refunkcionalizacije, ki na videz determiniranim institucijam, mehanizmom, orodjem spreminja funkcije. In pozor, Jameson refunkcionalizira in za strukturo paralelne oblasti razglasi: vojsko!

Preden začnemo s kratkim pregledom refunkcionalizacije vojske, zarišimo še poznokapitalistični kontekst in njegove časovno–prostorske koordinate. Postmoderna politika je za Jamesona reducirana na apropriacijo zemljišč, na obvladovanje in komodificiranje prostora. Čas kot druga koordinata je statična sedanjost in prazen kontinuiran čas preteklosti. Temu dodajam konstantno izredno stanje, ki deluje kot bermudski trikotnik za vsak revolucionarni poskus. Da vojska kot ultimativni igralec v času izrednih razmer prevzema naloge univerzalne emancipacije je znotraj utopičnega pisanja duhovit obrat. Foucault v tekstu o heterotopijah vojaščino poimenuje za krizno heterotopijo. To je bil včasih nedotakljiv in nemalokrat sveti prostor, kjer se igra po posebnih, izjemnih pravilih. Ta pa postanejo univerzalna prav v času izjemnega stanja celotnega družbenega polja.

Vojska pa je privlačen kandidat za utopično matrico tudi zaradi socialne promiskuitetnosti. Nabornik je vržen v skupnostno življenje s sotrpini iz različnih in nekompatibilnih ozadij - rase, spola in razreda. Seveda pa so vsi vojaki, ki služijo svoji domovini, Američani, kar jih vsaj začasno povezuje. In tudi Jameson odkrito priznava, da je njegova utopija pisana za izolirano utopijo, imenovano Amerika. Jameson je dobesedno vzel opazko Rolanda Barthesa o utopiji, da je zaprtje, zaokroženost, torej izolacija tista, ki sploh omogoča vzpostavitev sistema imaginacije, to je utopije. V nadaljevanju bo jasno, kako lahko ameriška utopija izostri predvsem ameriški um s svojimi nepričakovanimi rešitvami, ki pa ne upoštevajo globalnega vidika. Ameriška utopija je tako kot Utopija Thomasa Mora ločena od preostalega sveta in to ne kot pri slednjem s prekopom, ampak z ontološko bariero. Neameriški svet v Jamesonovi utopiji ne obstaja. Vojska tako deluje kot edina institucija, ki presega federalne meje ZDA in vzpostavlja vseameriško skupnost ter posledično nosi potencial skupnostne emancipacije. Federalizem je v ustavo zapisana varovalka za delitev med posameznimi državami, za zavist in konkurenco med njimi. Za Jamesona je »deli in vladaj« federalizma glavna ovira za pravičnejšo skupnost, ustavo ZDA časti kot mano ameriške skupnosti. Poleg tega vojska zagotavlja zdravstveno zavarovanje za vse pripadnike. Seveda je treba najprej vojsko nacionalizirati in uvesti splošen nabor vseh med 6 in 60 letom. In če vsi postanejo vojaki, milijoni kosov orožja, ki jih posedujejo Američani, postanejo skupna last. Razumete kam meri Jameson? Zaenkrat deluje vse skupaj kot slaba politološka analiza, a ne pozabimo, da gre za utopijo. A kljub temu mi ni jasno, zakaj politično oportuno ohranja fetiš ustave kot vezivo skupnosti. Zakaj paralelna oblast ne vzpostavlja nove politične, ekonomske in družbene relacije? Še bolj čudno je to, da nekaj strani kasneje upravičeno obračuna z epistemologijo politične teorije, ki se ne more prebiti iz politološkega okvirja države in ustave. A Jameson se zaveda, da kljub drugačnim napovedim jadra med političnim programom in utopijo, pravi namreč: »Prihaja trenutek, ko bomo prešli iz političnega programa v drug svet in zamišljanje utopije. In tukaj zagotovo stopamo na nikogaršnje ozemlje, kjer se trezna analiza umika osebni viziji različnih vrst, kjer revolucionarna kalkulacija nima mesta, ampak vlada fantazija.«

Nacionalizaciji vojske, univerzalnemu naboru in skupni lasti orožja se, ko zavlada fantazija, pridruži nekaj absurdnih funkcij vojske, kot je zadolžitev nasprotnikov vojne za razvoj orožja. Seveda v utopičnem svetu Jamesona vojske ne bijejo bitk, tu so zato, da, kot pravi, distribuirajo hrano, priskrbijo prebivališča in ne nazadnje snemajo filme. A zmaga za fantazijski podvig gre superstrukturi, imenovani psihoanalitični organizacijski biro. Sčasoma naj bi nadomestil vse institucije obstoječega sistema od sindikata, svetovalnice do izvajanja kolektivne psihoterapije. Brez heca, v predavanju, ki je predhodilo izdaji knjige, Jameson skozi smeh napove, da bi z delovanjem biroja sčasoma celotna družba postala ena velika terapija. Jameson torej temeljno vprašanje birokratskih struktur in distribucijskih mehanizmov prepusti megabirokratskemu kompleksu, ki ga v klasični utopistični maniri seveda upravlja kompleksen računalniški sistem. Utopija je tudi volja do ustvarjanja, do miselne kreacije, ki ne pristaja na obstoječe empirične omejitve.

Ideja o biroju je povezana z »regulacijo« individualnih antagonizmov, do katerih neizogibno pride. In na tej točki nastopi čas za Jacquesa Lacana in njegovo strukturno razmerje med subjektom in drugim. Saj veste, vedno nam spodleti pri užitku, ker gre v bistvu za užitek drugega. Jameson pravi, da bodo glavni konflikti v njegovi utopiji nastajali zaradi »kraje« užitka, zaradi zavisti. A tukaj Jameson spomni, da ne govori o utopiji, sploh ne tisti, ki gradi socialno harmonijo. V Ameriški utopiji so vsi nevrotiki, antagonizem je strukturen in neodpravljiv. Za konstitutivno nevrotičnost subjektov ne obstaja zdravila. Ni distinkcije med normalnostjo in zdravjem, celotna družba je ena velika psihoterapija. Ja, takšna družba nedvomno kliče po kulturni revoluciji in Jameson v tem pogledu ne zataji.

Vem, da vas že srbijo jeziki, a ne storimo prehitro koraka, kot ga je že omenjeni Vladimir Iljič Uljanov Lenin v svojem spisu Dve utopiji. Začne s preprosto, a nominalno pravilno opredelitvijo utopije: utopija je neuresničljiva želja, ki se ne more uresničiti. In doda svoj razlog: neuresničljiva pa je zato, ker je slepa za razvoj in razmerja razrednih sil. Ne more se torej uresničiti, ker ne korespondira znanstveno analizirani zgodovinski dinamiki. Kot primer navede politične programe in delovanje ruskih »narodnjakov« in liberalcev, ki so seveda za Lenina primer buržujskih blodenj brez osnove v zakonitostih zgodovinskega dogajanja. V svoji slepoti ne vidijo, da je proletarska revolucija gotovost za ovinkom. A ti utopiji sta se še kako uresničili, ali ne? Se torej utopija lahko uresniči? Gre za lažno dilemo in tudi zgrešeno opozicijo, ki jo ponuja Lenin. Utopija je še kako del mišljenja, tudi tistega s historično zavestjo, in obratno, utopija ni zgolj umislek in prazna želja, ampak je, rečeno z Barthesom, sistematična domišljija. Človeške stvari pa niso ujetnice nujnih zakonov, ampak vznikajo v vmesnem prostoru med imaginarnim in empiričnim svetom.

V tekstu Odprta utopija Stephen Duncombe vzpostavlja drugačno, a tudi sporno polarizacijo med kritiko in utopijo, seveda z naklonjenostjo slednji. Ta razdelitev je posledica nereflektirane razsvetljenske ideje o kritiki, ki išče »Resnico«, in o neustavljivem napredku znanosti, ki določa to resnico. Kritika ni zgolj orodje, ki utopijo razkriva v njeni domnevni lažni naravi. Tudi kritika je lahko utopična, če prevzame drugačen, kontradiskurz, če začrta novo epistemologijo razumevanja sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Tako zgodovina ne bo več prazen kontinuiran čas, ki ga zgodovinska vednost zapolnjuje z dogodki velikih zmagovalcev. Kako nas je razočarala teleološka historična optika, ki naj bi vodila v nedrje univerzalne zgodovine, pa smo že večkrat zapisali. Utopija na nek način omogoča tudi novo razumevanje preteklosti in omogoča nastop »mesijanskega časa«, kot je Walter Benjamin poimenoval trenutek, ko zgodovina preneha biti refleksija preteklega, porabljenega, temveč postane preteklost aktivna sooblikovalka prihodnosti. Zgodovina je polje posejanih časovnih točk, brez reda, ki se lahko realizirajo v času ali pri tem spodletijo, a nikoli ne izginejo v nič. So prisotne potencialnosti. Jameson v svoji utopiji poleg refunkcionalizacije vojske zmiksa heterogene in historično nekompatibilne elemente, da bi rešil klasična vprašanja produkcije, distribucije in pomanjkanja. Kako na primer v utopični družbi razporediti ljudi na delovna mesta? James ohranja staro marksistično delitev na bazo in nadstavbo, na kraljestvo nuje in svobode, dela in prostega časa. Vse mogoče probleme glede produkcije omili z univerzalnim dohodkom za vse in s »humanizacijo« delovnega procesa. Na srečo Jameson ne sestavlja uresničljivega političnega programa, saj vprašanja pomanjkanja dobrin in virov ne bi razrešil tako nedolžno. V znanstvenofantastičnih filmih se zagate okoli pomanjkanja virov in produkcije rešujejo na »preproste« načine. V znani seriji Zvezdne steze temelji ekonomija na dveh tehnoloških utopijah: replikatorju, ki lahko materializira katerikoli predmet zgolj s pritiskom na gumb. In na neizčrpnem viru energije, ki napaja replikator in vse ostalo. Takšni levji skoki domišljije omogočajo približevanje komunističnemu cilju osvoboditve posameznika služenja kapitalu. Le če vsem podelimo plače in rešimo problem pomanjkanja, lahko preprečimo strukturno nezaposlenost in mirno, s pomočjo že omenjenega superračunalnika, razdeljujemo službe. Marx v Kritiki Gotskega programa prav v povedanem vidi višje razvit komunizem, ki bo problem pomanjkanja rešil, ko bodo produkcijske sile dovolj razvite. Takrat bo iz svobodnega sodelovanja posameznikov nastalo bogastvo, ki bo omogočalo znano maksimo: »From each according to his ability, to each according to his needs!« V utopiji pa nas do komunizma pripelje domišljijska bližnjica. Tiste socialne neenakosti, ki bi ostale, Jameson rešuje z zanimivim utopičnim petletnim paketom, ki spominja na metode kitajske revolucije. Navdih je našel v tekstu Barbare Godwin, v katerem predlaga, naj se na podlagi žreba vsakih pet let ljudi pošilja iz bogatih dvorcev v slume in obratno. Jameson doda še eno idejo, ki je nujna za ustavitev kapitalske apropriacije, in sicer ukine denar. Kar tako brez predhodne analize in argumentacije. »Zato, ker lahko,« si reče pisec utopije.

Zakaj torej dopuščamo Jamesu takšne domišljijske izlete in absurdnosti. Zakaj ga, tako kot nekateri kritiki njegove knjige, preprosto ne soočimo z empiričnimi kontraargumenti? Zato ker je utopija vizija, ki je »skonstruirana« neodvisno od analiz obstoječega stanja, čeprav je z njimi v kreativnem razmerju. Seveda utopije aktivirajo tudi tendence, ki so implicitno prisotne danes. A prav zato, ker med analizo in utopijo ni nujne povezave, ni potrebe po ekstenzivni analizi empiričnih pogojev možnosti. Danes teh analiz ne primanjkuje. Šele utopija, osvobojena analize sedanjosti, lahko zasede centralno mesto v miselnem procesu. A utopija niso zgolj prazne marnje, posedujejo namreč določeno sistematičnost, čeprav je ta včasih nekonsistentna. Njen glavni adut pa je prostorsko-časovna rekonfiguracija, ki odpre nove možnosti mišljenja in seveda v prihodnost usmerjene teorije-prakse. Utopija vzpostavlja, pa čeprav v mišljenju, heterotopične prostore in jih povezuje z nujnim pogojem njihove vzpostavitve, to je s prelomom tradicionalnega razumevanja časa. Če živimo v konstantnem izrednem stanju, moramo izumiti tudi temu ustrezen koncept zgodovine. Mislim, da Jameson prispeva k porušenju rigidne delitve na preteklost in prihodnost in uspešno seje na začetku omenjena semena imaginacije. Iz njegovega pisanja je jasno, da je treba misliti funkcionalne spremembe obstoječih in preteklih institucij, kritično reaktivirati domnevno zamrle koncepte in ne nazadnje izmisliti si nove oblike skupnosti in subjektov. Težavne procese približujočega je treba vključiti v koncepte in v prakso. Utopija je danes eden redkih načinov, da se naučimo upati, zato Fredrica Jamesona ne moremo odpraviti kot nekoga, ki ni v skladu z dejstvi.