Bruseljski Kunstenfestivaldesarts

Pozdravljeni in pozdravljene v novi ediciji oddaje Teritorij teatra. Tokrat se oglašamo iz bruseljskega Kunstenfestivaldesarts, festivala sodobnih scenskih umetnosti, s kratko in rokohitrsko refleksijo ter odlomki iz intervjuja z direktorjem festivala Christophom Slagmuylderjem.

Festival že triindvajseto leto zapored naseljuje tri majske tedne po več kot dvajsetih bruseljskih prizoriščih, s štirimi glavnimi bazami, med katerimi se ves čas seli. Nomadizem in decentralizacija, kjer naj bi mesto kot prostor srečanja postal imanenten festivalu, sta konceptualno sicer lahko zanimiva, sta pa tudi uporabna; različne institucije želijo namreč svoje prostore s festivalom deliti zastonj, saj jim ta v zameno dovaža novo publiko in prispeva k vidnosti.

Izjava*

Na grobo bi lahko njihovo raztezanje razdelili v ustvarjanje različnih kontekstov: diskurzivni skozi pogovore z ustvarjalci, kritiko in rezidence ter bralni klub, izobraževalni z delavnicami, skupnostni in politični z dekolonialnimi turami po mestu, z Bela Tarrjevimi delavnicami in z gostujočimi umetniki pod skupnim naslovom Artist in exile. V zadnjih letih so vse očitnejši poskusi (javnih in nevladnih) institucij, da bi s kuratorskimi pristopi vzpostavili skupnostne (družbene in kulturne) prostore, s tem pa gledališču vrnili vlogo, ki mu je imanentna, in sicer da je to vselej tudi javni prostor, sestavljen iz začasnih skupnosti. Kuriranje festivalov je v sodobnoscenske umetnosti vstopilo iz vizualnega konteksta, ta pa je svojo naslombo našel, zanimivo, prav v liku gledališkega režiserja, ki se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje transformiral iz neumetniške v umetniško pozicijo in postal nekakšen urejevalec “prometa na odru”, piše Beti Žerovc.

Kot etablirana umetniška pozicija se je gledališki režiser z razširjenim spektrom dejavnosti in pooblastil pojavil v razmerah konjunkture gledališkega področja, ko je gledališče doživljalo hitro in močno institucionalizacijo, hkrati pa sta kompleksnost in zahtevnost predstav zamenjali nekdanjo standardizirano izgovarjavo besedil ob tipski slikani scenografiji in osvetljavi. Splošna značilnost predstav in razstav, piše Žerovc, je v nekakšni zavesti o področni nespecifičnosti sredstev, kjer je »povsem pričakovano in sprejemljivo, da nas kurator in režiser nagovarjata s čimerkoli, predvsem umetnostni prostor pa je tisti identifikacijski okvir, ki zamejuje umetnostno zaznavo od običajne«. Kuratorska roka torej vztrajno sledi temu, kar je tudi premena znotraj umetnosti, in sicer da slednja več ne more prikazati svoje intrinzične pravice do obstoja in obstaja skozi vzroke, ki so ji zunanji: politični, humanitarni, ekološki, kulturni itn. Skozi te vzroke se napaja v kritičnem diskurzu, ki se povezuje s široko paleto drugih strok, kot so sociologija, politologija, filozofija, antropologija, ki jih kurator široko vključuje v svoja izvajanja in izjavljanja.

Nomadska, temporalna narava in festivalizacija celega spektra umetniških praks, ki se v svojem delovanju zajedajo v socialno, so hkratni odziv na premene v produkciji, promociji in distribuciji umetnosti. Gre za strategijo soočanja s hiperprodukcijo in internacionalizacjo umetnosti, ki v tovrstnih hipnih heterotopijah, nekakšnih izjemnih stanjih, uspejo nabrati dovoljšne število občinstev in ustvariti hajp, ki jih postavi na zemljevid.

Izjava*

Kunstenfestivaldesarts je eden vidnejših in močnejših playerjev na festivalskem mrežnem zemljevidu, že od začetkov podprt s strani obeh ministrstev za kulturo, flamskega in francoskega, vsakič za obdobje štirih let. Nekaj sredstev uspejo nabrati tudi pri nacionalni loteriji, ravno pa se jim je iztekel vodilni projekt Next Step, ki jim je omogočil koprodukcijske vložke. Christophe Slagmuylder.

Izjava*

Velik delež občinstva predstavljajo selektorji drugih festivalov, ki prihajajo nabirat, izbirat in kupovat. Kunsten ima v odnosu do drugih sorodnih festivalov prav posebno pozicijo. Ne le, da je s svojo geografsko centralnostjo lahko dostopen - bojda se selektorji sosednjih držav sem vračajo vsak konec tedna, ob vikendih se namreč obrne največ ljudi, kar je še posebej dobro za mreženje, predstave se nagnetejo v natrpan urnik, izteki večerov pa so ponavadi rezervirani za ultra hip partije na nepričakovanih lokacijah, degradiranih področjih, še neodprtih centrih, kakršen je težko pričakovani Centre Pompidou, mlajša različica francoskega muzeja.

Druga pomembna distinkcija je ta, da Kunsten večino predstav, ki jih gledamo, tudi koproducira, kar pomeni, da povečini gledamo premiere, in sicer tistih umetnikov, ki jih je festival v letih sodelovanja izgradil v večja imena sodobnouprizoritvene scene, te pa potem bolj ali manj spretno kombinira z mlajšimi, pretežno bruseljskimi umetniki. Lokalno in globalno, uveljavljeni in neuveljavljeni so gesla, ki pa v resnici niso prav nič partikularna, recimo bolj kunstenovska, ampak prečijo pretežno vse programske zastavitve podobnih festivalov. Z direktorjem festivala Christophom Slagmuylderjem sva na kratko govorila o metodologijah selekcije.

Izjava*

Vsebinska skicirka do tega polovičnega trenutka bi bila: slabe politične aktualizacije, umetniška natolcevanja in nereflektirani reenactmenti. Nekaj malega je bilo tudi zanimivega. O glavnih vsebinskih linijah direktor festivala Christoph Slagmuylder:

Izjava*

Milo Rau s stabilnostjo nadaljuje dokumentarno gledališče, kjer izjave postavlja za glavni topos naracije, v ospredje pa potiska premislek o gledališkem stroju. La Reprise: Histoire(s) du théâtre je prva v seriji predstav o naravi, zgodovini in prihodnosti teatra, ki ima nemalo opraviti z Godardovimi Histoire(s) du cinéma, osebnimi anekdotami, sestavljenimi iz slikovnih zgodb, pričevalkami Godarda kot gledalca, ki premišljuje o tem, kako deluje montaža, vanje pa umešča refleksijo zgodovine 20. stoletja. Histoire(s) du théâtre bo sledil temu vzgibu skozi premislek kompleksnosti teatra in tehničnih vprašanj: kako vstopiti, kako izstopiti, kako karakter razviti iz teksta, kako reprezentirati ekstremne izkušnje, denimo nasilje, žalost, sram. Rau svojemu pristopu nadene ime »globalni realizem«, zaznamuje ga z dostopnostjo in demokratičnostjo teatra.

18. maja bo Rau v NTGent objavil “Ghent Manifesto” v maniri “Dogme95”, serijo tehničnih pravil, ki jim La Reprise že sledi. Determinirali so število neprofesionalnih igralcev in jezikov na odru ter obseg teksta, ki ga niso napisali akterji sami med raziskavo, in še mnogo drugih postavk. La Reprise se je lotil brutalnega umora  Ihsane Jarfija leta 2012 v Liègeu, mestu z visoko stopnjo brezposelnosti, ki se je pojavila zlasti ob deindustrializaciji od osemdesetih naprej, ko je propadla železna industrija. Izjava kot partikularna ponovitev zgodovine je ponudila teren za uprizarjanje nekajurnega pretepanja in mučenja, gledališki stroj je spretno gradil mračnjaštvo ter kombiniral video in gledališče, close up in široki kader. Globalni realizem s svojo dostopnostjo resda ni hermetičen, vendar mu lahko očitamo prešibko kontekstualizacijo in nekakšno moralno paniko; vprašanje političnosti je v delih Mila Raua vselej nekje na meji s spektakelskim moraliziranjem.

Letos je festival bolj po naključju tudi geografsko orientiran, in sicer na Brazilijo, od koder prihaja šest predstav, med njimi predstava plesnega koreografa Bruna Beltrãoa in Grupe de Rua. Inoah je izjemna dekonstrukcija navad in brandinga, dekonstrukcija hip hopa, njegovega mačizma, kulta virtuoznosti in črnske glasbe. Frazeologijo hip hopa razpira drugim praksam in jezikom, trk s sodobnoplesnimi pa reže v fundamentalizme na obeh koncih, v njihove sisteme vednosti. Skupino plesalcev iz Niteróija zaznamujejo produkcijske okoliščine, specifični politični in ekonomski kontekst, osebne zgodovine, naplastene v telesih in gestah teh plesalcev, pa se v premestitvah razpirajo in tvorijo potencialne točke odpora.

Nek trip je okoli dekolonizacije in hudih konceptualnih zastavitev, ki pa potem ne rezonirajo na odru. Njihove brošure so pripravljene spretno in diskurzivno obloženo, uporabljajoč pretežno ves konceptualni imaginarij, ki trenutno hajpa intelektualni prostor. Ho Tzu Nyen v zastavitvi One or several tigers vpelje Donno Haraway, zgodovino Singapurja, Bruna Latourja itn. Vse, kar na odru rezonira, pa je pingpong med dvema nespretno pripravljenima video animacijama. Predstava Paradise now (1968-2018) Michiela Vandelvelda v zastavitvi krmili med občimi točkami maja 68 in njihovo dekonstrukcijo skozi repozitorij postoperaistov, odrska postavitev pa je prej slikovno podobje najbolj občih mest in neuspel reenactment zdaj že legendarne predstave Paradise Now ameriškega Living Theatra. Ali pa cel skupek ustvarjalcev, ki izumljajo nove načine, ki bi jih uspeli razločiti v množici od drugih. Poskus Christodoulosa Panayiotouja (Dying on Stage) je dveurni Youtube party z vmesnim performansom-predavanjem. Z nekakšnim reenactmenetom smrti na odru je za Youtube posnetke izgradil nov kontekst in novo narativnost, ki pa se giblje na nevarni meji tega, da preprosto gre res samo za random Youtube party. Louis Vanhaverbeke v predstavi Mikado remix svojo političnost izgrajuje s pop štiklcem, rap intervencijami in nekoliko preobloženim pokaži, kaj znaš performansom, ki se sprehaja med tehnično inovativnostjo, cirkuškimi vpadi in pretiranim zabavljaštvom publike. Na kratko in na grobo, do naslednjič.