MEDIJSKA KRAJINA GLEDALIŠČA
Lepo pozdravljeni v junijski oddaji Teritorij teatra, s katero se poslavljamo od letošnje sezone. V njej smo poskušali gledališče umestiti v širši družbeni prostor in se pri tem ne samo spraševati, kako se gledališče nanj odziva, temveč tudi, kako ga soustvarja in reproducira. V letošnji sezoni oddaj smo zato gostili različne sogovornike in z njihovo pomočjo poskušali odpreti nekatere teme, ki pogosto ostajajo spregledane in nereflektirane.
V današnji oddaji se bomo vrnili na začetek in se spraševali, zakaj te teme sploh ostajajo spregledane. Zanimalo nas bo, zakaj se jih ne odpira in kaj se dogaja s tistim prostorom, v katerem bi se premisleki te vrste lahko zgodili. Toda ta prostor se krči: ne tako, da bi se ga prepovedalo, pač pa tako, kot se to počne danes – z rezanjem finančnih sredstev, tistih najbolj osnovnih in nujnih za preživetje medija. Ker medij, ki ga poslušate, v tem ni osamljen, se je zato treba najprej vprašati, zakaj bi bilo komu sploh v interesu, da takšen prostor izginja.
Britanski novinar George Monbiot pravi, da svetu danes vladajo tisti, ki razumejo, da gre za spektakel, in ne za vsebino. Izginjanje novinarstva, ki bi odpiralo teme, ki dejansko vplivajo na naša življenja, zato povezuje z razvojem radikalne desnice. Premisleki o dejanskih idejah in politikah se namreč umikajo poročanju o osebnostih in bolj, kot so te osebnosti škandalozne, več medijske pozornosti dobijo, saj prispevajo k ustvarjanju spektakla. Najboljši primer je Donald Trump: zvezdnik resničnostnega šova je lahko postal ameriški predsednik samo zato, ker se je v resničnostni šov pričela spreminjati tudi politika. Trump, pravi Monbiot, popolnoma razume, kako ustvariti spektakel, v tem pa je podoben tudi drugim protofašističnim voditeljem. V fašizmu gre namreč prav za simbole, čustva in javni nastop, zato se s tem, ko se ustvari politični svet spektakla, ustvari tudi prostor za fašizem.
Današnja oddaja zato ne bo le apologija radijske postaje, na kateri jo poslušate, niti ne samo apologija medijev na splošno, temveč tudi in predvsem kritične misli, ki jo lahko odgovorni mediji spodbujajo in razvijajo. To velja tudi za poročanje o gledališču. Če namreč po eni strani izginja prostor za teoretske premisleke in kritiške zapise o gledališču, se po drugi strani gledališče na naslovnice medijev prebije brez težav, če le pride do kakšnega škandala. To samo po sebi ni problematično. Tisto, kar je narobe, je, da ti škandali ne terjajo globljega premisleka, ki bi spodbudil k spremembam. Največkrat namreč ostanejo le na ravni tistega, o čemer govori Monbiot: ponujanja in ustvarjanja spektakla.
V današnji oddaji so se nam pridružili in svoje poglede z nami delili sociologinja, publicistka, novinarka in avtorica knjige Politika kot medijski performans Deja Crnović, novinarka, piska in nekdanja kulturna urednica Dela Jelka Šutej Adamič ter kritik, dramaturg in sourednik revije Maska in platforme Neodvisni Rok Bozovičar. Crnović uvodoma opozori na dva procesa, ki ju opaža v sodobnem medijskem poročanju in jima pravi epizodičnost ter personalizacija.
Personalizacijo medijskega poročanja v praksi zaznavamo tudi v naslavljanju perečih tem družbe s sogovorci, ki zanje niso strokovno podkovani. Nedavno odmeven primer je Delov intervju z igralcem Borisom Ostanom, ki je sprožil burne odzive zaradi igralčevih komentarjev o sodobnem feminizmu. Crnović in Bozovičar o uredniških politikah v ozadju takšnih intervjujev.
V boju proti polzenju medijske krajine v produkcijo vsebin kratkih in nepoglobljenih formatov Crnović kot glavne akterje vidi novinarke in novinarje, predvsem pa javne medije.
Eden od spletnih portalov, ki ponuja prostor za daljša besedila s področja uprizoritvenih umetnosti, je leta 2019 ustanovljena platforma Neodvisni. Njegov sourednik Rok Bozovičar o nujnosti takšnih platform.
Pojav medijev, kot so Neodvisni, v krajini kulturnega novinarstva in kritiškega pisanja je skozi zadnje desetletje nastal kot odmev drastičnega upada financiranja v tradicionalnih medijih, obrazložita Jelka Šutej Adamič in Deja Crnović.
Crnović izpostavlja, da trenutna prekarna realnost novinark in novinarjev onemogoča kontinuirano spremljanje nekega področja, recimo gledališkega, ki je ključno za njegovo pokrivanje.
Krčenje prostora za kulturo v tradicionalnih medijih po drugi strani povzroča težave pri prijavah na razpise ministrstva za kulturo, kjer je medijsko pokrivanje eden od elementov izkazovanja upravičenosti do podpore. Svoje opažanje tovrstne logike opisujeta Šutej Adamič in Bozovičar.
Četudi trendi financiranja in objavljanja umetniških kritik v časopisih upadajo, njena vloga pri razpisih ostaja. O odgovornosti in poziciji kritiškega pisanja Rok Bozovičar.
Pomembnost borbe za ohranjanje medijskega prostora in predvsem novinarske kvalitete poročanja ter reflektiranja umetnosti ostaja čedalje bolj pereča in neizbežna. Kljub upadu tovrstne uredniške logike in vrednot večjih medijev, dnevnega časopisja in televizijskih programov pa upanje ostaja ravno na pričujočih radijskih valovih in sorodnih platformah, na katerih epizodičnost, dogodkovnost in senzacionalistična spektakularnost ostajajo v senci poglobljenih vsebin. In čeprav vsi potihem uživamo v dramah, ki jih pišeta slovenska uprizoritvena scena in kritika, si kot gledališki ustvarjalci in uprizoritveni pisci predvsem želimo, da bi Teritorij teatra še naprej ostajal svoboden medijski prostor za raziskovanje in širjenje sodobnega uprizoritvenega diskurza.
Oddajo so pripravili Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj