Smrt teatra

Ja. Gledališče je (končno) mrtvo. Naj živi gledališče?

Osmrtnica, scenariji za komemorativne slovesnosti, poročilo z obdukcije.
Lepljenka, kolaž, ready-made.
Z vzkliki Simone Semenič, Oliverja Frljića, Forced Entertainment, Antonina Artauda in drugih avtorjev.

OSMRTNICA:
Po dolgi neozdravljivi bolezni nas je zapustil naš dolgostoletni prijatelj Teater. Ko je bil v zadnjem času z intenzivne nege premeščen na predihovalne naprave in je končno prenehal z vsakršno komunikacijo, smo se odločili za evtanazijo iz milosti. Naj mu bo zemlja lahka.
Vsi Tvoji žalujoči in ostali, ki so si oddahnili.

***

***

AVTOPSIJA SUBJEKTA GLEDALIŠČA

Dne 3. oktobra 2011 je bilo ob osmi uri zvečer kot vzrok smrti subjekta Gledališče ugotovljeno sledeče: subjekt Gledališče ni preminul v okoliščinah, ki bi jih zadal drugi subjekt, kot je bilo v forenzičnih krogih sprva domnevano. Subjekt Gledališče ni žrtev umora, uboja ali nesreče, ki bi jih povzročil drugi subjekt. Na njegovem telesu ni znamenj nasilnega ravnanja ali zlorabe. Ker telo subjekta Gledališče ne kaže znakov, ki bi napeljevali na zločin, zaključujemo, da je umrl naravne smrti.

Avtopsija telesa subjekta Gledališče je kljub temu pokazala, da ni umrl zaradi visoke starosti, kot se v primeru naravne smrti navadno ocenjuje. Subjekt Gledališče je na dan svoje smrti štel več kot 300 let, kar je za subjekt njegove genealogije zaskrbljujoče malo. Subjekt Gledališče je umrl mlad, obet smrti je presenetil tako njegove svojce kot sopotnike.

Današnjega dne smo po skrbnem prerezu in dedukciji dejstev, ki nam jih je subjekt Gledališče priskrbel s svojim telesom, sklenili, da je vzrok njegove smrti redka avtoimunska bolezen, in sicer lenoba.

Navajamo strokovno definicijo lenobe za tiste poslušalce, ki se s to pretresljivo boleznijo še niso srečali: lenoba je odklanjanje aktivnosti ali naporov navkljub sposobnosti, da se jih subjekt udeleži. Gre za kompleksno stanje, v katerem subjekt nenamerno zavira samega sebe z ohranjanjem pridobljenih pogojev, ki se mu zdijo v oziru na vso potencialnost naravnega življenja optimalni. Subjekt torej ne stori ničesar, kar bi pridobljene ali naključno formirane pogoje preseglo, saj je z izgotovljenim zadovoljen.

Ker je avtopsija znanost o posameznem, nas tudi v primeru smrti subjekta Gledališče zanimajo individualni vzroki za nastop njegove bolezni, za katero je patologija verjela, da je pridržana za človeške subjekte najmlajše generacije. Med svojimi raziskavami , med raztelešanjem subjekta Gledališče, smo presenečeni ugotovili, da izvora njegove lenobe ni iskati daleč v zgodovini umetnosti, prav tako se je njegova lenoba razvijala zgolj lokalno in ni zajela celotnega organizma. Žal pa je uničila toliko podpornih celic, ki jih je prepoznala kot sovražne, da ni oslabel samo nek posamezen ud subjekta Gledališče, pač pa njegovo celotno telo.

Bolezen se je razmahnila potem, ko je subjekt Gledališče že nekaj časa abstiniral od vnosa Postmodernizma, ki mu ga je v povojnem obdobju kot prehranski dodatek priporočil avtoritarni subjekt Umetnost. Sprva smo menili, da je bolezen neposredno povzročil ravno Postmodernizem, a se je tekom raztelešanja izkazalo, da je bolezen nastopila z njegovim koncem. Postmodernizem je namreč na in v telesu subjekta Gledališče pustil vtis dobrega zdravja.

V obdobju vnašanja Postmodernizma se je subjekt Gledališče prehranjeval z najrazličnejšimi vsebinami, tako enostavnimi kot sestavljenimi. Kot vir identifikacije je sprejemal vsakršno gradivo in izkustvo, saj je razumel, da se adolescenca, naposled pa odraslost napajata prav z inkorporiranjem najrazličnejših pojavnih oblik umetnostne prakse. Tako je na svojem telesu še naprej negoval znamenja Teksta in se obenem tako kot vedra in pronicljiva sopotnica Literatura spraševal, koliko mu je pomembna zvestoba do tradicije in tradicionalne obravnave avtorstva. Ker je zgledno in neprekinjeno vnašal Postmodernizem, je subjekt Gledališče kmalu spoznal, da k razumevanju in konstruiranju resničnosti lahko prispeva samolasten vidik, onstran znamenj Teksta, ne da bi ga to razrešilo politične oziroma etične funkcije ali učinka.

Subjekt Gledališče je sčasoma postal masovna figura, tako kot cinik, ko je po eksperimentiranju, združevanju in preverjanju lastnih eksistenčnih in formalnih modusov – tukaj seveda ne smemo pozabiti na to, kako rad je subjekt Gledališče plesal oziroma se, rečeno natanko v žargonu Postmodernizma, gibal – odprl, razbil in popravil ključne problematike svoje dejavnosti. Subjekt Gledališče se je skupaj z avtoritarnim subjektom Umetnost na vrhuncu svoje spoznavne moči in zdravja hitro postaral.

Z vnašanjem igrivega in afirmativnega Postmodernizma je subjekt Gledališče razvil postopek anything goes, ki se je v prvih letih odvisnosti na njegovem telesu razrasel v čudovit venček krepkih udov, lokaliziranih afektov, ki so delovali in proizvajali življenje subjekta Gledališče. Ti udi na njegovem telesu torej niso bili nekakšna nova maligna tvorba, ki bi za svoj obstoj potrebovala ves prostor organizma, temveč k simbiozi nagnjene enote. Med seboj so jih v brezhiben organizem povezovali refleksija, inšpekcija in redno pregledovanje svojega zdravstvenega stanja. To je počel vsak ud zase, toda, ker so to počeli hkrati in v istem zgodovinskem kontekstu, so vzpostavili enotno kliniko za življenje subjekta Gledališče.

Z udi subjekta Gledališče se je postopoma pričelo dogajati podobno kot s kliniki, ki – najsi bodo sami nadvse zdravi -, pomrejo kot časovna bitja. Utrudili so se nenehne inšpekcije lastnega zdravstvenega stanja, zato so se zedinili, da odslej vsakemu posebej pripada zgolj en zdravstveni karton, ki naj priča o zgoščeni idealni situaciji. Subjekt Gledališče se je ob zaključku terapije Postmodernizma priučil spraševati se o samem sebi točno določena vprašanja, ki so si jih kot izgotovljena pričeli podajati tudi njegovi udi. Subjekt Gledališče je postal hipster, prevzel je zgolj formo, ne pa tudi vsebine vprašanja, ki je učinkovalo v svojem izvornem dogodku.

Spraševati se in podajati odgovore o lastni zdravstveni situaciji je za subjekt Gledališče postalo maksima, ki tako kot vsakršna maksima preprečuje vzpostavitev nove paradigme, ki bi osvežila površino telesa in rekonfigurirala ude subjekta. Subjekt gledališče se je bolezensko polenil, ko ni več deloval z intenco, da bi ustvarjal, ko je kljub svojemu zaupanju v kontingenco njene procese zaviral. Spraševanja so bila vedno ista, med seboj sta se pomešali tradicija, avantgarda in sodobnost, odgovori pa so se legitimirali tako, da so bili artikulirani. Subjekt Gledališče je postal smrtonosno len, tako len, da je od svojih sopotnikov pričakoval, da bodo v odgovore kar sami vložili večino intelektualnega napora, sam pa bi prispeval le še eno čudovito vprašanje. Vprašanje, ki se mu ni zdelo nujno, vprašanje, za katerim ni bilo modalnosti, nič urgentnega, le sposojeno vprašanje, fiksiran, nadčasovni zdravstveni karton.

Patologija se zelo redko srečuje s tako težavnimi primeri lenobe, ki bi vodili v smrt. Verjamemo, da bi do tega ne prišlo, če bi si subjekt Gledališče priznal, v udih in med njimi, da ne proizvaja polnokrvnega, dobrega življenja. Če bi za trenutek zavrgel pomenljivost svoje forme in se povprašal po svoji vlogi, zunaj postopka anything goes. Kajti patologija verjame, da je polnokrvno življenje mogoče le tam, kjer subjekt spregleda argumente relativnosti in arbitrarnosti ter se silovito, a prijateljsko zagrize v življenjsko snov.

Patologija ni moralna disciplina, pa si vendar dovoli izreči sožalje svojcem in sopotnikom, ki jih je prezgodnja smrt subjekta Gledališče pretresla, razjezila ali razžalostila. Sporočamo tudi, da bodo posmrtni ostanki še lep čas na ogled v gledališčih širom Evrope in doma.

****

SINTEZA FUTURISTIČNIH SINTEZ ALI READY-MADE SCENARIJI ZA SLAVNOSTNE KOMEMORACIJE SMRTI GLEDALIŠČA

1.SCENARIJ ZA KOMEMORACIJO L. 2012: BRUNO CORRA, EMILIO SETTIMELLI: NEGATIVNO DEJANJE (priredba)
Vstopi GLEDALIŠČNIK, se razburjeno sprehaja in ponavlja: Fantastična stvar! Neverjetna!
Obrne se proti občinstvu, je razkačen, ko ga vidi, nato pride do predodrja in kategorično:
GLEDALIŠČNIK: Jaz… vam nimam prav ničesar povedati! … Spustite zastor!
Zastor

2.SCENARIJ ZA KOMEMORACIJO L. 2013: FRANCESCO CANGIULLO: DETONACIJA (SINTEZA VSEGA MODERNEGA GLEDALIŠČA)

Osebe: PROJEKTIL
Cesta ponoči, mrzla, zapuščena.
Minuta tišine. – Strel iz revolverja.
Zastor.

3.SCENARIJ ZA KOMEMORACIJO L. 2014: CESARE CERATI: DRAMA (priredba)
Prizorišče: zadnje dejanje Butterfly + spredaj desno vse potrebno za britje.
Osebe: GLEDALIŠČNIK,JAZ
JAZ se brijem pred ogledalom.
GLEDALIŠČNIK z obupanim izrazom pograbi bodalo, poljubi njegovo rezilo in se sune z njim: Bog! Ta nož ne reže, kako naj se ubijem?
JAZ nekoliko v zadregi: Gospod… če hočete mojo britev…
GLEDALIŠČNIK vzame britev: Hvala. Za to vam bom hvaležen VSE ŽIVLJENJE.
JAZ si dam na obraz košček obliža, medtem si GLEDALIŠČNIK prereže vrat.
JAZ se sklonim nadenj, vzamem britev, jo obrišem in nadaljujem z britjem.
POČASEN ZASTOR

4.SCENARIJ ZA KOMEMORACIJO L. 2015: BRUNO CORRA, EMILIO SETTIMELLI: PRED NESKONČNOSTJO (priredba)
Divji gledališčnik. Dokaj mlad, kostanjevih las, podalpskega tipa. Resno hodi gor in dol: v desnici drži revolver, v levici izvod »Obrazov«.
GLEDALIŠČNIK: Vse zastonj! … pred Neskončnostjo so vse stvari enake… vse stvari so na isti ravni.. Misterij je njihovo rojstvo, njihov potek, njihova smrt!... Kaj torej izbrati? Ah! Dvom, negotovost!.... prav zares ne vem, ali naj se danes po svojem običajnem zajtrku lotim branja »Obrazov« ali naj se ustrelim z revolverjem… Pogleda desnico in nato levico, dvigne revolver in časopis, brezbrižno, naveličano. Hm! Pa se počimo z revolverjem!
Sproži in pade zadet. Zastor.

5.SCENARIJ ZA KOMEMORACIJO L. 2016: FRANCESCO CANGIULLO: ODLOČITEV
Tragedija v 58 dejanjih in morda več. Uprizarjanje 57 dejanj je nepotrebno.
Osebe 57 dejanj, ki se ne uprizarjajo:GLEDALIŠČNIK,DRUŽINA, ŽIVLJENJE
Osebe zadnjega dejanja:GLEDALIŠČNIK
Predsoba, zadaj vrata na stopnišče. Večer. Električna luč.
GLEDALIŠČNIK Naglo vdre. Oh, zaboga! Zdaj pa igra že kar nekaj časa traja… Časopisi… javno mnenje… Ampak jaz se požvižgam na javno mnenje! In na časopise! Sname površnik in klobuk z obešalnika in med oblačenjem. To je nekaj, kar se mora absolutno KONČATI!
Hitro ugasne luč in odide.

6.SCENARIJ ZA KOMEMORACIJO L. 2017: UMBERTO BOCCIONI: GENIJ IN KULTURA (priredba)
GLEDALIŠČNIK se z rokama prime za glavo: To je strašno! Ven moram iz tega! Prenoviti se! Dvigne se, s tresočimi rokami trga liste, ki jih jemlje iz mape z dramsko predlogo in režijskimi napotki. Te prazne, obrabljene geste. Vse je nepopolno, bedno! Oh! Umetnost!
KRITIK razdražen, a ne preveč, napol sprašujoč Gledalko, napol govoreč sebi: Pa kaj je s tem burkežem da se tako vznemirja in kriči?
GLEDALKA ne da bi pogledala: Ah! Gledališčnik je.. Rad bi se prenovil, pa nima beliča!
KRITIK začuden: Čudno! Gledališčnik! Nemogoče! Že dvajset let študiram ta čudoviti fenomen, pa ga ne poznam. Opazuje z arheološkim zanimanjem. To je norec! Ali pa propagandist! Prenoviti hoče?... Ampak ustvarjanje je radostna stvar. Umetnost nastaja spontano, v tišini, v zbranosti… Duh kot duh, pravi Hegel…
GLEDALIŠČNIK še vedno bolestno vije z rokami: Slava! Ah! Slava! Stisne pestil. Močan sem! Mlad sem! Z vsem se lahko spopadem! Oh! Boja električna luč! Elektrizirati množice! Jih razvneti! Obvladati!
GLEDALKA gleda s pomilovanjem: Siromak! Brez denarja...
GLEDALIŠČNIK prizadet: Ah! Ranjen sem! Proti Kritiku: Vi! Vi, gospod, ki ste človek… Pomagajte mi!
KRITIK: Počasi… Bodimo natančni. Jaz nisem človek, jaz sem kritik. Sem človek kulture. Gledališčnik je človek, je suženj, je otrok, torej se moti. Med naravo in gledališčnikom sta kritik in zgodovina. Zgodovina je zgodovina, to je subjektivno dejstvo, to je, kot bi rekli: dejstvo, torej zgodovina. Ker če bi bil objektivno… Ob teh besedah Gledališčnik, ki je osuplo poslušal pade na blazine kot od strele zadet. Kritik tega ne opazi, obrne se in išče po knjigah.
GLEDALKA prepadeno vstane: Moj Bog! Ta ubogi mladenič umira! Poklekne h Gledališčniku in ga nežno boža.
GLEDALIŠČNIK se zave: Oh! Gospa! OH! Ljubezen! Vedno bolj oživlja. Če bi vedeli, kako strašna stvar je bitka brez ljubezni! Ljubiti hočem, razumete?
GLEDALKA se odtrga od njega: Prijatelj moj, razumem vas… ampak zdajle res ne utegnem…
KRITIK v hudi zadregi: Kaj se dogaja?
GLEDALKA razdraženo: Pridite! Pomagajte mi, treba mu je razrahljati ta vozel, ki mu stiska vrat!
KRITIK v zadregi: Trenutek! Skrbno pospravlja knjige Hegel… Kant… Aristotel… Baumgarten…
GLEDALKA si prizadeva okrog mladeniča, razdraženo zakriči: Tecite! Pridite sem, pomagajte mi! Navsezadnje je umetnik, ki umira za ideal…
KRITIK se skrajno previdno približa: Človek nikoli ne ve... Vročekrvnež… Strastnež… Se nima v oblasti… brez kulture.. skratka, raje imam mrtve. Umetnik mora biti… Se spotakne, nerodno pade na gledališčnika in ga z nožem za papir zabode v vrat
GLEDALKA kriči in se dvigne: Morilec! Ubili ste ga! Čisto rdeči ste od krvi!
KRITIK se dvigne, še bolj nerodno: Jaz, gospa? Rdeč? Bognedaj! V vašem primeru gre za politični daltonizem…
GLEDALKA: Dovolj! Pobere svoje stvari. Jaz grem, pozno je že! Ko odhaja Ubogi mladenič! Odide.
KRITIK: Pozorno opazuje mrtvega Gledališčnika. Saj je res mrtev! Ah! Zdaj lažje diham. Napisal bom monografijo… Gre k svoji mizi. Iz predala vzame meter dolgo belo brado in si jo natakne na obraz. Nadane si očala, vzame papir in svinčnik, nato išče med knjigami, a ne najde. Se ujezi in kriče udarja s pestmi. Poetika! Kje je Poetika? Jo najde in z užitkom stisne k sebi debelo knjigo. Ah! Tukaj je! Poskakovaje gre do mrtvega Gledališčnika in počepne k njemu. Gleda truplo in govoreč naglas piše. Okrog leta 2011 je v Sloveniji odcvetel čudovit umetnik… Iz žepa potegne meter, izmeri truplo. Kot vsi veliki je meril 1, 68… bil širok…. Medtem ko govori, se spusti zastor.

7.SCENARIJ ZA KOMEMORACIJO L. 2018: GUGLIELMO JANNELLI, LUCIANO NICASTRO: SINTEZA SINTEZ
Prazno prizorišče: dolg temačen hodnik, na dnu katerega se na trenutke zaziblje zelo oddaljena rdeča lučka.
Nato se vzdolž hodnika razvije sled bele svetlobe, kot preproga,
5 sekund.
Strel iz revolverja. Kričanje. Ropotanje.
Zmedeni kriki.
Premor.
Vesel ženski smeh.
Obenem se v ozadju sunkovito na stežaj odprejo vrata in posilijo parter z močno svetlobo.
Zastor se odtrga in pade.

***

Antonin Araud je že davno detektiral bolezensko stanje gledališča. Menil je, da preden ne bo ponovno usposobilo svojega jezika, ne bo uspelo regenerirati lastnih specifičnih moči akcije. Artaud je to sicer mislil povsem dobesedno in je želel izumiti jezik, poln zvokov in osvobojen pomenov. A jezik gledališča je nekaj, kar je potrebno vedno znova izumljati in črpati iz bolezni gledališča same, iz njegovega umiranja ali celo smrti. Kajti tudi smrt gledališča je lahko njegova potencialna revitalizacija, če ji le pustimo spregovoriti z lastnim jezikom.
Preden si pustimo slišati Artaudove besede, jih poskušajmo izgovoriti še sami:
»Kajti obdobja privacije v mojem življenju so me vedno naučila dosti več o presežnosti moje moči kot ljubka boržuazna kredenca: zdravje je bogastvo. Moje bivanje je namreč lepo, a obupno. Lepo ravno zato, ker je obupno. Zdravljenje bolezni je zločin.«

Na pogrebu smo kropile Ana, Katja in Pia.