Modernizem v transu

Letos mineva desetletje od smrti ameriškega filozofa in urbanista, Marshalla Bermana, sicer superzvezdnika newyorške marksistične urbanistične misli, ki je pri nas vendar, zanimivo, dokaj nepoznan – morda zato, ker je Američan judovskih prednikov, ki med predavanji sreba pepsi kolo, ali ker je konec koncev prišel že nekako ven iz mode, še preden bi ga uspeli spoznati. Berman je vse življenje preživel v Bronxu, učil v eni in isti službi, na City Colledge v New Yorku, in se pri svojem delu pogosto naslanjal na delo Marxa in Engelsa. Branje Komunističnega manifesta ponudi skozi prizmo modernizma v svoji epohalni knjigi »All That Is Solid, Melts Into Air«. Modernizacijo Berman utemelji kot vsak poskus ljudi, da v novi družbeni realnosti postanejo subjekti in objekti, se oprimejo nečesa, česarkoli se oprijeti da, in se počutijo »kot doma« v vedno spreminjajočem se kaotičnem modernem svetu. V tem oziru se modernizem ni nikoli končal, saj smo ljudje v vedno istem primežu sprememb, ki nas navdajajo s strahom in negotovostjo.

Berman, sicer sodobnik Jane Jacobs, še ene velike aktivistke za ulice, pravi, da je Le Corbusier, ko je obiskal svoje staro naselje, ugotovil, da njegovo ulico, kjer so se kot otroci igrali, zdaj zavzemajo avtomobili. Nostalgičnemu momentu se je Le Corbusier uprl tako, da je ulico popolnoma izbrisal iz svojega vokabularja in sodobnega človeka neprizadeto prilagodil novi realnosti avtomobila. Problema ni presegel z uporom, temveč s skokom naprej v prihodnost, ki je že prisotna, a še ne obstaja. Absurde modernizma je konsolidiral s še več modernizma.

Najpopolnejša oprijemljiva točka modernizma je mesto Brasilia, glavno mesto, nastalo iz ničesar v geografskem centru države. V času odprtja, leta 1960, je Brasilia pomenila priložnost prihodnosti, obljubo dostojanstva ljudem in izhod iz revščine, pomenila je napredek modernosti za ves svet. Pogled od zgoraj navzdol, v katerem mesto velikopotezno spominja na senco letala ali ptice z razprtimi krili, se na tleh prelevi v popolno alienacijo posameznika od mesta. Široke ulice in prazen prostor brez javnega programa, ki je tipičen za demokratično mesto, delujejo po principu nadzora in strahovlade. Brasilii umanjkata komunikacija in dialog. Želja po modernosti in njena materialna uresničitev sta v velikem razkoraku. Zgraditi idealno mesto je eno, živeti v njem je drugo. Modernizem naj ne bi dopuščal odprtih koncev – v svoji izpopolnjenosti bi se zaprl vase in perpetuiral v neskončnost. Nekoč je bila Brasilia poligon za modernizacijo, pri kateri se stare referenčne arhitekturne točke brišejo sproti, kraj, kjer staro ne obstaja. Vendar se je mesto z dnem izgradnje začelo starati. Znani objekti zdaj delujejo kot futuristične ruševine, majhna socialna stanovanja kot zaporniške celice. 

Modernizem se je po mnenju Charlesa Jencksa končal s propadom oziroma rušitvijo ameriškega socialnega modernističnega stanovanjskega projekta Pruitt-Igoe leta 1972. Morda pa se je modernizem končal šele, ko so desničarji protestniško zavzeli Belo hišo in pozneje še brazilski parlament, ko sta hkrati padli dve največji opoziciji in družbena konstrukta – tradicionalni katoliški zahodni civilizirajoč, kvazidemokratičen s svojimi neoklasicističnimi moralami in ideali ter modernistično-tehnicistično-komunistično-levi, delavski, privzdigujoč, utopističen, planski. Za arhitekturo verjetno ni bolj travmatične izkušnje, kot je pogled na barbarsko množico majhnih, neizobraženih, neintelektualnih ljudi, ki se v hordi zapodijo po izčiščeni beli betonski ploščadi in s svojo vulgarno prisotnostjo onečedijo njeno vizionarsko formo. Če modernizem ni padel s projektom Pruitt-Igoe, je padel z zavzetjem Brasilie. Mesto predstavlja materializacijo razvojne ideologije in njen konec.

Pa vendar, če se opremo na Bermanovo branje modernizma – to udomačenost v nenehni spremembi, ki je hkrati osvobajajoča in posameznikom dopušča lastno voljo in konfiguracijo, modernizma še zdaleč ni konec. Modernizem je lahko orodje tako leve kot desne ideologije. Avtoritarni voditelji se vzpostavljajo tudi na podlagi odvzemanja bremena svobode ljudstvu. Enako kot socialni projekt uporabljajo moderno tehnologijo, komunikacije in tehnike mobilizacije množic za rušenje svoboščin. Ker ljudje pač ne vemo, kaj naj bi s svobodo počeli in se je celo bojimo. Človek naj bi imel rajši mir ali celo smrt pred svobodo izbire v spoznanju dobrega in zla. Vendar ravno krčenje svobode vnovič proži nov upor in korake posameznikov v volji do spremembe in transformacije njihovega okolja in življenja v njem. Naravnost boleča je misel, da je ravno modernizacija industrije, ki jo je socializem tako spodbujal, v tem prostoru dala podlago za razmah kapitalizma in prostega trga. Vendar pa svobode izbire (četudi nepravičnega) lagodja, ki ga je modernizacija prinesla, nikakor ne bi želeli menjati za stare družbene vzorce. Na drugi strani moderniste motivira strah pred deorientacijo in disintegracijo življenja, ki jim razpada pred očmi. Absurdnost postavitve spomenika izbrisanim pred 30 leti ob osamosvajanju države na mestu izbrisa »samoniklih« podzemnih alternativnih urbanih kultur v nekdanji tovarni Rog je nova normala, je modernistična poteza rušitve, razgradnje preteklih in vzpostavitve novih kontekstov in naracij. Če bivanje postane preveč udobno, se zmanjšajo možnosti za revolucijo. Biti moderen je živeti v paradoksu in kontradikciji.

V razkroju skupnih norm in morale, ob smrti boga, se posameznik lahko individualizira, a za to potrebuje set orodij in znanj za samoohranitev, samopovzdigovanje, samoobuditev in samoosvoboditev. Kako se posameznik znajde v kulturi in možnostih vsega, kjer je edini stimulus neskončno in neizmerljivo? Kot pravi Berman, je najbolj obetavnim in proaktivnim modernistom, tem, ki so si stanje sveta, v katerem se nahajajo, aktivno prisvojili in ga začeli uporabljati kot orodje in vsebino svojega dela, v splošnem sprejemanju vsega manjkala ravno kritična distanca do izkoriščanja. Posameznik je razklan med potrebo po ukoreninjenju v lastni zgodovini in socialni zgodbi, iskanju lastne identitete na podlagi etničnosti, spola, razreda in na drugi strani potrebo po prekinitvi vseh vzorcev preteklosti, potrebo po rasti onkraj, po vedno novi izkušnji in izboljševanju odnosov, v neprestanemu iskanju novega znanja, senzibilnosti in užitka. Imamo željo po rasti, ki uniči fizično in socialno krajino preteklosti ter naše čustvene povezave z izgubljenim svetom. Naše identitete se internacionalizirajo s konzumacijo in mediji, želja po jasnih vrednotah je zoperstavljena neskončnim možnostim modernega življenja in izkušenj, ki vrednote brišejo. Lasten moralni sistem se prilagodi moralnim vrednotam sistema, v katerem živimo. Pogodba s hudičem je pogodba razvoja in prihodnosti, nasproti stojijo stagnacija, nostalgija in propad.

Projekta modernizma, ki je obljubljal moralni napredek in socialno pravičnost, privzdignjeno stanje človeka in svobodo razvoja posameznika kot pogoj svobode razvoja za vse, ne moremo misliti brez kapitalizma. Tudi v tem smislu modernizem nikoli ni propadel, saj se kapitalistična sredstva produkcije vedno znova reinventirajo. Kapitalizem se kaže v vedno novi preobleki, širi se s samooplajanjem v cirkulaciji kapitala. Nismo priče prehodu iz modernizma v postmodernizem, temveč dozorevanju in univerzalizaciji kapitalizma. Modernizem je prej orodje kapitalizma v vedno vnovični apropriaciji kulture v simultanem rojevanju in razkroju.

Berman kot soočenje s pošastjo predlaga zgodovinski in bolj odprt pogled na modernizem – na obdobje, ki se je z industrializacijo začelo že pred nekaj stoletji, ko so se milijoni ljudi pred nami počutili odtujeni v svetu podobno kot mi danes. Obdobje pa je vendar rodilo bogato in živahno kulturno krajino, možnost upora in povezovanja, svojevrstno svobodo znotraj pluralističnega vrtinca kaosa in sprememb. Z drugimi besedami – zakaj bi si želeli redne službe, socialne varnosti in 8-urnega delavnika, če smo lahko svobodni v absurdnem prekarnem odnosu, v katerem smo naša izkušnja in mi sami produkt. Moderni smo, ko se v tem vrtincu udomačimo, ga napravimo za svoj dom. Če modernizem ustvari tega človeka, ta ni Marcusov enodimenzijski človek, je pluralistični, hibridizirajoči, spektralni transčlovek. Kapitalizem se je prestavil iz logike totalizirajoče normalnosti v logiko eratičnega ekscesa, v kateri normalno izgublja moč. Proizvodnja raznolikosti je tržna niša.

Medtem ko Berman še slavi modernizem in v njem vidi pozitivistično pluralnost možnosti razvoja in organiziranja posameznikov, pa Nick Land ponudi drugo plat in anihilistično tendenco modernizma. Večni napredek ni bil nikoli postulat modernizma, njegova glavna paradigma je ustavitev časa in perpetualno ponavljanje, da bi ubežali procesu, ki vedno neizbežno vodi v svoj konec ali smrt. Ključna naloga mesta je, da civilizaciji v njem uspe ustvariti kuliso večnosti, repeticije, singularnosti, da odloži entropične učinke časa, sicer pa bi se, ob ustavitvi časa, sesedla sama vase.

Kultura modernosti množi samoreferenčne modele v kibernetskem prostoru, ki so samostimulirajoči, avtokatalitični in povratnoinformacijsko odzivni. Moderno mesto postane kraj avtoprodukcije tehnološke inteligence, ki se samoorganizira v spontanem ekonomskem procesu uvoza nadomestitve. Mesta se razvijajo z avtonomizacijo ali introverzijo, ko se učijo od trga in menjave ter progresivno transformirajo vedno večji del komercialnih tokov v endogen mestni tok. Stabilna odvisnost mesta postane dinamična interakcija, ki spodbuja stalno modifikacijo trgovine. Jane Jacobs mesto označi za družbeni stroj produkcije časa, mesto je kronogeno, kot vodeno z nevidno roko samoorganizirajočega se reda kompleksnosti do končne produkcijske avtonomije.

S tem ko tehnološka informacijska inteligenca prevzema delo ljudi, nastane okolje, v katerem kapitalizem ni več zunanji faktor, temveč postane umetna imanenca, znotraj katere se odvijajo vse naše »onlife« akcije, torej vse dejavnosti, ki se odvijajo pod vplivom prisotnosti informacijskih, komunikacijskih tehnologij. Kapitalizem postane enak modernizmu, postane enak civilizaciji in mestu, teritoriju in zemljevidu. Onlife je zabris meje med tukaj ali analognim, ogljičnim in offline in tam ali digitalnim, silicijevim in online. Digitalno online se seli in preliva v analogno offline in se z njim združuje.

Transmodernizem, kot ga predstavi Magda Rodríguez, je konceptualni okvir soočanja z novo realnostjo in poskus ustvarjanja teorije, ki bi prenesla ideje, a premostila probleme modernizma in ponudila drugačen odgovor kot postmodernistična kritika in jo hkrati vključila. V policentrični svetovni politiki, transnacionalnih organizacijah in problemih, transnacionalnih kulturah, finančnih strukturah Rodríguez vidi vznik novega velikega narativa, narativa globalizacije. Predpona trans- mnogo bolj kot post- opisuje realno situacijo transcendiranja limit modernizma. Prenosljivost informacij v realnem času omogoča transkulturnost, kolažiranje in poljubni sinkretizem brez prekinitve, ki jo predstavlja post-. Transmodernizem je preprosto vse, kar je – je opustitev predstavitve, je simulacija. Primat virtualnih prostorov nas po smrti metafizike plasira v kiberontologijo, hegemonijo digitalnega razuma. Ne gre za smrt realnosti, gre za pogled na materialno stvarnost, v katerega je potrebno vključiti vpliv virtualne realnosti. Vprašanje je, kako simulaker producira prostore in učinke moči. Ne da bi opustili horizont idealov razsvetljenstva, avtonomije subjekta in socialne pravičnosti, ki so v tem kontekstu normirani regulativni ideali, transmodernost nudi pobeg nihilističnemu pogledu na tehnološki informacijski razvoj. Vzpostavljene vrednote niso nujno univerzalne, vendar so ultimativno lahko univerzalistične. Globalizem nas zoperstavlja simultanosti, ki dovoljuje fluiden povratek in novo konfiguracijo preteklih korakov.

Medtem ko se modernisti preteklega stoletja še oprijemajo koncepta države kot branilke posameznikovih interesov in možne zaščitnice socialnih pravic, je za 21. stoletje neizbežna vladavina umetne inteligence. Kot piše Patrik Schumacher, parametrično mesto ali mesto prihodnosti sledi korelaciji med institucijami in posamezniki ter novo senzibilnostjo, ki jo omogoča tehnologija. Trenutno mesto je počasno razvijajoč se sistem pomenskosti, grajeno okolje je družbeni materialni spomin. Če bi se isti ljudje znašli na mestu izbrisa, na prazni površini, ne bi več vedeli, kaj naj počno, niti, kdo so. Arhitektura, pravi Schumacher, je predvsem in izključno komunikacija. Arhitektura – in mesto – kot komunikacija sta avtopoezična, torej samoreproducirajoča se, avtoreferenčna sistema. Tako se v programski raziskavi stilska dogma umakne organizaciji toka informacije. Z drugimi besedami, naloga arhitekture je brezšivna performativnost družbe. Kot Berman tudi Schumacher postmodernizem vidi kot nadaljevanje modernizma in šele parametrizem, torej načrtovanje in oblikovanje na podlagi vzpostavljenih parametrov, kot naslednjo temeljno paradigmatično spremembo. Družba lahko napreduje le znotraj grajenega okolja in v svetu artefaktov. Arhitektura in mesto morata omogočati povezljivost in komunikacijo, vendar ali takšno mesto ne postane namen samoreproducirajoči se informacijski tehnologiji in neizbežno vodi v anihilacijo, če vpeljemo Landa? Arhitektura postane transparentna, multisenzorna in multidimenzionalna, simultana – dopušča prosto izbiro, svobodo naslednjega koraka. Vzorčenje socialnih interakcij narekuje oblikovanje. Lahko bi rekli, arhitektura postane nevrotična, če si predstavljamo vse družbene platforme in druge digitalne komunikacije, izložene v arhitekturni objekt, asembliran v mesto. Ali je morda organsko-matematična? Vprašanje problema materialnosti ali strjevanja ideje, začetka propada okostenelosti struktur z dnem končanja izgradnje, je v komunikacijski arhitekturi izpuščeno. Arhitekturna in urbanistična materialnost je brezpredmetna, niti ne vidi svoje vkleščenosti v topos in tok surovin. Arhitekt je programer, načrtovalec socialnih interakcij z arhitekturo kot vmesnikom. Čeprav Schumacher še vedno zagotavlja mesto za ljudi, je mesto samo tehnologija.

Če okvir Rodríguez in Schumacherja raztegnemo na zamišljeno smrt države, ta ne pomeni nujno njenega konca, temveč njeno transmodernizacijo v nadpolitično in nadideološko platformo, ki jo vodijo senzorni vhodni podatki in postavljeni parametri. Država po vzoru Evropske unije kot sistema prostega trga, prostega pretoka denarja, surovin, storitev in nenazadnje ljudi, dovoljuje miselni preskok na zamišljanje države kot platformne ponudnice. Čeprav se suverena nacionalna država še kaže kot birokratska varovalka socialnih, zdravstvenih in drugih pravic, ne dohiteva širjenja transnacionalnih informacijskih platform. Estonija sicer že le za nekaj sto evrov nudi elektronsko državljanstvo, ki dovoljuje odprtje podjetja in poslovanje, ki sloni na digitalnem delu. Če privatizacijo in virtualizacijo privedemo do njenega za zdaj še neuresničenega projekta in ga preskočimo – če bi nam uspelo ponudbo Estonije razširiti na vse zdravstvo, šolstvo, socialno in drugo varnost, če bi se lahko vprašali, katera država ponudnica ima davke uravnotežene s tem, kar potrebujemo in kar za njih dobimo, bi lahko nastal cel spekter ponudbe in povpraševanja, v katerem bi državne platforme za svoje naročnike morale tekmovati v storilnosti za svoje uporabnike storitev. Transmoderna država bi nudila online šolstvo, online delo in robotske kirurge v transdržavnih medicinskih centrih, pri čemer teritorialno zanemarjamo s potovanjem med širokopasovnimi ponudniki kibernetskega prostora.

Glokalno, rurbano – transmodernizem konfrontira modernistični teritorij in postmodernistični ekstrateritorij s transmejnostjo; mesto in podeželje z megamestom; duh in telo s transmodernim kiborgom; atom in kvant z bitom; modernistični moški in postmodernistični ženski princip s transspolnim principom; avantgardo in postavantgardo s transavantgardo; modernistično javno in postmodernistično privatno z zasebnim; če je modernizem napredek in postmodernizem oživitev preteklosti, je transmodernizem končna fantazija. Transmoderna država je zasebna država à la carte, v kateri se institucija ne vzpostavlja nad posameznika, temveč je v njegovi službi.

Lektorirala je Irena, tehniciral Arne, oddajo sem pripravila Urška.

Zvočna podlaga:

https://www.youtube.com/watch?v=S11OdUcnZ0k&ab_channel=UmorRex