Problem stvari

Krajinska arhitektura je v krizi. Ta kriza ni povezana s pomanjkanjem finančnih zalog, pravzaprav je vedno bolj prepoznavna stroka in vedno bolj druge stroke iščejo krajinske arhitekte – kljub morda vedno nižjim standardom tehnično-znanstvenega znanja v primerjavi z možnostjo bogatejšega, znatnejšega oblikovanja (zadnje seveda ne velja v Sloveniji). Kriza krajinske arhitekture je identitetna. Eden izmed razlogov je morda ta, da je v primerjavi z arhitekturo – če za ta primer izvor krajinske arhitekture postavimo v začetke oblikovanja vrtov ali celo še prej, tumulusov – krajinska arhitektura s svojim osnovnim strukturnim materialom, ki je apriori naraven, z rastlinjem in zemljino, vedno morala ustvarjati odmik, popoln odklon od naravnega. Mimezis za krajinsko arhitekturo ni bil možen, ker je (bil) preblizu naravi, medtem ko si je arhitektura lahko v gozdu izposojala gotske oboke, se iskala v biomorfnih formah. Krajinska arhitektura je v svojem polju morala ustvariti odklon od narave, ga močno začrtati, odvzeti svojo oblikovalsko snov naravi in jo predrugačiti tako, da ta postane tretja narava (če je druga narava že agrikulturno polje). Šele z izgubo (planetarne, ne vesoljne) narave, z antropocenskim predrugačenjem narave do izgube njenih intrinzičnih lastnosti in z miselno zaznavo o izgubi te nadležeče komponente oziroma, bolje, koncepta, se krajinski arhitekturi ponudi možnost mimezisa v oblikotvorju – možnost približevanja divjosti narave, kot bi želeli naravi nazaj vdihniti nekaj izgubljenega čara, ko je pa tako uboga in borna, razčarana; nekdaj vsemogočna, zdaj pa vrsto za vrsto, osebek za osebkom izdihuje pred našimi očmi. In za to smo krivi ljudje. Šele s koncem narave, in ko jo nadomesti ekologija, torej ko koncept nadomesti veda (ali več povezanih ved), šele s kulturizacijo narave jo lahko krajinska arhitektura začne (po)ustvarjati. Vendar je na tej točki to enak »fejk« kot tisti, s katerim je Thoreau s svojimi klici nazaj v divjino spodbujal kolege rousseaujance.

Zahodno oblikotvorje krajinske arhitekture tako prvič posega po vsaj navidezno neurejeno zasajenih gredicah, v znak spoštovanja in spodbujanja biodiverzitete, čeprav le skrbno izbrane določene mešanice biosa, zmanjšuje košnjo in obrez, ponekod prosto pušča sukcesijsko razrast, vodi daje razlivni prostor in čim manj posega v strugo – da bi se mimetično približalo naravi, tej, kot jo želimo nazaj. Je mar zgodba krajinske arhitekture zgodba o izgubljenem raju?

Seveda je vse skupaj malo cringe, čeprav je estetski užitek pri takih posegih neprimerno bolj prilagojen generaciji sodobni kulturi sledečih osebkov kot starejši populaciji. A naj vas to ne zavede, to ni narava. Je ideja o njej in ozek spekter tega, kar bi smatrali za absolutno naravo. Cringe je tako ta, da si krajinskoarhitekturna stroka noče priznati, da na eni strani želi v največji možni meri ustvarjati utopije in druge heterotopije, ki so pravzaprav primaren prostor njenega delovanja. Na drugi strani izgublja moč ustvarjanja naracij, saj ob globalnem segrevanju in drugih grozečih hiperobjektih postaja vedno bolj tehnicistična stroka, z vedno manj manevrskega prostora.

Stroka krajinske arhitekture se nahaja nekje med naravo in kulturo in za ustvarjanje potrebuje prešitje obeh polov, potrebuje to miselno delitev in združitev na samem kraju. Problem stroke je torej ta, da se poraja vedno več glasov preseganja te delitve, saj da narava ne obstaja več, oziroma je vedno več zavedanja o tem, da je to, čemur pravimo narava, skupek procesov in odnosov med vsemi živimi bitji v celotnem ekosistemu. Morda je res, da je šele s priznavanjem enakih pravic osebkom iste vrste (s tem mislim človeške) možen preskok na enakovrednost vseh živih bitij, vendar ta kulturni obrat za krajinsko arhitekturo prinaša zadrego – jasna oblikoslovna pravila, ki so obstajala zaradi političnih, socialnih, družbeno-kulturnih idealov ali ideologij, umanjkajo. Krajinska arhitektura je postavljena v vlogo mediacije med ekologijo države in voljo posameznika. Postala je konformna stroka, ki da bi preživela, ustvarja politično korektne, inkluzivne prostore brez nekega smotra.

S čim naj se torej ukvarja krajinska arhitektura? S heterotopijami in naravo? Z bartlebyjevsko nedejavnostjo ali ekološko odrastjo? Z oblikovanjem ali sanacijo? Z zelenim ali modrim sistemom, ribami in pticami, zrakom, onesnaženjem ali človekom? Kam lahko ta stroka v svojem estetskem polu še poseže, če sploh še kam, če ni ultimat ravno (kulturna ali zdaj divja) narava?

Problem krajinske arhitekture:

1. Shizofrenost

Krajinski arhitekt pri svojem delu prebiva (vsaj) med dvema poloma. Zaveda se, da je drevo, ki ga sadi, živo, in poskuša zanj znotraj betonske puščave zagotoviti zadostne rastiščne pogoje, da bi ugajal kulturi. Ve, da so pogoji za njegovo preživetje skopi, vendar hkrati gleda nanj s stališča človekove potrebe »po naravi v mestu«, po zagotavljanju ugodja. Zagotavlja ustreznost kulture in narave. Dualizem, ki prebiva v tem poklicu, je shizofren – eno drevo na štiri parkirišča, vemo pa, da drevo tam komaj živi, in ga raje tja niti ne bi sadili, saj je na parkirišču za to bitje kot v mučilni napravi, vendar ga po predpisih celo moramo. Temperatura, ki jo lokalno drevesa na parkirišču znižujejo, ne doprinese k manjšanju globalnega segrevanja, temveč lahko trdim, da k temu z vso vzgojo, s transportom in nato nego drevesa kvečjemu prispevajo. Za koga krajinska arhitektura dela, za človeka ali naravo? Žižek predlaga, da se koncepta narave osvobodimo s tem, da jo popolnoma zavržemo, zumetničimo, potehniciramo, in če dodamo citat antropologa Philippa Descolaja: »Če bi namreč narava v celoti postala kulturna, ne bi imela več razloga za obstoj, tako kot tudi ne kultura, s pomočjo katere naj bi se ta proces dopolnil, saj izginotje objekta posredovanja predpostavlja nepotrebnost posredovalnega dejavnika.« 

Knjiga Onstran narave in kulture, iz katere sem vzela citat, je bila prvič objavljena leta 2005. Sicer imam občutek, da se je to do danes že zgodilo, da sta se obe, tako narava kot kultura, vsaj v zahodnih središčih že razgradili.

Problem krajinske arhitekture:

2. Problem z naravo

Narava, potrebna za ločitev človeka od te sebi lastne entitete, je koncept. Stari Grki ne poznajo Narave v ontološkem smislu kot celote vseh narav, poznajo physis, fizične lastnosti in naravo posameznega osebka. Aristotelovi sistematizaciji physisa se pridruži nomos, ki, prezrcaljen iz naravnih zakonov hierarhije stvari, ureja družbo – in obratno. Celota stvari je podrejena zakonom, ki jih je mogoče spoznati. Ti zakoni za čas postanejo božji, in ker je svet ustvarjen in človek po njegovi podobi, se hierarhična lestvica živih bitij in delitve človeka od drugih znatno zaostri. 

Descola opiše proizvajanje narave [str. 104], ki se z veliko ločnico od človeka in drugih predmetov začne v starorimskem cesarstvu – ko divje izgubi naboj, saj je nepotrebno, in je rimski kulturi ljubša bukolična idilična krajina, ki diši po delu in ne po krvi ulovljene divjadi. Naravo dalje proizvajajo slikarji, ki z linearno perspektivo konstruirajo odmaknjene poglede nanjo. Ključen preskok spodbudi »tehnična razsežnost objektivacije dejanskosti« [str. 105] – z moderno tehniko in znanostjo, mikroskopi in teleskopi; z odmikom od narave se šele začne njena konstrukcija, tako ideološka kot praktična. V 17. stoletju z znanstveno revolucijo – mimogrede, v tem času se v Evropi razmahne baročni vrt, v katerem je narava ukročena in je vrt kulisa svetovnemu redu vladarja – narava pridobi avtonomno pravico in dokončno postane predmet opazovanja, eksperimentirana in izkoriščana, ločena od človeka. Vendar naravi stoji nasproti človekova narava, ne pa še, kot pravi Descola, kolektiviteta ali družba. Ali, kot pravi Foucault, tudi človeka je bilo treba šele izumiti.

Problem krajinske arhitekture:

3. Problem s kulturo

Človek se »rodi« šele v 19. stoletju. Kultura, ki vključuje vednosti, verovanja, umetnosti, nravi, pravo in vse druge dispozicije in rabe, ki si jih je pridobil človek, kolikor živi v družbi, se kot koncept vzpostavi precej pozno, a hitro postane vrednota vzpostavljanja razlikovanja ter identitete. Čeprav je kultura namenjena sama sebi, torej za preučevanje znotraj sebe in preučevanje drugih kolektivitet, in ne stoji nujno apriori nasproti naravi, se mora navsezadnje za metodološko preučevanje očistiti vplivov in se razdeliti na Naturwissenschaft in Kulturwissenschaft. Stvari se zakomplicirajo, morda je konec koncev to tudi potrebno, da bi jih zopet poenostavili, ko se dejanskost zvede na skupno ontološko ravnino. Svet postane poln stvari, ki se delijo na človeško in nečloveško, vendar vsaka poseduje svojo ontološko avtonomijo, nespoznavno od zunaj. Delitev ni več le dualistična, temveč odvisna od zavzetega pogleda na stvar. Verjetno je šele s takšno miselno obravnavo možna ekologija, kot jo smatramo danes: v smislu enakovrednosti vseh živih bitij, in ki jo lahko razširimo na snov, tudi na kamen, saj ima mineral navsezadnje navado, habit, kar bi lahko razpotegnili na intrinzično inteligenco razporejanja atomov v sebi lastno strukturo. Vse se je postvarilo.

Tako kot Descola vidi problem takšnega pogleda za antropologijo, ki za predpostavko obravnavanja predmeta jemlje kompromis med Naravo in Kulturo [str. 129], tudi krajinska arhitektura zahteva dualizem, da bi vzpostavila svoj temelj ter iz njega izhajala. Na osi popolnoma naravne kulture do popolnoma kulturne narave je težko najti ravnotežje. Nemogoče pa ga je najti v ekocentrizmu, ki, slečen kulture in narave, prinaša tehnicističen sistemski pogled na vse obstoječe kot vzročne povezave in odnose, ki, merjeni, konec koncev kažejo le na neobstoj uravnoteženega sistema, ki postavlja ekološko delovanje z gotovostjo v zadrego. Vendar pa gre ekologija z roko v roki s postvarjenjem stvari, ki jih je moč izmeriti, umestiti v sistem povezav in jim dodeliti pravice.

Problem krajinske arhitekture:

4. Problem z ekologijo

Problem ekologije je, da je redukcionistična. Problem, ki ga ima krajinska arhitektura z ekologijo oziroma ekocentrizmom, je, da želi biti preveč dosleden in s slike umakniti človeka, kot ga je Durer v svojih krajinah – torej je kultura, ki želi izločiti kulturo. S tem ne predvideva hibridizacije objektov in procesov, ki bi lahko bili plodnejši, čeprav nas ekologija sama navsezadnje uči o drugih oblikah odnosov, simbiozah ali komenzalizmih. Govorim o fanatični ter institucionalizirani ekologiji, ki premore direktivo za ptice, zmore zaščititi žabe, pri tem pa ne premore žmohta življenja in niti malo širšega radija pogleda onkraj zaščitenega kosmatuljčka. Kot implicira holistična ekologija, so vsi posamezniki, človeški in nečloveški, delci v celotni mreži razmerij, ki se vedno znova reorganizira. Moralnost, ki naj bi jo tak sistem posedoval, pa vedno propade na plečih snovalcev tega istega sistema mišljenja. Prav tako je vsak pogled nujno antropocentričen ali vsaj etnocentričen. Predlagam, da namesto ekologije za določitev dejavnosti v okolju uporabimo bolj merljivo človekovo zdravje – karies je, na primer, že pripomogel k zakonski omejitvi uporabe sladkorja v hrani. Vprašanje je, ali določeni posegi, proizvodi oziroma ravnanja podpirajo (človeško) življenje (in s tem posledično življenje vseh drugih vrst) ali ga slabijo. Problem ekologije je, da nam ne pove točno, kaj narediti, saj je skupek odnosov prekompleksen, da bi ga mislili, izgradili komputacijski model ali drugače dešifrirali zajete (a vedno nepopolne) podatke. Ekologija deluje kot stopnja dozdevne avtonomnosti in skrajne objektivacije narave v popolni znanstveni stroki. Na drugi strani je ekologija kot kultura le nadaljevanje ločitve narave in kulture.

Pravzaprav smo na tej ekološki točki obravnave stvari z lastno vrednostjo bližje amazonskim lovskim in nabiralskim ljudstvom, ki jih je raziskoval Descola. Razlika je ta, da indijanska ljudstva druga bližnja bitja dojemajo kot sebi enake subjekte z lastno namero. Kljub temu da tak odnos verjetno spodbuja uporaba halucinogenih obrednih snovi in je tudi povsem praktičen, vsekakor ustvarja bolj holistično živost prostora.

Problem krajinske arhitekture:

5. Ni rešitve ali rešitev je kriza

Če parafraziramo Timothyja Mortona, njegove besede s predavanja Is Landscape Architecture Possible, je krajinska arhitektura toksična stroka, ker antropocentrično obsega vse, kar delamo, da je dobro videti za človeštvo. Morton namesto krajin uporabi izraz »sintetične krajine«, s katerim se želi vsebinsko približati realnosti skupka osebkov, odnosov in procesov v prostoru. Tu ima Morton prav, kajti to, kar krajinska arhitektura pravzaprav počne, je prikrivanje realnosti situacije, namesto da bi jo razgalila. Grob poseg v prostor na primer zakrije z zasaditvijo, grob odnos do okolja prikrije s svojo nežno roko tlakovanja s tratnimi tlakovci. Posnema neke kvazinaravne forme in umetelne biotope, ki kot taki seveda ne funkcionirajo brez vzdrževanja. Sodeluje v največji laži, saj se načeloma ukvarja z odprtim in javnim prostorom, v katerem je demokracija ultimativna (in tudi utopična) paradigma. V naravi ni demokracije, niti dogovora, kar se nezadržno kaže v prostoru. Kot bi rekla moja mami, tudi normiranje v zakonu je utopija. Soočenje s krizo identitete je torej nujno, krajinska arhitektura se kot stroka lahko preimenuje v karkoli že si želi – v krajinski urbanizem, nature-based solutions, ekološko oblikovanje, oblikovanje po meri vseh stvari – z zavedanjem, da narave ni več in je mimezis le podoba, ki je ne more nadomestiti. Morda bi bilo pomensko bolj ustrezno, da se preimenuje v arhitekturo narave.

Tehniciral je Seliškar, lektorirala je Irena.