Južnoslovanski cikel II: Ena črna ovca – Boris Dežulović

Drugi del oktobrskega Južnoslovanskega cikla oddaje Tu pa tam posvečamo hrvaškemu pisatelju, pesniku in novinarju Borisu Dežuloviću in njegovemu tragikomičnemu romanu Jebeš zdaj tisoč dinarjev iz leta 2005. Dežulovića za zdaj v slovenščini poznamo le po temačnem romanesknem prvencu Christkind, ki ga je ravno leta 2005 v prevodu Andreja Jakliča izdala založba V. B. Z. Ločeno od tega je 56-letni splitski avtor za slovenskega bralca še vedno precejšnja neznanka, medtem ko v domovini že več kot desetletje velja za, tako rekoč, črno ovco literarne scene.

Zasluge za to gredo predvsem kontroverzni zbirki poezije z naslovom Pesmi iz Lore, prav tako objavljene leta 2005, v kateri je Dežulović s pisanjem o vojaškem zaporu Lora v bližini Splita – kjer je bilo med letoma 1992 in 1997 zaprtih ter fizično in psihično mučenih več sto vojnih zapornikov, med drugim tudi Hrvatov – neprizanesljivo odprl nevralgično točko v javnosti skorajda epsko opevane hrvaške osamosvojitvene vojne. Seveda je bil Dežulović zaradi te zbirke kaj hitro označen za antihrvaškega pisca, čeprav je v zbirki po svojih besedah le »pustil Zlu, da poje s svojimi besedami«, z objavo katerih je Dalmatinec pokazal, da je Lora, kot je še dodal sam, »sinonim za Zlo, pred katerim smo zapirali oči in spuščali rolete«. 

Pričujoči roman z na videz hecnim naslovom Jebeš zdaj tisoč dinarjev se dogaja od zore do mraka 29. avgusta 1993, v največjem razmahu hrvaško-bošnjaških spopadov v Bosni in Hercegovini. Roman je po svojem bistvu – kar Dežulović odkrito priznava – le še en jalov poskus raziskovanja nesmisla vojne in vloge uniforme v življenju in smrti človeka, vojaka, predvsem pa bedaka. Roman je napisan po resničnem dogodku, in sicer po t. i. incidentu v vasi Muzaferove Hiše. V zgodbi spremljamo šest hrvaških vojakov, preoblečenih v bošnjaške uniforme, na tajni misiji preboja za sovražnikovo linijo, in zrcalno, šest bošnjaških vojakov, preoblečenih v hrvaške uniforme, na podobni tajni misiji. Ti dve skupinici si stojita nasproti, nekako na pol skriti druga pred drugo, Bošnjaki v trdnjavi Muzafera Bega, predvojnem mitičnem mestu seksa in izgube nedolžnosti, Hrvati pa na pokopališču, in to srbskem, nedaleč stran. Tako eni kot drugi si mislijo, da so tisti na drugi strani pravzaprav njihovi, in tuhtajo, kako naj jim – zakamuflirani, kot so – sporočijo, da so oni pravzaprav z njimi, ne da bi jih pri tem »lastni bratje« pobili. Sintagma »lastni bratje« je na tem našem nesrečnem Balkanu tako nabita s pomenom, še bolj pa z ironijo, da si je na tem mestu ne drznemo na hitro secirati. V dobri veri to raje prepuščamo vam.

Pat pozicija, v kateri se znajde dvanajsterček vojakov in bedakov, kakopak, sprovocira številna tragikomična dejanja, razmišljanja in besede na obeh straneh. Poglavja, označena s točnim časom v dnevu, so poleg tega popolnjena z reminiscencami vsakega izmed »ujetnikov« statusa quo. V njih bralec prepoznava obrise klasične čefurske, predvsem pa skupne preteklosti vseh – nogometa, žensk, seksa, kvarta, birtije. Pod temi banalnostmi izginulega sveta trepetajo globlji skupni imenovalci, v prvi vrsti predvojna bratstvo in enotnost, nedolžne ljubezni in ostale muke brezbrižne mladosti ter življenjske odločitve, ki to v trenutku, ko so se zgodile, niti niso bile.

Vendar pa – kot se z bosanskimi ali Bosni posvečenimi deli pogosto zgodi – glavni junak romana v končni fazi ostaja jezik - humoren, vulgaren, a srce parajoč govor, ki mestoma ostaja neprevedljiv. Pa tudi ko je prevedljiv, se spotoma vztrajno izgublja tisto nekaj, kar ni ne označevalec, ne označenec, ne preneseni pomen. Kdo ve, morda bi to lahko imenovali kontekst. Cela Bosna in Hercegovina s krvavo preteklostjo in trohnečo sedanjostjo morda ni drugega kot en sam kontekst in način, kako so stvari v njem povedane, kako razdeljene, kako razmejene. 

Kljub temu smo se pri prevajanju karseda potrudili in v – za bosanski kontekst sicer precej okorno – slovenščino prenesli čim več, četudi kdaj pa kdaj nerodno, medtem ko smo pri nekaterih izrazih, kot je recimo izraz »bolan«, morali priznati prevajalski poraz. V slovenščini verjetno ni knjige, ki bi po količini preklinjanja lahko »peljala scat« Dežulovićev Jebeš zdaj tisoč dinarjev, psovke pa so, kot vemo, svojevrsten prevajalski žulj… da mi jebete mater, če ne.

Ob branju romana bralec metaforično crkne dvakrat: prvič od smeha in drugič od žalosti – pred tem, kar je bilo, še bolj pa pred tem, kar bi v prihodnosti, ne daj bože, še vse lahko bilo, ko/če veledrkadžijam nacionalnih tičev po Balkanu spet stopi do kraja. Ob branju dela Jebeš zdaj tisoč dinarjev bodo poznavalcu umetnosti Južne Slavije v glavi odzvanjali protivojni filmi, kakršna sta Lepe vasi lepo gorijo Srđana Dragojevića ali Cirkus Columbia Danisa Tanovića, pa tudi roman Ti je smešno, da mi je ime Donald? Ahmeda Burića in še bi lahko naštevali.

Zaradi preobilja občevanj z materjo še najmanj, bolj pa zaradi vsega drugega do zdaj povedanega mlajšim priporočamo poslušanje z vodstvom vsaj kanček jugonostalgičnih ali kozmopolitskih staršev oziroma skrbnikov. Za Dežulovićev genij tu pa tam sicer vsak rabi prevajalca, a v končni fazi nerazumevanje ene knjige ni nekaj katastrofalnega. Povedano drugače, parafrazirajoč modrost nekega židovskega lika v Kiševi Enciklopediji mrtvih: ni nevarno, če človek bere na kupe knjig, ne glede na to, kakšne in katere. Problemi in nevarnosti nastopijo, če bere zgolj eno samo. Tudi to, katere odlomki sledijo.

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Izbor, prevod in uvod: Marko Stanojević

Lektura: Teja Kavčič

Branje: Biga in Lovro

Tehnika: Arne

//////////////////////////////////////////////////////////////////

Opomba: napačna izpeljava in naglaševanje izpeljank iz imena Muzafer Beg ni napaka špikerjev, temveč prevajalca in avtorja oddaje, zaradi česar se ta posipa s pepelom in informirano poslušateljstvo prosi za milost.