Kitajska nova stvarnost IV: Lovec na telesa

"V mesečini se je zdelo, da vsi le spijo. Nekateri so bili zelo mladi in čedni. Na obrazih se je včasih še dalo razbrati strah pred odhodom s tega sveta. Nekateri so žalovali. In nekateri so imeli oči še vedno imeli odprte. Nežno jih je zaprl z roko."

___________________

Še vedno vztrajamo na Kitajskem in nadaljujemo s ciklom Kitajske nove stvarnosti. Morda ne bo odveč, če v trenutku po premoru v nekaj besedah povzamemo in razvijemo vsebino tega cikla za tiste, ki jim ta besedila premalo lepozvočijo. Trend stvarnega pisanja ali non-fiction po angleško se je v zadnjih letih na Kitajskem razrasel, ker je - tako kot pri nas - tudi v tamkajšnjem založništvu še neizkoriščena tržna niša, ki je tudi država še ne regulira tako strogo. Toda vzgibi so globlji ‒ prav gotovo idejni, morda celo estetski. Trenda stvarnega pisanja namreč niso namozgali cinični piarovci, mladi uredniki ali papirnati intelektualci. Začel se je med ljudmi, ki so na družbenih omrežjih popisovali svoje življenjske zgodbe. Brez literarne ambicije, brez estetske komponente so pisali o svojem vsakdanu, ki se razrašča v razpokah javne samopodobe milijardne nacije in ki ga oblast, nekoliko nagnjena k šminkerstvu, razume kot rahlo nadležen plevel.

Strašanska popularnost teh kratkih zapisov, pa tudi njihova odpornost na poskuse cenzure, je povzročila, da so se stvarnega stila poprijeli tudi profesionalci: novinarke, profesorice, pisateljice. Kot je bila pred stoletjem v Nemčiji Neue Sachlichkeit reakcija na ekspresionizem, tako je tudi to, kar v tem ciklu imenujemo Kitajska nova stvarnost, reakcija na odtujeni literarni esteblišment, ki skozi meglico postaranega magičnega realizma ne vidi več običajnega človeka. Tu je nenazadnje velikanska ekonomska in tehnološka sprememba, skozi katero pluje Kitajska že trideset let in ki je porodila nove načine življenja ‒ novo čudočudno stvarnost. Ta kolosalni prehod, nenavadnejši od izmišljij katerega koli človeškega uma, poskuša razumeti večina avtoric in avtorjev našega cikla. Rekonstruirati skušajo svojo lastno pot v odraslost ‒ iz revnih provincialnih mest v metropole prihodnosti. Odgovore iščejo pri poslednjih pričah, tistih, ki jih je ta transformacija navidez obšla in se jih ne spominja niti sedanji trenutek niti prihodnost ‒ bodisi jih kot očitek na svoji podobi skuša spregledati bodisi jih je že davno odpisal zgodovini.

Je pa še tretja motivacija za ta, z izkušnjo in subjektivnim sentimentom obarvana besedila, ki se zavestno odrekajo tako literarnim bravuram kot poletu domišljije. Ta je morda še najbližje literaturi fakta, konstruktivistične Leve fronte umetnosti, ki se je v trenutku, ko se je popolnoma podredila socialnemu naročilu, zavestno odpovedala interpretaciji stvarnosti v prid trdnemu stojišču na tleh realnosti. Nihče pač ne more očitati dejstvu in izkušnji, da sta, kakršna sta. Prikazovanje tistega dela realnosti, ki ga splošni okus in uradna politika skušata spregledati, zamolčati ‒ ali pa ga odkrito preganjata ‒ je samo po sebi tako močno vprašanje, da mu nihče ne more odreči odgovora. Pisatelj ali pisateljica lahko le kaže s prstom na dejstvo in pravi: »Glej, tamle je.«

Pri migrantskih delavcih brez pravic, pri vedeževalcih, pri kmetih in pri skrbniku mrtvih rudarjev iz današnje zgodbe iščejo torej ti pisatelji in pisateljice odgovore na svoja intimna vprašanja. A s temi spregledanimi, ponižanimi, pozabljenimi vsakdanjimi ljudmi, razpokami v tisočletni zgradbi kitajske civilizacije, hkrati zastavljajo vprašanje o svoji izbrisani preteklosti, čudaški sedanjosti in tuji prihodnosti svojim ljudem in svojim oblastnikom. 

___________________

Ma Džinju: Lovec na telesa

Prevod iz kitajščine: Kate Costello za The paper republic

Prevod iz angleščine: Natalija Milovanović

Lektura: Nataša Martina Pintarič

Glasova: Klara Gajšek in Lovrenc Rogelj

Tehnika: Staš Kramar

Glasbo je izbral Andrej Pervanje

___________________

Zahvaljujemo se avtorici in prevajalki v angleščino, da sta nam dovolili uporabo in objavo svojega dela.

Zahvaljujemo se tudi spletni platformi The Paper Republic, ki je skupaj z Los Angeles Review of Books in kitajsko revijo Dandu besedila, ki sestavljajo pričujoči cikel, objavila v angleščini ter nam omogočila njihov prevod v slovenščino.