Sodobna srbska proza prvič: David Albahari - Moj Mož

Ponovitev cikla sodobne srbske proze - prvi del, ponovitev 12.10.2008. Oddajo je pripravila Kristina Sluga, interpretirala sta Ana in Riki, prevedla in spremno besedo je napisala Živa Černec.

***

Srbska proza se je skozi celotno dvajseto stoletje lahko pohvalila z obširno knjižno produkcijo. Po ocenah založnikov je v Srbiji vsako leto izdanih več kot sto novih romanov in če zraven prištejemo še zbirke kratkih zgodb in esejistiko, je ta številka še višja. Prozni žanri so v zadnjih nekaj desetletjih doživeli razne formalne in tematske transformacije, od katerih so bile nekatere odziv na nove literarne tokove po svetu, spet druge pa so bile posledica domačih družbenih sprememb.

Po koncu 2. svetovne vojne so se v srbski prozi zamenjali trije glavni literarni koncepti. Najprej je v petdesetih letih prišlo do obnove realizma, ki se je v začetku sedemdesetih za kratek čas ponovno pojavil kot t.i. stvarnostna proza. Ta se je manifestirala v popisovanju kriminalnega sveta v urbanem okolju. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil z imeni, kot so Danilo Kiš, Borislav Pekić in Mirko Kovač, najizrazitejši modernizem. Kiš se je v Grobnici za Borisa Davidoviča obregnil ob represijo stalinistične preteklosti, kombiniral zgodovinska dejstva in fikcijo ter začel rušiti mejo med obema. Pri svojih sodobnikih in stanovskih kolegih je naletel na neodobravanje in nerazumevanje ter kasneje v polemičnem delu Ura anatomijeobračunal z obtožbami o plagiatorstvu. Na več razumevanja je naletel med tujimi literati in teoretiki, ki so ga med drugim predlagali za Nobelovo nagrado za književnost. Potem je leta 1984 izšel Hazarski besednjak Milorada Pavića in dodobra pretresel takratno jugoslovansko literarno sceno. »Roman-leksikon« je hitro postal prodajna uspešnica in avtorju, ki si je prav tako prislužil nominacijo za Nobelovo nagrado, pomagal do zvezdniškega statusa. S strukturo romana v obliki slovarja je Pavić udejanjil Kiševo idejo o idealni knjigi, ki bi se lahko brala kot fikcija in kot enciklopedija. Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih je tako imenovana mlada proza do skrajnosti privedla metatekstualnost, parodijo in rušenje narativnih konvencij, končna faza preigravanj in eksperimentiranj s postopki pa je bila popoln umik fabule. Medtem so začeli nase opozarjati avtorji kot so David Albahari, Svetislav Basara in Filip David, ki umetniško zrelost dosežejo desetletje kasneje. Književnost devetdesetih je bila bolj kot kdajkoli prej zaznamovana s soobstojem različnih poetik. Poleg tega je svojo sled pustila tudi nestabilna politična situacija. Razpad Jugoslavije, mednarodna izolacija, ki jo povzroči Miloševićev režim, in leta 1999 še bombardiranje Natovih sil, najdejo svojo pot v književnost v pojavnosti neorealizma. Nova generacija avtorjev, kot so Vladimir Arsenijević, Zoran Ćirić in Marko Vidojković, se pri opisovanju brezizhodnega vsakdana ob obilici sarkazma in ironije poslužuje urbanega jezika, v ospredje pa ponovno stopi fabula.

Danes se v srbski prozi prepletajo najrazličnejše smeri in žanri, posamezni teoretiki se lotevajo raziskovanja ženske proze, spet drugi se posvečajo emigrantski prozi, ki je postala še posebej aktualna v zadnjih petnajstih letih, sestavljavci antologij pa avtorje in postopke dostikrat razvrščajo po subjektivnih ključih. Konkretnejšo sistematizacijo bo bržkone prinesel šele večji časovni odmik, slovenskemu bralcu pa so prevodi nekaterih odmevnejših del na voljo sorazmerno hitro, kar gre pripisati tako geografski bližini kot tudi dokaj močnim vezem med slovensko in srbsko kulturno sredino, ki so se vzpostavile v preteklosti.

David Albahari

David Albahari je eden osrednjih predstavnikov sodobne srbske proze. Spada med tiste redke pisatelje, ki so si pridobili tako naklonjenost kritike kot tudi publike. Velja za mojstra kratkih proznih oblik, ki je zaslužen za obnovo kratke zgodbe, njegova poetika pa izvira iz postmodernistične faze književnosti.

Z letnico rojstva 1948 se Albahari danes uvršča v srednjo generacijo avtorjev. Rodil se je v Peći na Kosovu v družini judovsko-srbskega porekla, odraščal pa v Beogradu, kjer je študiral angleški jezik. Preboj na jugoslovansko literarno sceno je doživel v sedemdesetih s prvimi objavami kratkih zgodb in kratkega romana Sodnik Dimitrijević (1978). V osemdesetih je redno objavljal in urednikoval, nase pa je med drugim opozoril tudi kot pobudnik peticije za legalizacijo marihuane. V Beogradu je ostal do sredine devetdesetih, ko se je z družino odločil za selitev v Kanado, kjer še danes živi in ustvarja, prevaja pa iz angleščine in hebrejščine. Gre za izredno ustvarjalnega pisca, saj skorajda ne mine leto, ko ne bi izdal nove zbirke zgodb ali romana.

Do nedavnega je bil Albaharijev opus slovenskemu bralcu razmeroma neznan, saj je bila v slovenščini na voljo le peščica revijalnih objav. V zadnjem času pa smo bili deležni kar dveh knjižnih izdaj, obeh v prevodu Sonje Polanc. Lani je pri založbi Aleph izšel izbor kratkih zgodb z naslovom Besede so nekaj drugega, ki ga je pripravil Aleš Debeljak in ponuja kvaliteten pregled Albaharijevega zanimanja za kratko prozno formo. V letošnjem letu pa je pri Cankarjevi založbi izšel prevod romana Vaba, v izvirniku Mamac iz leta 1996, ki spada v sam vrh avtorjevega ustvarjanja. Poleg uglednih srbskih in mednarodnih nagrad je bil ovenčan tudi z nagrado Narodne knjižnice Srbije za najbolj brano knjigo leta. Priljubljenost njegovih del prav tako dokazujejo številni in pogosti ponatisi njegovih del. Leta 2007 je Albahari obiskal Slovenijo kot gost vileniškega festivala.

Po načelu »manj je več« je Albaharijev jezik izrazito zgoščen, skorajda asketski. Osnovna lastnost njegove proze je fragmentarnost. Zgodbe in kratke romane podaja v raztrganih pasusih. Prav fragmentarnost pa izdaja tipično postmodernistični dvom v jezik, ki se pri Albaharijevih junakih kaže v nezmožnosti komunikacije in pelje v razpad medčloveških odnosov. Tematsko prevladujejo krhke medosebne vezi, najpogosteje med družinskimi člani, selitev v Kanado pa v njegovo prozo vpelje vprašanje lastne identitete in odnosa do zgodovine. Čeprav se skozi prizmo emigrantske izkušnje loteva vprašanja multikulturne družbe, Albahari nikoli ni izrazito političen in v intervjujih rad poudari, da zanj literatura nikakor ni sociološko-politično orodje, ampak predvsem razvedrilo. V skladu s tem svoj odhod iz Srbije označi za osebno odločitev in ne za dejanje političnega disidentstva.

Kratka zgodba Moj mož je bila objavljena leta 2003 v zbirki Drugi jezik. Naslov zbirke namiguje, da gre za zgodbe, nastale v okolju, obkroženim z drugim jezikom - angleščino, napisane pa so bile v prvem - srbskem. Zbirka se v veliki meri ukvarja s prehodom iz enega okolja v drugo, oz. iz enega jezika v drugega. Zgodbe preveva neartikulirano hrepenenje junakov, njihovo sredstvo za iskanje Drugega pa predstavlja prav jezik. Iskanje je vedno znova neuspešno, vendar pa bi predaja tišini pomenila smrt.