Kritičarjenje

V današnji oddaji Ulične kritike se bomo posvetili - kritiki. Ukvarjanje s kritiko je namreč del je eno temeljnih kritiških opravil. Podobno so verjetno mislili tudi v reviji Dialogi, ki je svojo deveto številko letnika 2023 v celoti posvetila kritiki s prispevki s strani vizualno-umetnostnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in drugih kritikov. 

Kot odziv na revijo ter na številne pomisleke ob kritiki, ki jih srečujem v profesionalnih krogih, bom v prvem delu oddaje navrgel Nekaj tez o gledališki in umetnostni kritiki vobče. 

Za drugi del oddaje pa sem se pogovarjali z Zalo Dobovšek, teatrologinjo, kritičarko, docentko na AGRFT in predsednico Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Izhodišče pogovora je bil njen članek Ni kritika v krizi, ampak svet iz omenje številke Dialogov. 

*** 

VOZNI RED ODDAJE

- Nekaj tez o gledališki in umetnostni kritiki vobče [01:45]
- Intervju z Zalo Dobovšek [16:05]

*** *** ***

ZAKAJ JE KRITIKA FAJN
Nekaj tez o gledališki in umetnostni kritiki vobče. 

KRITIKA LAHKO SEŽE GLOBLJE KOT TEORETSKI IN AKADEMSKI ČLANKI

So situacije v krogih, zavezanih znanju, v katerih se kot kritik počutim kot pisec nižje kaste, češ da kritika ni objektivna, kot so reportaže, niti nima tiste zveličavne teže, kot jo imajo akademski zapisi ali teoretski članki. A vendar se mnogo akademizma vrti okoli naštevanja citatov, s katerimi mnoštvo člankov oblikuje vase zaprto arbitrarno mrežo referenc, ki pa nima nujno dosti veze z stanjem na terenu in le učbeniško ponavlja specifične floskule. Akademizem v najboljšem smislu lahko detaljno razdela zgodovinske, družbene in ideološke aspekte nekega pojava in tudi preizpraša samoumevnost določenih interpretacij. Seveda lahko to počne tudi kritika, a v manjši meri; namesto tega je kritika uprta v trenutek doživetja dela, v umetniško delo kot dogodek in priča o njem kot o izkušnji. S tem kritika lahko seže v kraje onkraj misli, kraje, kjer racionalna razlaga ali naracija še ne obstajata, in vzpostavi most med izkušanjem umetniškega dela in njegovo jezikovno in pojmovno artikulacijo. Kritik dostikrat izumlja pojme in okvirje ter si pri tem pomaga z metaforičnimi aspekti jezika. 

KRITIKA JE KRAJ ARTIKULACIJE ŠE NE ARTIKULIRANEGA. 

Včasih, ko me kdo vpraša, kaj si mislim o predstavi, odgovorim: »Vedel bom, ko napišem recenzijo«. A najbolj se veselim predstav, pri katerih mi je po ogledu jasno, da se mi bodo razjasnile šele dva dni po tem, ko bo tekst že objavljen. Ko pišem tekste o takih predstavah, se ponoči sprehajam med računalnikom in kuhinjo in skušam zagrabiti besede, ki bi mi razprle izkušnjo doživetega. Gibljem se na meji besed in misli. 

Umetnost je umetnost ravno v svoji odprtosti, v tem, da je ni mogoče enostavno parafrazirati v narativ. Umetnost je svoji naravi dialoška – torej jo doživljamo kot izkušnjo umetniškega dela, ki jo soustvarjata umetniško delo z ene strani in investicija gledalcev, bralcev ali poslušalcev z druge strani. Enako je dialoška tudi kritika, ki posreduje med izkušnjo umetniškega dela in njeno besedno artikulacijo. Artikulira učinke doživljanja umetniškega dela. Gre pravzaprav za iskanje ubesedenja učinkov, ki izhajajo iz neverbalnih aspektov umetnosti – uprizoritve, gibajočih teles, barvnih kompozicij, intenzitet, tonov, naboja med publiko in nastopajočimi, kombinacije vseh naštetih aspektov z naracijo ali družbenim kontekstom. Umetnost ima torej nek »kako« – kako jo je občutiti, izkušati –, ki ni zgolj enostavni besedni »kaj«. Šele ko se kritika potopi v globino in ta »kako« in njegove aspekte pripelje do gladine, jih tam lahko poberejo akademizmi in teoretizmi. 

KRITIKA JE KRAJ ARGUMENTIRANE ARTIKULACIJE.

Na najosnovnejši ravni kritika sestoji iz analize, kontekstualizacije in evalvacije. Analiza je v tem primeru analiza izkušnje umetniškega dela: Kaj delo proizvaja? Kako delo sooblikuje izkušnjo vseh članic in članov publike? S kakšnimi umetniškimi strategijami delo oblikuje to skupno izkušnjo? Ter kakšno investicijo pričakuje od publike, da bo ta lahko soustvarila izkušnjo umetniškega dela? Pri tej analizi je kritiku lahko v pomoč, če ima izkušnje iz sodelovanja v umetniških procesih – kot avtor, performer, izvajalec, dramaturg. Na ta način lažje razbere povezave med umetniškimi strategijami in njihovimi učinki. 

V to analizo se nato vpenjata kontekstualizacija – umeščanje dela v umetniški kontekst svoje zvrsti ali žanra in umeščanje dela v družbeno-politični kontekst – ter evalvacija – »kaj to vse zdaj pomeni«. A vendar je analiza ključna, saj njena usidranost v izkušnji umetniškega dela vztraja nasproti morebitnim težnjam po redukciji dela na zgolj njegove besedne, družbene ali emotivne komponente, torej lahko berljive aspekte. 

Izkušnja umetnosti je delno subjektivna, delno pa deleži na skupnostnem, kritika je delno subjektivna, delno pa deleži na skupnostnem. Kritika je torej tudi subjektivna, a ni nikoli zgolj subjektivna. 

KRITIKA JE IDEOLOŠKA. 

Na eni točki opravimo z analizo umetniškega dela in ugotovimo, da je recimo delo ustvarilo učinek, ki ga je hotelo ustvariti, ampak ali je to, kar je uspelo ustvariti, »dobro«? Ali si želim živeti v svetu, ki ustvarja tak tip odnosa med publiko in umetniškim delom, ali kjer v delu nastopajo določene reprezentacije in tako naprej? V tem moja pozicija ni več dialoška, ampak subjektivna oziroma ideološka. S tem stopam v družbeno polje, kjer poteka boj med različnimi ideologijami oziroma – po Louisu Althusserju – različnimi ideološkimi aparati države. Kako si želimo sobivati kot ljudje? Kako osmišljamo svoje subjektivno in kolektivno bivanje? Kako razumemo našo vpetost v ekološke, ekonomske in politične procese? 

Kritika je ideološka tudi v svoji artikulaciji, torej v tem, da oblikuje jezik, ki ga lahko skupnost uporabi znotraj nekega umetniškega dela, žanra ali umetniške zvrsti, da lažje razume svojo izkušnjo. Kritik na nek način lahko ponudi vpogled v manj razvidne vidike umetniškega dela in s tem omogoči poslušalcem in bralcem dostop do njih. Oziroma kot britanskega sociologa glasbe Simona Fritha v članku Tu odstopi kritik navaja Ičo Vidmar: »/.../ zakaj so akademske kulturne študije povsem zanemarile problem vrednostnih sodb in zakaj so posledično žolčne razprave o glasbi povsem spregledale, kaj počne privrženec, fen neke godbe. Jasno je kaj: druge želi prepričati o pravem načinu poslušanja, tudi s tem, da se sklicuje na druge bende, pevke, zvoke. Iz tega sledi, da želi druge prepričati, da bi imeli ravno to godbo radi.«

[Opomba - vsaka kritika in vsaka umetnost vedno že imata ideološke predpostavke. Tu gre le za eksplicitno uporabo implicitnega.]

KRITIKA JE HORIZONTALNA IN KOMUNIKATIVNA. 

Hecnost kritike je ta, da se jo bere kot objektivno resnico, kadar je pozitivna, in osebno subjektivno mnenje zlobneža, kadar je negativna. Pri tem seveda interpreti predpostavljajo, da ima kritika določeno pozicijo avtoritete. Kaj pa, če je nima? Kako razumeti kritiko v horizontalnem svetu – recimo svetu trka različnih mnenj, ki zagovarjajo različne ideologije? 

Kritika komunicira z umetniškim delom tako, da vanj vstopi. Kritika komunicira z ustvarjalci tako, da jim ponuja feedback in sooblikuje ustvarjalno sceno. Kritika komunicira s publiko tako, da jim ponudi kažipot ali pa premislek, preko katerega tudi bralci in poslušalci lahko poskušajo artikulirati svojo izkušnjo. Kritika pa komunicira tudi z drugimi kritikami. Ni potrebe napisati teksta, ki bi zaobjel vse vidike umetniškega dela, pač pa lahko več tekstov o istem delu skupaj oblikuje to celoto, vsak z drugačnega kota. S tem pa se vzpostavi demokratična situacija različnih pozicij, v kateri tudi bralci oziroma poslušalci oblikujejo svojo.  

KRITIKA JE ZDRAVA. 

Kritika je po svoji naravi diskriminatorna, torej loči stvari na takšne in drugačne. Lahko jih na dobre in slabe, lahko pa evalvacija pripelje tudi do zaključkov onkraj črno-belega spektra »ful dobr« in »totalni poden«. 

Če ne bi bilo negativne kritike, še ne pomeni, da bi bile vse predstave dobre in ena drugi enakovredne. Le pravila igre bi bila implicitna. Preprosto se o nekaterih umetniških delih, avtorjih ali žanrih ne bi pisalo. Vladala bi tiha hierarhija določenih umetniških zvrsti in žanrov nad drugimi. V trenutni družbeno-ekonomski situaciji bi to pomenilo tudi vladavino PRja in propagande, ki bi dala prednost večjim produkcijskim hišam. 

KRITIKA PODPIRA SAMORAZUMEVANJE IN KRITIČNO MIŠLJENJE BRALCEV OZ. POSLUŠALCEV.

Kot je umetnost odprta in kompleksna, je odprta in kompleksna tudi kritika. Kritika ni nakupovalni seznam niti avtoritativno vrednotenje, kritika sama zahteva interpretacijo. Kritika vabi bralce ali poslušalce k oblikovanju lastnega mnenja. Izziva jih, naj razmišljajo, artikulirajo lastno izkušnjo umetniškega dela, se zavedajo svojih interpretacijskih strategij in reflektirajo svoj okus. S tem ko bralci aktivno prevzamejo vlogo interpretov, postanejo del horizontalne skupnosti izmenjave argumentiranih mnenj. S tem se vzpostavi tudi kritično misleči subjekt, ki zmore reflektirati lastno izkušnjo. 

Kritika vodi k samospoznavanju oziroma bolje, kritika preizpraša načine recepcije umetniških del in samoumevne strategije vstopa ter angažmaja umetniških del – recimo preko zgodbe, realističnega posnemanja realnosti, identifikacije s protagonisti. S tem kritika stopi kontra ekonomskim težnjam, ki želijo čim manj reflektirano potrošnjo kulturne produkcije, temelječe na najnižjih skupnih imenovalcih in tipih angažmajev, ki jih uporabljamo nezavedno. Na ta način smo kot potrošniki vodeni k vedno novi potrošnji. Logika ekonomskega diskurza pa je afektivni ali emotivni diskurz echo chamber-jev. Kritiška pozicija omogoči posamezniku, da se z močjo racionalnih argumentov – ki so dostopni vsakomur – vzpostavi kot individuum nasproti kolektivnim čustvenim afektom.

KRITIKA JE KRITIKA. 

V prvem delu sem poudaril dialoški pristop kritike, ki prisluhne umetniškemu delu in ga želi razumeti z njegovega zornega kota. Ima pa potencialno slabost, da je potem lahko vsako umetniško delo, razumljeno iz samega sebe, označeno kot »dobro«. V drugem delu sem poudaril skeptični pristop kritike, ki bere umetniška dela kot vpeta v družbene silnice moči in nasproti njim zavzema ideološko pozicijo. Težava tega pristopa je, da lahko zgreši samo umetniško delo, ker mu ne prisluhne. Tu zastopam kombinacijo obeh pristopov, torej najprej prisluhniti delu in nato ugotoviti, kaj z njim. 

Kritika je tudi zanimiva sama zase. Kritika zahteva svoj čas. Zahteva pozornost. Zahteva interpretacijo. Kritika vabi na miselno potovanje na primeru konkretne izkušnje. Ali kot zapiše Vid Bešter: »Kritik riše in prebira zemljevide, sledi zdaj tej zdaj oni poti, izbira zdaj te zdaj one strategije. Ovija, guba se okrog tekstov in teksti se ovijajo in gubajo okrog njega (avtorji naseljujejo tekst s pisanjem, bralci z branjem; kritiki pa ne naselijo teksta, ampak se ovijajo okrog njega in se pustijo sami oviti).«

VIRI
- Kritičnost, Dialogi, letnik 59 (2023), številka 9
- Vidmar, Ičo - Tu odstopi kritik, Dialogi, Letn. 59, št. 9, 2023, str. 89-103
- Bešter, Vid, Kdo je kritik?, Iluzija : glasilo (ne)moči vsebinskega mišljenja : časopis za novo teorijo. Letn. 11, št. 60, 2018, str. 102-123
 

*** *** ***

Slika: Honoré Daumier - A travers les ateliers - 1862, Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication.