Fabrika je firma

Mišičast varnostnik, odet v rumen jopič, za potrebe vstopa nekega avtomobila odstrne legendarna železna drsna vrata na vstopni točki v nekdanjo Tovarno Rog. Za nekaj trenutkov se razkrije razdejanje. Nekdaj živahno, kdaj tudi mirno, a vselej zapolnjeno dvorišče ne obstaja več. Dreves ni. Po tleh tisoče opek, kupi svežih gradbenih odpadkov, tik ob stari tovarniški stavbi v stotinah kosov ležijo razfukane skejterske rampe. Ni več stavb, med katerimi in v katerih so se v svojih raziskovanjih območja sukale skupinice ali posameznice, ki so si upale vstopiti. Ni več ljudi, ni več stvari, zaradi katerih bi se dobivali. Ni več skupnosti. Ni več prostorov, je le porušen in je prazen prostor. Če smo tehnični, je ob Trubarjevi čutiti manj urbanosti, mikroprostorski duh je osiromašen. Zazevala je praznina, obveljala je Jankovićeva.

Praznina bo tam ostala še leta, test časa občinskih projektnih časovnic komaj prestanejo že spletne strani, na katerih so zapisane. Slovenija je nogometno tekmo z Brazilijo v dokončanih Stožicah odigrala že avgusta 2008, na Špici smo se v Ljubljanici kopali poleti 2012, po prenovljeni Cukrarni smo se sprehajali leta 2018, v Rogu bomo zdaj v užitnem vrtu na dvorišču sedeli leta 2025. A bistvo leži v notranjosti. 

Sodeč po podatkovno siromašni propagandni brošuri, ki je po MOL-ovi navadi edini način, na katerega javnosti komunicira svoje načrte, bodo večino kompleksa Center Rog zasedali tako imenovani laboratoriji. Poleg tega bodo v stavbi še uprava, nekaj namestitvenih kapacitet, mešani prostori, zelena streha, knjižnica in seveda gostinski ter drugi prostori. Po besedah Mete Štular iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana so raziskave kazale v spremembo koncepta iz umetniških rezidenc v nov organizacijski model, ki spodbuja interdisciplinarno delo ter delitve znanj in virov v spopadu z izzivi moderne družbe. Prihaja nemara del teh znanj in virov iz notranjosti nekdaj zasedenih, zdaj izpraznjenih prostorov?

Vzporedno z vzpostavitvijo Avtonomne tovarne je vzdolž Rogove časovnice potekalo sledeče: zasnova grajenega se je spreminjala od natečajnega poslovno-stanovanjsko-storitvenega hibrida prek neuspelega javno-zasebnega partnerstva Centra sodobnih umetnosti s hotelom do današnjega Centra Rog. Vsebinsko MOL od leta 2007 sodeluje v projektu Second Chance, v katerem se zaobljubi prenoviti Tovarno Rog v sklopu prenove brownfieldov v petih evropskih mestih. Leta 2012 zažene RogLab, pilotni prostor za bodoči Center Rog. RogLab je v vmesnem času dosegel odlične rezultate, v njem se je prav tako razvila skupnost kreativnih posameznic in posameznikov. Osredotočajo se na laboratorije za fabriciranje oziroma angleško FabLab, laboratorije za kreativne industrije. Nato je prišlo leto 2016 in prvi nasilni poskus prevzema posesti v AT Rog. Na konferenci Eurocities leta 2018 je projekt RogLab prejel nagrado v kategoriji Inovativnost. V obrazložitvi, verjetno niti v prijavi ni o takrat še močno prisotni rogovski skupnosti niti besede. Govora je le o prihajajočem, novem Centru Rog in umestitvi RogLaba. RogLab je ob prejemu nagrade svoj doseg ocenil na približno 4500 uporabnic in uporabnikov ter 200 otrok, ki se pri njih učijo. Pavšalna primerjava številk z Avtonomno tovarno je verjetno nepotrebna. A vseeno jim je, kljub temu je planerska zasnova Centra Rog delo RogLaba in Oddelka za kulturo MOL, obeh entitet izven zidov tovarne, brez posluha za vrvež znotraj. In kmalu po zaključku zasnove je sledila devastacija rogovskega vrveža.

Mestna občina torej komunikacije ne zmore že vse od leta 2006, ko je bil sklenjen famozni ustni dogovor z uporabniki. Njen odziv se zdi kot odziv ene same osebe s komunikacijsko motnjo, ki poseže po uporabi sile. Njena komunikacija je omejena že na relaciji s splošno javnostjo, njeni projekti se mnogokrat začnejo izvajati brez posebnih predstavitev, zainteresirana javnost je podatke prisiljena poiskati sama.

Najbolj zaskrbljujoče se zdi, da Mestna občina Ljubljana ne premore urbanističnih kapacitet, da bi enega od svojih projektov revitalizacije brownfielda razvila in izvedla v dialogu, v povezavi s skupnostjo. Potrjuje krilatico enakopraven partner državi. Če se še tako trudi prikazati nasprotno, občina ne deluje bottom-up, trajnostno, antimodernistično, eksperimentalno, pragmatično. Mesto Ljubljana naj bi bilo po besedah podžupana laboratorij. Ali en sam človek lahko pride do boljšega nastavka za laboratorij vsebin, kot je bila Avtonomna Tovarna Rog? Ali lahko do boljše ideje pride od nje alienirana skupina? Zakaj ta skupina planerjev zgolj z eno besedo - pa še to v kontekstu zastoja projekta - v svoji brošuri omeni sedanje uporabnike? Zakaj se ni zgodila fuzija vsebin? Razočarajoče dejstvo je, da se je na tej relaciji veliko premalo zgodilo predvsem v smeri od MOL do uporabnikov Roga. To, če kaj, ta tekst očita občini. 

Če izven meja Tovarne, v kateri ti projekt raste praktično sam od sebe, skozi vzporedno snovanje v popolnosti povoziš obstoječo skupnost, jo s svoje planerske pozicije niti ne povohaš ... dame in gospodje na občini, to ni trajnostni razvoj, ni razbitje top-down hegemonije, ni taktični, gverilski, novi urbanizem, ki ga imate polna usta. To ni participativnost in spodbujanje začasne rabe. Gentrifikacija, komercializacija, ignoranca obstoječih skupnosti niso nekaj, kar bi si drznilo reči urbanizem po meri ljudi. Mimo dejavnosti znotraj Tovarne, kjer se produkcije že izvajajo, se v Rog širi members only pilotni projekt fabrike. Žal le krinka, le še en dokaz vseprisotnega zeitgeista nerazumevanja lokalne samouprave oziroma organiziranja. Fabrika bo firma. Citiramo Muzej in galerije mesta Ljubljana: »RogLabovi načini dela bodo postali osrednji del bodoče revitalizirane tovarne Rog. Ta bo tako z inovativnostjo in izvirnostjo ponovno služila ustvarjalnemu, podjetniškemu duhu Ljubljane«. Podjetniški duh Ljubljane.

Ameriška novinarka in publicistka Jane Jacobs je svoje življenje posvetila kritikam buldožerskih posegov, nasprotovanju razdiranja skupnosti in visokoletečim, s pretečenim časom tudi nedvomno spodletelim projektom vsevednih planerjev. Prav Jacobs je avtorica krilatice o mestu – laboratoriju. Zdi pa se, da ljubljanski planerji Jacobs citirajo in upoštevajo skozi selektivno prizmo. Laboratorij, o katerem govori Jacobs, je rezultat dialoga s skupnostjo, z zainteresirano javnostjo, od tega dialoga je temeljno odvisen. Dobri procesi planiranja niso plod dobre znanosti ali inovativnosti v planiranju, pač pa so plod demokratičnosti v planiranju. Demokratičnost med deležniki pa je pri Rogu sodeč po predlaganem projektu le gola črka na papirju. Za občino in njene planerje je najpomembnejši deležnik RogLab in ne obstoječa skupnost. 

In tako torej pridemo spet nazaj v Rog. Imel je skupnost. Le skozi tista velika železna vrata bi si na prvem mestu morali upati planerji bodočega projekta. Center Rog zato ni zgolj samovolja oblastnikov, je planerski, urbanistični fail. Popolnoma zanemarja paradigme urbanega razvoja po meri ljudi. Ker to terja pogovor. Občina je bila leta 2006 sposobna sodelovanja v debatah in je prvim uporabnikom celo dopustila začasno rabo. Petnajst let kasneje jih že davno ne sliši več. V grmu pomanjkanja posluha tiči marsikateri zajec slovenske kulturne in politične realnosti. Ljudi z ulic nihče ne sliši, a vendarle so tam. La rue est vivante.

Tokratni komentar za oddajo Urbi et orbi je prispeval Dušan.