Kairo, 1. zapis

Jutri zapuščava Kairo v smeri egipčanskega obalnega mesta El Ariš in od tam do mejnega prehoda z Gazo – Rafa. Do vrnitve nazaj čez okvirno mesec dni bo to tako zadnja noč v tej hotelski luknji za prgišče drobiža, ki jo je Andrew uspel odkriti dan preden sem tudi sam oprtan z dvema nahrbtnikoma prikolovratil v Kairo iz Jordanije. Zunaj ogromni zvočniki na visokih minaretih kličejo k molitvi, vendar jih je komaj moč zaznati zaradi vsega možnega hrupa ter trušča, ki vlada v tem kaotičnem mestu. Redke so sekunde brez trobljenja rek avtomobilov, ki se neprestano vijejo po cestah in ulicah. Andrew mi je dejal, da je v New York Timesu bral, da je Kairo najglasnejše mesto na svetu. Povsem možno. A vsaj midva danes mirujeva. Leživa vsak na svoji razmetani postelji, Andrew obdeluje svoje fotografije iz reke Kongo za National Geographic, jaz se ubijam s tipkanjem teh besed – pa sem komajda začel! Oba sva povsem izmozgana po štirih dnevih popivanja in druženja z nekaterimi najbolj zanimivimi, a hkrati po svoje najbolj razuzdanimi ter delikventnimi ljudmi, na katere človek lahko naleti v tukajšnjem znanem baru Horija. Z Andrewom bova še veliko govorila o teh norcih, ki sva jih v tem času precej vzljubila, a danes se jim zagotovo ne bova pridružila. Hamas naju ne bi spustil v Gazo, če bi se na njihovi meji pojavila takšna, kakršna sva se pretekle dopoldneve zbujala tukaj. Logika pač.

Gremo po vrsti. Andrew McConnell je svoj čas fotografiral za neki obskurni časopis v Belfastu, dokler se ni naveličal tamkajšnje socialne bede in splošnega dolgčasa, v katerem bi, kot mi pravkar pravi, eventualno dočakal le svojo kreativno smrt. Pred štirimi leti je tako spakiral svoje stvari in odšel v Nairobi, Kenijo, od koder potuje širom Afrike v lovu za zgodbami. Njegove fotografije iz Somalije, Demokratične republike Kongo, Etiopije, Sudana, Eritreje, Zimbabveja, pa tudi Pakistana objavljajo nekateri največji svetovni mediji. Tega norca nekje v prihodnosti čaka Pulitzerjeva nagrada, o čemer dovolj zase govorijo fotografije, ki jih občasno objavlja na svoji spletni strani.

Kar se naju tiče, spoznala sva se lansko jesen v sahravijskih begunskih taboriščih na skrajnem zahodu Alžirije in skupaj prepotovala osvobojeno ozemlje Zahodne Sahare. Težko je reči, kaj je bolj zapečatilo najino prijateljstvo, vožnja po maroškem minskem polju ali pa tista steklenica viskija, ki jo je pretihotapil v taborišče, vendar obema je bilo kmalu jasno, da naju v prihodnosti bržkone čakajo skupne avanture. Sicer opravljava vsak svoje delo, vendar zakaj za vraga ne bi tega počela skupaj, sva govorila. Ob slovesu je padla odločitev, da decembra letos odkljukava Gazo in če ne bo prišlo do nepričakovanih zapletov, vsa dovoljenja za prehod sva namreč pridobila, bova v Gazo res vstopila jutri, 1. decembra.

Do konca oktobra skorajda nisva vzdrževala stikov, izmenjala sva si le par mailov, vendar so bili ti maili ter telefonski klici od začetka novembra naprej vse pogostejši, dokler nisva razrešila vseh vprašanj v zvezi z vstopom v Gazo in bivanjem tam. Zadnje sms sporočilo pred najinim snidenjem v Kairu, ki sem mu ga poslal, se je glasilo: »Crossing Red sea into Egypt. Will be in Cairo in 7 hrs. Almaza bus station. Bus from Nueibaa. Find beer.« Nisva izgubljala časa. Trideset minut po mojem prihodu okrog polnoči sva že sedela v Horiji, v katero zahajajo tukajšnji intelektualci, umetniki, razne druge bohemske duše in popotniki s celega sveta. Že prvo noč okrog štirih zjutraj sva odločila, da je bar Horija očitno najboljša stvar, ki se je zgodila Egiptu od piramid naprej in po današnjem temeljitem izračunu ugotovila, da sva v njem dejansko prebila okrog polovico vsega časa tukaj. Piramid nisva videla. Horija je v bistvu ogromna sobana, do vrha 5 metrov visokega stropa zapolnjena s krohotom in živahnimi razpravami, ki se odvijajo za vsako mizo. Velikanska okna, ki gledajo na venomer polno ulico, so do polovice zakrita z ivernimi ploščami, da oči pravovernih ne bi motila razuzdana in bogokletna atmosfera, od katere živi Horija.

Prijatelje sva dobila že drugo noč. Prvi je Abdulah, mlad, nadarjen režiser iz Gaze. 20. decembra se bo v Dubaju še s tremi drugimi finalisti potegoval za neko prestižno arabsko filmsko nagrado in če bo zmagal, bo bogatejši za 40.000 britanskih funtov. Njegov kratki film govori o rovih, ki povezujejo Gazo z Egiptom. Kot je povedal, na egipčanski strani rove in blago, ki gre skoznje, nadzorujejo beduini. Če z Andrewom ne bi mogla pridobiti dovoljenja za vstop v Gazo, se je ponudil, da nama lahko uredi, da greva noter skozi rove. Cena je 1000 dolarjev na osebo, vendar se da z beduini vedno vse dogovoriti, tudi za brezplačen prehod, nama je zatrdil. Njegova intimna prijateljica je Američanka Maya, pesnica, ki se jo da prepričati, potem ko spije dovolj, da na ves glas recitira svojo poezijo. Edini problem je ta, da je za to potrebna tolikšna količina alkohola, da se potem punca svojih pesmi v bistvu niti povsem ne spomni. Tu je še antropolog Paul, prav tako Američan, ki zase trdi, da je anarhist, čeprav je pred leti prestopil v islam in se tudi dejansko ima za muslimana. Recimo ne pije vina in težkega alkohola. Pivo je po njegovi verziji Korana »okay«. Nič manj ni konfuzna osebnost Hadir, Sudanke, ki ima v Kartumu svojo antično prodajalno. S kozarcem džus vodke v roki pojasnjuje, da je pravoverna muslimanka od rojstva. Ker pač … V realnosti so vsi skupaj (tu so bili omenjeni samo nekateri) predvsem nori, mišljeno skrajno pozitivno. So intelektualci in zmožni poglobljenega razmišljanja, ampak le do točke, ko jih prevzame potencial noči, nakar gre vse k vragu in jim po glavi ne hodi nič drugega kot to, da bi se podali na ravno streho katerega od najvišjih stanovanjskih blokov v centru Kaira ter tam razgrajali do sončnega vzhoda. Dejansko smo vedno zadnji zapustili Horijo, pa še to pod prisilo. Znebili so se nas le tako, da so nam prodali dodatno pivo in nas opazovali, kako jim iz daljave še vedno zmagoslavno mahamo v slovo – do skorajšnjega ponovnega snidenja. Na te eskapade si nisem upal vzeti svojega fotoaparata, kar je vredno samo obžalovanja, toda po vrniti v Horijo bodo le-te natančno dokumentirane in ovekovečene.

Definitivno bi bilo vredno prebiti dlje časa v Kairu in tudi Paul, ki je glede teh stvari še najbolj izobražen, pritrjuje, da je Horija vredna temeljite antropološke raziskave. Vendar bi za to človek potreboval precej bogatega sponzorja. Kar se tiče naju z Andrewom, je prišel čas za odhod, torej novim, drugačnim zgodbam naproti. Z jutrišnjim dnem se začenja mesec treznosti.