Spektakelska podoba Islama med demokracijo in terorizmom

Odgovorni urednik danskega časopisa 'Jyllands – Posten' je pred par dnevi izjavil, da ne bi dovolil objave karikature preroka Mohameda, ki je bil prikazan kot jezni, črnobradi terorist z bombo v turbanu, če bi vedel, kakšne bodo posledice. Ko so novinarji o tem pobarali kulturnega urednika taistega časopisa, namreč ali obžaluje objavo karikature, jim je slednji odvrnil, da bi lahko isto vprašali posiljeno dekle, če obžaluje, ker je odšla v diskoteko v mini krilu. Po njegovem mnenju je torej žrtev prav časopis, ki je v vsej stvari tako nedolžen kot dekle, ki je nič hudega sluteča in med navednicami 'izzivala' v pomanjkljivi obleki. Islam torej ni le terorizem, temveč za nekatere očitno tudi spolna izprijenost.

Razčistimo nekaj že na samem začetku. Zahodni mediji se pri prikazovanju protestov muslimanov proti omaloževanju njihovega preroka osredotočajo predvsem na nasilje in svojo kvazi objektivnost podpirajo s pozivi k svobodi govora ter izražanja. S tem muslimani zopet izpadejo kot necivilizirani ljudje, medtem ko se prebivalstvo krščanskega zahoda sonči v lastni slavi fiktivne demokracije ter svobode. Pa vendarle – se še spominjate proti – francoskih demonstracij leta 2003 v Ameriki, ko je Pariz odločno nasprotoval vojni v Iraku? Številne francoske restavracije so bile požgane do tal, francoski izdelki, med njimi tudi knjige in zgoščenke, pa so končali na javnih grmadah. Je kdo takrat govoril o brezumnem divjanju? Ne. Kaj takega bi bila čista zlonamernost.

Na to, kar se dogaja zadnje dni, ne smemo gledati kot na spontani spopad med dvema svetovoma, enim, ki prisega na tradicijo in drugim, ki prisega na modernost. Verjeti gre, da protizahodne demonstracije v muslimanskih državah v veliki meri podpirajo, če že ne razpihujejo tamkajšnji režimi, zato je tudi lahko prišlo do požiga ter uničenja nekaterih evropskih ambasad. Na drugi strani pa so časopisi, ki so pod pretvezo branjenja svobode izražanja ponatisnili žaljive Mohamedove karikature, to več kot očitno storili le zaradi svoje samopromocije in s tem večje prodaje. Zato ima ta spopad vse vrline spektakla, če seveda vzamemo za razlago striktno situacionistično definicijo, ki pravi, da spektakel ni zbirka podob, ampak mreža socialnih razmerij med ljudmi, ki jih uravnavajo podobe. 

Opozoriti pa velja še na nekaj, kar bo bistveno zaznamovalo končni rezultat tega spektakelskega spopada. Od njega bodo še največ iztržile različne teroristične skupine, ki bodo pri številnih muslimanih dobro vnovčile svojo vizijo zahoda kot križarskega osvajalca. Po Združenih državah Amerike si je še Evropa docela zapravila svojo kredibilnost v islamskem svetu. Osama bin Laden je v svojem zadnjem sporočilu zahodnim državam jasno povedal: »Kar se tiče nas, nimamo kaj izgubiti. Plavalec v morju se ne boji dežja. Okupirali ste našo zemljo, oskrunili našo čast, poteptali naše dostojanstvo, prelili našo kri, pokradli naš denar, uničili naše domove, nas naredili za brezdomce in se vmešavali v našo varnost. Z vami bomo ravnali na enak način.« To je to, kar nas lahko skrbi, ne pa da se osredotočamo na neke imbecilne debate o svobodi izražanja, kot da kaj takega v main stream medijih sploh obstaja. 

Še nekaj besed o zmagovalcu palestinskih demokratičnih volitev. Hamas je bil ustanovljen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, svoje korenine pa ima v radikalnem islamskem gibanju 'Muslimanska bratovščina' iz Egipta. Hamas je bil že na samem začetku oster nasprotnik arabskega nacionalizma, ki sta ga poosebljala Arafatovo gibanje Fatah ter egipčanski predsednik Abdel Nasser, in je zaradi tega sprva užival podporo Izraela ter ZDA. Egipčanske oblasti so leta 1965 zaprle ustanovitelja Hamasa Ahmeda Yassina, ki so ga Izraelci dve leti kasneje, ko so zasedli Sinajski polotok, izpustili na prostost. Leta 1983 so izraelski vojaki zaprli Yassina, ker so v njegovem domu v Gazi našli ogromne zaloge orožje, vendar je bil slednji že naslednje leto zopet na prostosti. Najdeno orožje je bilo namenjeno boju proti Fatahu.

Med letoma 1967 in 1987 se je število džamij v Gazi potrojilo, Hamas pa je prejemal velikanske vsote denarja s strani bogatih islamističnih podpornikov iz Savdske Arabije in drugod. Brez tihe podpore Izraela to ne bi bilo mogoče. Nekdanji izraelski premier Yicak Rabin je voditelju Fataha Yaserju Arafatu na mirovnih pogovorih v Oslu leta 1993 priznal, da je Tel Aviv storil smrtno napako, ker je vzpodbujal rast Hamasa. Leta kasneje so izraelske varnostne sile poskušale popraviti napako z umorom Ahmeda Yassina, toda takrat je bilo za to že zdavnaj prepozno, kar je razvidno predvsem danes.

Zahod ima vedno svoje predstave o tem, kakšno vlogo ima Islam v terorizmu ter kakšno naj bi imel v demokraciji. Te predstave večinoma temeljijo na samem izkoriščanju Islama za doseganje ozkih političnih ter vojaških ciljev in prav to je to, kar se nikoli ne obrestuje. Američani tako obžalujejo, ker so ustvarili Osamo bin Ladna in ker so pomagali Teheranu v iransko – iraški vojni, Izrael obžaluje svojo nekdanjo podporo Hamasu, vsi skupaj bodo še obžalovali Irak, Evropejci pa se opravičujejo zaradi primerjanja Mohameda s teroristom. Toda ko bodo karikature vnovič oživele in bodo jezni, bradati možje, opasani z bombami izvedli nov napad, bodo spet vsi krivili - koga drugega kot - Islam.