Dragi Aco, mi ti se kunemo!
Čez tri ure se bo v Beogradu začel peti protest pod sloganom »Srbija proti nasilju«. Povod za proteste je bilo streljanje na beograjski osnovni šoli Vladislav Ribnikar oziroma reakcija oblasti, popolnoma odtujena od realnosti ljudstva. Prvi protest se je zgodil osmega maja, sledili pa so mu še trije, na vseh so izražali zahtevo po »koncu kulture nasilja«. A so protestniki, shodov se jih je udeležilo več deset tisoč, svoje nezadovoljstvo in jezo kmalu usmerili proti srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću. Kot vedno, zahtevajo njegov odstop. In Vučić je odstopil – a ne kot predsednik države. Namesto tega je v maniri – hoteli ste odstop, tukaj ga imate – po več kot desetih letih, odkar je prevzel predsedovanje Srbski napredni stranki ali SNS, izbral svojega naslednika. Tretji predsednik SNS, ki je nastala z odcepitvijo od Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja leta 2008, je postal ne Vučić, ampak Vučević. Miloš Vučević je podpredsednik aktualne vlade in obrambni minister, do lani pa je bil deset let župan Novega Sada. Kaj je privedlo do zamenjave na čelu najmočnejše srbske stranke in ali gre res zgolj za piar potezo Vučića, kakor se zdi na prvi pogled?
Pred točno mesecem dni, tretjega maja, se je zgodilo streljanje na osnovni šoli Vladislav Ribnikar v Beogradu. Trinajstletni učenec je ubil deset ljudi, ranil jih je še sedem. Naslednjega dne je v Mladenovcu v bližini srbske prestolnice dvajsetletnik ubil osem ljudi in jih ranil še dvanajst. Srbska vlada je takoj skočila v akcijo z napovedovanjem ukrepov. Državljanom so dali en mesec, da brez posledic predajo svoje orožje, če je pridobljeno legalno ali ne. Napovedali so zamrznitev izdaje orožnih listov za obdobje dveh let in spust starosti za kazensko odgovornost s štirinajst na dvanajst let. Vučić pa je na televiziji pretočil reke krokodiljih solz med grožnjami, da se bo obesil z lestenca. A kot pojasnjuje Miloš Jakovljević, aktivist socialistične civilne iniciative Marks 21, se je s tem odzivom vlada ustrelila v koleno. Začelo se je z emocionalnega vidika:
Nadaljevalo pa z zakonodajnega in izvršnega:
S takimi ukrepi, tako Jakovljević, je vlada državljanom dala vedeti predvsem, da ni nobene razlike med pokalico, ki jo ima na steni obešeno »deda«, in kalašnikom v rokah organiziranega kriminala.
V odziv na streljanja so se po mestih v Srbiji že tisti vikend pričeli spontani protesti, največji seveda v Beogradu. Namen protestnikov je bil primarno poklon žrtvam, a so že takrat nastopili proti Vučiću. Njihov slogan je bil »Vse se mora ustaviti«, kar je direkten odgovor na Vučićevo neprestano pehanje za iluzornim napredkom, zaradi katerega mora po njegovih besedah vse vedno le naprej. A je parlamentarna opozicija skupaj z nekaterimi nevladniki kmalu prevzela organizacijo protestov v želji, da bi si prisvojila zasluge za proteste. Tako se je slogan »Vse se mora ustaviti« v medijski prezentaciji prelevil v bolj nežnega in praznega – »Srbija proti nasilju«. Samoorganizirani del protestnikov še zmeraj nastopa s sloganom »Vse se mora ustaviti« oziroma »Sve mora da stane«. Protesti so pod okriljem parlamentarne opozicije dobili tudi nabor zahtev, ki so v najboljšem primeru mlačne. Nastopajo namreč s standardnimi pozivi po odstopih ministrov, odvzemu licence Pink TV in seveda odstopu Vučića. Jakovljević podrobneje komentira zahteve, ki jih v imenu protestnikov postavlja parlamentarna opozicija.
Srđan Atanasovski iz civilne organizacije Radnički glas meni, da izpolnitev zahtev, kakor jih je formulirala parlamentarna opozicija, ne bi spremenila ničesar.
Zahteve opozicije so torej precej generične, na prvi pogled je enako generičen tudi njen končni cilj. Seveda hoče zrušitev Vučićeve oblasti. Jakovljević se s tem strinja, a cilj opozicije pojasnjuje bolj podrobno.
Ljudje so na proteste torej prišli kljub prisotnosti parlamentarne opozicije, ne zaradi nje. Zakaj je to dobro, zakaj pa slabo?
Po streljanju na osnovni šoli Vladislav Ribnikar se je, kot so skandirali protestniki, vse ustavilo. Vendar so aktualne zahteve opozicije, kljub njenemu zatrjevanju nasprotnega, s tem dogodkom skoraj nepovezane. Jakovljević pove več o tem, kakšno vlogo Vladislav Ribnikar še igra pri protestih.
Atanasovski meni, da je tudi fraza »Srbija proti nasilju« postala povsem prazna floskula.
Današnji protest bi se moral zgoditi že včeraj, vendar so ga organizatorji prestavili. To se zdi povsem nedolžna prilagoditev urnika, ki naj bi po besedah opozicije omogočila udeležbo tudi ljudem izven Beograda. A odločitev sledi napovedi dveh drugih protestov, ki sta se zgodila včeraj. Prvi je bil nacionalistični protest proti nasilju nad Srbi na Kosovu v organizaciji Gibanja za obrambo Kosova in Metohije. Gre za gibanje, ki ga v javnosti predstavlja Miloš Ković, nacionalistični zgodovinar. Ković zadnja leta sodeluje z opozicijsko stranko Dveri, ki je še bolj desna kot Vučićeva opcija. Na haaškem procesu proti vojnemu zločincu Ratku Mladiću je Ković nastopil kot priča na strani obrambe Mladića.
Drugi včerajšnji protest je bil neke vrste desničarski kontraprotest današnjemu, sicer z enormno udeležbo. Po poročanju srbske N1 je bilo tam več novinarjev kot protestnikov. Kakšen je torej resnični razlog za prestavitev petega protesta »Srbija proti nasilju«?
Da bi pokazal, kdo je zares in najbolj proti nasilju, je Vučić pred tednom dni kakopak organiziral še lasten miting v Beogradu.
Po poročanju srbskih medijev so oblasti ljudi iz vse Srbije silile na miting. Na primer tako, da so jim na centrih za socialno delo zabičali, naj se mitinga udeležijo, drugače ne bodo dobili socialne pomoči. Da se je to res dogajalo, pritrjuje tudi Atanasovski. V nasprotju z vsakotedenskimi protesti je pri Vučićevem mitingu seveda šlo za shod patriotov. Kot meni Atanasovski, se je miting izkazal za čisti polom.
Vučićevi patrioti so bili torej nad shodom razočarani. Če jih ni razgnal dež, jih je pa njegov govor. »Ko vidim toliko ljudi pod dežniki, se kar ustrašim, ker vidim, kje je moč,« je zdolgočaseni množici dejal predsednik. Gledat so ga prišli s severa Kosova, iz Republike Srbske, prišli naj bi tudi iz Makedonije in Bolgarije.
Dan po mitingu je politik z največjo podporo v zgodovini Srbije, kakor je rekel Vučić sam, odstopil. Kot predsednik stranke, ne države. Svoje mnenje o tem, zakaj je to storil, predstavi Jakovljević.
Na mestu predsednika stranke ga je zamenjal Vučević, ki je po mnenju Jakovljevića le Vučićeva lutka. Tako kot je, ko je Vučić zasedel državni predsedniški stolček, nastavil premierko Ano Brnabić. A vseeno ima predsednik stranke ponavadi v rokah mehanizme za disciplino članstva stranke, zato se ob Vučićevem umiku vseeno zastavlja vprašanje, kako bo ohranil oblast znotraj stranke.
Dobro znano je, da je Vučić tesno povezan s srbskim organiziranim kriminalom. Na primer s Principi, huligansko skupino nogometnega kluba Partizan, kar je dodobra popisal preiskovalni medij Krik. Kljub temu da kriminal igra svojo vlogo v strukturi oblasti, to nima posebnega pomena za Vučićevo oblast v stranki.
Vučić od letošnjega marca govori tudi o ustanovitvi ljudskega gibanja za državo. Z gibanjem, ki naj bi po njegovih besedah delovalo kot nekakšen nadstrankarski projekt, je že organiziral nekaj shodov. Jakovljević pove svoje mnenje o tem, kaj ima Vučić za bregom.
Vučić torej ne odhaja, le išče nove načine zmagovanja na vsakokratnih predčasnih volitvah. A čeprav je Vučić gotovo poosebitev vsega, kar je narobe v Srbiji, zgolj njegov odstop po mnenju sogovorca ne bi prinesel temeljitih sprememb.
Vir fotografije: Voice of America, javna domena, Wikimedia Commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj