Dubaj na Savi ali Beograd na vodi
S temi besedami je srbski premier Aleksander Vučić na najbolj rožnati od srbskih komercialnih televizij pospremil gradbeni projekt “Beograd na vodi”, projekt, ki naj bi, kot je pri tej in podobnih priložnostih večkrat ponovil, Srbiji prinesel mnogotere koristi. Za te naj bi poskrbel kar tuji, arabski investitor, predstavljene zamisli in pravne nejasnosti okoli osmislitve geodetsko centralnega dela srbske prestolnice pa, bolj kot arhitekturni preporod Beograda in gospodarsko okrevanje Srbije, napovedujeta, o čem bomo govorili v tokratnem Balkan ekspresu, o njegovi urbanistični devastaciji in novih spornih tujih investicijah.
Projekt Beograd na vodi, ki predvideva arhitekturno preobrazbo dna Savskega amfiteatra, območja ob obali Save pod trdnjavo Kalamegdan, v dubajskem potrošniško-konzumerskem duhu, je obudila za danes napovedana razprava v srbski skupščini o posebnem zakonu, ki bi, če povzamemo, omogočil začetek realizacije projekta. Vučićeva vlada je zakon s parlamentarno proceduro skušala spraviti po hitrem postopku, čemur pa je nasprotoval velik del predvsem strokovne javnosti, za katere je projekt Beograda na vodi, kakor si ga je zamislil tuji investitor iz Združenih arabskih emiratov, nesprejemljiv. Vlada se je zadnji trenutek premislila in odločila, da zakon sprejme po normalni poti, kar pa je po mnenju arhitekta Bojana Kovačevića, člana Akademije arhitekture arhitektov Srbije, zgolj politični manever.
Srbske oblasti, poleg predsednika vlade Vučića to velja tudi za njegove podanike in lokalne oblasti, z beograjskim županom Malijem na čelu napovedujejo v pompoznih medijskih predstavitvah tudi novo identiteto, ki naj bi jo Beogradu prinesel projekt. Toda ob tem pozabijo poudariti, da so izbor nove identitete, ki je ni nihče iskal, predali v roke investitorja, ta pa jim je “nametnuo”, kakor je razvidno iz maket, kot neko drugo, že videno, polno stolpičev in sijaja.
Gigantske zgradbe, širok bulvar, fontane, umetna razsvetljava, vseprisotno steklo in druga moderna arhitekturna kvazi čudesa, ki jih je z arabskega sveta na Balkan preslikal investitor, bodo seveda nepovratno vplivali tudi na samo veduto Beograda. Kovačević spremembe ponazori s primerom panoramskega pogleda s Terazij po morebitnem končanju projekta.
V skladu z arhitekturo je zamišljena tudi vsebina Beograda na vodi. Prostor se bo z bojda največjim trgovskim centrom na tem območju, s skoraj dva milijona kvadratnimi metri poslovnih in tržnih prostorov ter drugimi pritiklinami, ki bojda osmišljajo moderno življenje, spremenil v - obrabljeno rečeno - betonsko konzumersko džunglo.
Arhitekturna obuditev prostora dna Savskega amfiteatra, ki je s širitvijo Beograda po drugi svetovni vojni s časoma postal njegovo geometrično središče, seveda ni bila vselej zamišljena na ta način. Tovrstno modernizacijo prostora ponujajo srbske oblasti prebivalcem Srbije v sozvočju s tujim investitorjem v zadnjih letih, pred tem pa je bila ves čas predvidena javna raba prostora, mnogi na tem območju vidijo priložnost za velik mestni park …
Ob tem, ko srbske in beograjske oblasti s projektom “Beograd na vodi” srbski prestolnici obljubljajo novo identiteto, pa z zanemarjanjem stare mestne arhitekture po drugi strani tudi pridno skrbijo, da se izgublja stara. Po mnenju arhitekta Kovaćevića ima v nekaterih delih središča Beograda človek občutek, kot bi se ravno končala vojna.
Če našega sogovornika razmere v srbski arhitekturi in pri njenem urejanju spominjajo na Divji zahod, pa bo beograjsko Obsavje v primeru uspešno realiziranega projekta prej podobno bogatunskemu delu Bližnjega vzhoda. To ne čudi, če pogledamo reference - po mnenju premiera Vučića - skrbno izbranega investitorja, podjetja spreminjajočih se imen, trenutno pa delujočega pod nazivom Eagle Hills in registriranega v Abu Dabiju. Med njimi je stolp Burdž Kalifa in nekateri drugi dubajski arhitekturni dosežki.
Ob tako nespornih referencah srbske oblasti seveda niso pomislile na javni razpis za izbor investitorja. Na netransparentnost izbora podjetja Eagle Hills opozarja Nemanja Nenadić iz Transparentnost Srbija.
Medtem ko srbski premier Vučić govori o tri milijarde evrov vredni investiciji, kolikor naj bi investitor iz Združeni arabskih Emiratov vložil v projekt “Beograd na vodi”, in delitvi dobička, o tem ni konkretnega zagotovila. Do sedaj je srbska vlada z investitorjem podpisala zgolj tako imenovano pismo o nameri brez vsakršnih trdnih zavez, projekt pa je tako, kot opozarja Nenadić, pravno povsem nejasen.
Kot smo slišali, naj bi bili dogovori podpisani v kratkem, po drugi strani pa so nekateri konkretni koraki pri realizaciji projekta že stekli. Objavljene so bile že prve ponudbe za nakup nepremičnin v sklopu Beograda na vodi, investitor Eagle Hills je napovedal začetek gradnje za letošnje poletje, začelo pa se je tudi urejanje komunalnih priključkov in druga osnovna dela na tem območju. K temu se je zavezala država Srbija, na drugi strani pa investitorja nič ne obvezuje, da projekt dokonča, tako ga lahko, denimo zaradi premajhne dobičkonostnosti, pusti na pol dograjenega.
Nenadić bojazni da bi Tudi če bi Beograd na vodi doživel usodo nedograjenih ljubljanskih Stožic Zorana Jankovića, ki mimogrede beograjski projekt javno podpira, so začetna dela po mnenju Nenadića pomembna ne deli. Po njegovem mnenju lahko tako očiščenje terena pred gradnjo, ki si ga je naložila Srbija, koristi tudi drugačnim projektom.
Arabski altruizem in investicija v projekt naj bi po mnenju srbskih oblasti omogočila tudi vzpon srbskega gradbenega sektorja, ki naj bi dobil delo na velikem gradbišču, projekt pa naj bi ob tem vplival na zmanjševanje brezposelnosti in tudi sicer pripomogel k ekonomskemu okrevanju Srbije. Vendar gre po mnenju arhitekta Kovačeviča za povsem nerealne obljube.
Izbor investitorja iz Združenih arabskih emiratov, ki naj bi realiziral projekt Beograd na vodi, je v skladu s tendencami srbskih oblasti, ki rešilno bilko za srbsko gospodarstvo vidijo na Bližnjem vzhodu. Združeni arabski emirati se tako omenjajo kot možni vlagatelji v praktično vse mogoče gospodarske segmente. Kot pojasnjuje Ivan Angelovski, preiskovalni novinar oddaje Insajder na televiziji B92, je večina arabskih naložb za zdaj na nivoju špekulacij, nekatere, kot denimo tista v srbsko letalsko družbo JAT, pa so že bile uspešno izpeljane.
Arabsko zanimanje za srbsko gospodarstvo se je povečalo v obdobju vlade Aleksandra Vučića, ki je pomembno vlogo igral tudi v prejšnjem ministrskem zboru. Zato naj bi bilo krivo Vućićevo prijateljstvo z arabskim šejkom Muhamedom Bin Zaiedom, ki ga je porodila, kot pojasnjuje srbski premier, Vučićeva velika skromnost.
A kot ugotavljajo srbski mediji, arabske investitorje v Srbijo vendarle ni pripeljal sproščen pogovor srbskega premiera s šejkom Muhamedom, pri tem naj bi imel pomembno vlogo palestinski opozicijski politik, Muhamed Dahlan, ki živi v egzilu v Združenih arabskih emiratih, od leta 2008 pa se pojavlja kot svetovalec princa iz Abu Dabija in kot posrednik med Emirati in Srbijo ter tudi Črno goro. Ivan Angelovski.
Čeprav v Beogradu in Podgorici ne znajo povsem pojasniti, kako konkretno poteka njegovo posredništvo, so mu srbske oblasti na začetku tega leta poklonile srbsko državljanstvo (prav tako družini in prijateljem) in elitno vilo na Dedinjah, v kateri je v času predsednikovanja živel Boris Tadić. Že pred tem je Muhameda Dahlana z visokim državnim odlikovanjem nagradil aktualni predsednik Srbije, Tomislav Nikolić.
Dahlanovo sodelovanje s Srbijo je sicer daljše od Vučićeve vladavine, znotraj katere je palestinski politik po navedbah srbskih medijev s pomočjo črnogorskega premiera Mila Đukanovića dobil tudi, čeprav nejasno, formalno vlogo. Kot pojasnjuje Angelovski, povezave med srbskimi oblastmi in Muhamedom Dahlanom segajo na začetek novega mileniuma, ko je preko srbske varnostno-obveščevalne službe, krajše BIE, nabavljal orožje za palestinske borce v Gazi, kasneje pa se pojavil tudi v Črni gori.
Nekdanji šef za varnost v Gazi je svoj čas veljal celo za naslednika nekdanjega palestinskega predsednika Jaserja Arafata. Po zmagi Mahmuda Abasa na predsedniških volitvah leta 2011 je na palestinskem območju postal nezaželen, zaradi česar je pobegnil v Združene arabske emirate, proti njemu pa so v Palesitni stekli tudi kazenski postopki. Sumijo ga korupcije v vrednosti več deset milijonov dolarjev, odgovoren naj bi bil tudi za najmanj tri umore na območju Gaze.
Korupcije obtoženi posrednik, sporni investitorji, razprodaja javne infrastrukture in zemljišč, odrekanje in ignoriranje javnosti ter stroke, čudežno gospodarsko okrevanje in vsesplošno blagostanje na račun nepoznanega tujega altruista ... Zdi se, da imata gospodarska vizija Vuićićeve Srbije in zamišljeni projekt Beograd na vodi kot eden njenih osrednjih točk poleg arabskih investitorjev še nekaj skupnega. Megalomanskost, sijaj in kič v napovedih in na drugi strani popolno izpraznjenost vsakršne konkretnosti in vsebine.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj