Ministrovo kosilo z Banano
Na to vprašanje aktualnega predsednika in takratnega podpredsednika srbske vlade Aleksandra Vučića, ki ga je v kontekstu političnega nadzora nad srbsko policijo in tožilstvom leta 2013 postavil nekdanjemu predsedniku Srbije Borisu Tadiću, bi večina v Srbiji danes verjetno odgovorila: “na posnetkih.” Pri tem bi seveda mislila na pred kratkim objavljene 6 oziroma 7 let stare tajne posnetke srečanj kasneje pobeglega in obtoženega tihotapca kokaina Radulovića s takratnim notranjim, danes pa zunanjim ministrom Srbije Ivico Dačićem in njegovimi najožjimi sodelavci. Objavljen video material srbskih obveščevalcev, ki sicer v nemi gibljivi sliki zgolj potrjuje že znana dejstva, je močno razburkal srbsko politiko, konkretnih in primernih reakcij pa vnovič ni prinesel.
Preden preidemo na objavljene posnetke in reakcije nanje, naj najprej s pomočjo urednika srbske novinarske Mreže za preiskovanje kriminala in korupcije - KRIK in avtorja monografije o kokainskem kartelu Darka Šarića, Stevanom Dojčinovićem, odgovorimo še na nekoliko predrugačeno Vučićevo vprašanje. Če že vemo, kje se nahaja Radulović, je prav, da pojasnimo tudi, kdo pravzaprav je Miša Amerika?
Novinarska mreža KRIK je v začetku meseca na svoji spletni strani objavila 5 kratkih posnetkov sestankovanja Miše Banane z nekdanjim vrhom ministrstva za notranje zadeve, ki jih je sicer pridobila srbska varnostnoobveščevalna agencija (BIA) med operacijo “Most”. Med preiskovanjem združbe tihotapcev in preprodajalcev kokaina, povezanih z julija obsojenim Darkom Šarićem, je BIA kot pripadnika narko klana spremljala tudi Radulovića in ga s skritimi kamerami v letih 2008 in 2009 ujela, kako denimo z Dačićem sproščeno je kosilo v eni od elitnih beograjskih restavracij. Kot se za tovrstna snidenja spodobi, na posnetkih ne umanjka niti botrovska folklora s poljubi na lice, objemi in treplanjem po ramenih, kot rečeno, pa takratni notranji minister Dačić ni edini, ki se je znašel na posnetkih BIE zaradi srečanja z Mišo Banano. Urednik KRIK-a Stevan Dojčinović.
O povezavah Ivicie Dačića z narko kartelom oziroma z Rodoljubom Radulovićem se je na oprijemljivejši osnovi začelo govoriti pred dvema letoma, ko so v sporu Ministrstva za notranje zadeve in kriminalistične policije v javnost pricurljali nekateri dokumenti, ki so pričali o ministrovem srečevanju z Mišo Banano. Dačić je na posebni tiskovni konferenci takrat javnosti pojasnjeval, da je šlo za srečanje dobrih prijateljev, pri čemer, kot lahko slišimo iz njegovega pogovora za televizijo B-92, vztraja še danes.
Čeprav Dačić trdi, da o nezakonitih dejavnostih z Radulovićem nista nikoli govorila, pa je zanimivo, da so ju srbski obveščevalci skupaj ujeli ravno v času intenzivnega švercanja kokaina iz Južne Amerike v Evropo s pomočjo Radulovićevih jaht. Še več, v tem času je bila BIA, skupaj z britansko obveščevalno agencijo SOCA, Radulovićevi skupini povsem za petami, kot je na sojenju povedala zaščitena priča oziroma eden od skesanih članov kartela Draško Vuković, pa jih je rešila informacija, ki je pricurljala z vrha srbskega notranjega ministrstva.
Časovno sovpadanje tihotapljena kokaina in srečevanje njega in sodelavcev z Mišo Banano so, če vprašate Dačića, slučajnost, njuna snidenja pa povsem prijateljska. In čeprav je bil takrat na vrhu policijskega ministrstva, podobno kot posneta trojica njegovih najožjih sodelavcev, o Radulovićevih kriminalnih dejavnostih sploh ni slutil. Kot pravi prijatelj je Dačić tako z njim raje govoril o tenisu, družini in, ker pač tako nanese, nekaj malega tudi o politiki.
O čem sta Radulovič in Dačić resnično govorila ob ribjih specialitetah, bo zaradi umanjkanja zvoka v objavljenih posnetkih ostalo vsaj še nekaj časa širši javnosti nepojasnjeno, kakor tudi vsebina vrečke, ki sta si jo izmenjala. Srbski kriminalisti in tožilstvo v procesu proti pripadnikom Šarićevega kartela in kasneje Dačića niso preganjali, z imeni konkretnih oseb z vrha ministrstva oziroma policije, ki so oskrbovali Radulovića s potrebnimi zaupnimi podatki, pa sodišču ni mogla pomagati tudi zaščitena priča Vuković.
Če je Ivica Dačić, sicer predsednik Socialistične stranke Srbije, tudi znane po poslovnem sodelovanju z Darkom Šarićem*, kot sam pravi, dolgo in dobro prijateljstvo z Radulovićem leta 2013 moral priznati tudi javnosti, pa je bilo delu vladajoče politike poznano že pred tem. Temu priča fascikel s transkripti in fotografijami srečanj Radulovića in Dačića, ki ga je sociologu Jovu Bakiću pred več kot tremi leti in pol pokazal takratni podpredsednik vlade Aleksandar Vučić.
Bakić je mapo s fotografijami in dokumenti takrat uspel zgolj prelistati, tako da ne more potrditi, ali je Dačića na sestankih z Radulovićem res bolj od cene kokaina na kolumbijskem trgu zanimala igra zadnjega zmagovalca Wimbeldona, zagotovo pa to ve aktualni predsednik srbske vlade Vučić. Toda, pravzaprav je na politični ravni vsebina pogovorov manj pomembna, srečevanje vrha notranjega ministrstva z osebo, ki se je zaradi domnevne kriminalne dejavnosti znašla pod preiskavo, je milo rečeno nesprejemljivo, kar pa reakcija srbskega premiera ob objavi posnetkov ni potrjevala. Vučić, deklarirani pravnik in legalist, je v precej medlem odzivu zgolj ponovil, da se je za sodelovanje z Dačićem v vladi odločil, potem ko sodišče v njegovih srečanjih z Radulovićem ni prepoznalo elementov za pregon. Tudi zdaj mu zato naj ne bi bilo žal. Sociolog Bakić Vučićevo mlačno reakcijo vidi v kontekstu njegovega siceršnjega političnega delovanja.
Naš sogovornik, sicer predavatelj na beograjski Filozofski fakulteti, meni, da bi Dačić zaradi spornih sestankov z Radulovićem moral že davno odstopiti, enako pa misli tudi za srbskega premiera.
Da je bil namen možnost kasnejšega političnega izsiljevanja pri organiziranju tajnega sledenja tedanjega vrha notranjega ministrstva, je Dačić obtožil Borisa Tadića, ki je bil takrat v sedlu predsednika države. V političnem ping pongu, ki se je razvnel po objavi posnetkov, se nihče ni vprašal, kaj je vrh notranjega ministrstva delal za isto mizo s kasneje obtoženim kriminalcem, da o konkretnejših posledicah ne govorimo. Če je ravnanje politike, v kontekstu makiavelističnega komolčarstva za volilne odstotke še razumeti, pa je urednik KRIK-a Dojčinović toliko bolj razočaran nad ravnanjem pristojnih institucij.
Na objavo posnetkov so se različno odzvali tudi srbski mediji, kar je po mnenju Dojčinovića tudi posledica (ne)razumevanja preiskovalnega novinarstva v Srbiji.
*dodano
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj