Oslobođenje

Najstarejši bosanskohercegovski dnevni časopis Oslobođenje je že med prvimi, na samem začetku globalne virusne vročice, v začetku aprila odpustil večje, a javnosti neznano število novinarjev. Med njimi so tudi nekateri, ki za dnevni časopis delajo že leta. Nekateri so bili le kakšno leto oddaljeni od upokojitve. Glavna in odgovorna urednica Oslobođenja Vildana Selimbegović, ki je podpisana pod omenjene odpovedi delovnih razmerij zaposlenih, je tako ob ugotovitvi, da Bosni in Hercegovini pandemija oziroma njene ekonomske posledice ne bodo prizanesle, v komentarju v Oslobođenju zapisala, da bodo dnevne novice Oslobođenje izhajale s skrčenim številom strani ter da bodo “dali vse od sebe”, da zadržijo rubrike in prispevke. Nič kaj skromno je, naslanjajoč se na kultni status časopisa, dodala, da bodo tudi v prihodnosti bralce obveščali popolno in objektivno. Inforadar je prenašal informacijo, da gre za več kot 30 novinarjev, Selimbegović trdi, da le deset.
 
Domnevna novinarska objektivnost na stran, v njenem zapisu se ne da razbrati, da del novinarjev Oslobođenja, ki je last ekonomsko nadvse dobro stoječe poslovne skupine MIMS v lasti Muje Selimovića, čaka neprostovoljna odpustitev v času, ko je možnost druge zaposlitve - minimalna.

Tovrstna praksa v novinarstu in izven njega ni izjema. V Bosni in Hercegovini so številni novinarji ostali brez rednih zaposlitev,  še več pa jih je bilo v izkoriščevalskih delovnih razmerjih tudi brez z epidemijo povezanih finančnih kalkuliranj. Novinarsko delo v Bosni in Hercegovini je v tem času močno na udaru, še posebej glede na to, da ne obstaja sindikat, pove Almedin Šišić.

Izjava

Šišić v veliki meri nefunkcionalnost očita novinarskim združenjem, ki so kot pravi, sama sebi namen.

Izjava

Prva številka Oslobođenja je bila izdana 30. avgusta 1943 v Donji Trnavi kot partizanski in antifašistični časopis, organ Narodnoosvobodilne fronte  za Bosno in Hercegovino. Odlok o ustanovitvi je bil izglasovan na sestanku krajevnega Komiteja Komunistične partije Jugoslavije za BiH.

Oslobođenje je bil najprej tednik. Izhajal je izmenično v cirilici in latinici, naslovnico sta krasila rdeča zvezda in podnaslov Smrt fašizmu - svoboda narodu.

Oslobođenje je zraslo v novinarsko-založniško delovno organizacijo s kratico NIŠRO Oslobođenje. Poleg Oslobođenja kot matičnega časopisa so tu natali tudi drugi mediji: Male novine, Vesela sveska in Sveznalica za najmlajše, tednik Svijet, TV Ven, Privredne novine, Zips, informativno-politični magazin Nedjelja, ženski časopis Una, ugankarska revija Orbis, Pronalazač, Naši dani, Dani, Sportske novine in revija Max.

Predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito je Oslobođenje odlikoval z Redom bratstva in enotnosti. Leta 1978 pa je Oslobođenje postalo tudi nosilec najvišjega priznanja v Bosni in Hercegovini - nagrade ZAVNOBIH-a. Odgovorni urednik iz sedemdesetih let Aziz Hadžihasanović je ob 60. obletnici ustanovitve zapisal, da je v Oslobođenju resnica bila nevprašljiva etična spremljevalka.

V poznih osemdesetih letih so se trije tamkajšnji najvplivnejši mediji - Radio in Televizija Sarajevo ter Oslobođenje - uspeli upreti najučinkovitejšemu instrumentu partijske kontrole nad mediji, namreč imenovanju direktorja in glavnih urednikov s strani partije, ter pridobili dovoljenje novega bosanskohercegovskega vodstva, da novinarji sami izbirajo svoje urednike. Tako je bil konec decembra 1989 za odgovornega urednika izbran  Kemal Kurspahić. To so bila, kot je zapisano tudi na spletni strani Oslobođenja, ob zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, zlata leta tega časopisa. Kurspahić je uvedel stran odprtih komentarjev in mnenj. Odprl je rubriko U žiži, kjer so na prvi strani pisali najboljši avtorji iz redakcije, pa tudi priznani pisatelji, kot so Abdul Sidran, Ćamil Sijarić in Izet Sarajlić, filmski režiserji, jugoslovanski politiki in mnogi drugi.

Za razliko od prevladujočega trenda v jugoslovanskem tisku tega časa, da so se namreč promovirali samo domači politični voditelji in ideologije, je imelo Oslobođenje tudi stran, naslovljeno YU-Press, s pregledom najzanimivejših in najkontroverznejših prispekov iz cele bivše države.

Uredniki in novinarji Oslobođenja so delovali nadvse profesionalno med vojno in obleganjem mesta med letoma 1992 in 1995. Po prvi noči in dnevu streljanja na ulicah Sarajeva 7. aprila 1992 so bralcem podelili brezplačen izvod Oslobođenja s tremi naslovi: Masovni zločini nad mestom, Ljudstvo zahteva spremembo oblasti in Evropa je priznala BiH.

Prvi bosanskohercegovski novinar, ki je izgubil življenje v vojni, je bil ravno dopisnik Oslobođenja iz Zvornika, Kjašif Smajlović, ki je bil ubit med pošiljanjem obvestila redakciji o zavzetju Zvornika in etničnem čiščenju, ki so ga z domačimi četniki izvajale enote jugoslovanske vojske in paravojaške formacije iz Srbije. Fotoreporterja Salka Honda je ubila granata v juliju 1992, ko je fotografiral Sarajevčane v vrsti za vodo v naselju Ciglane.

To so bila herojska leta Oslobođenja. Leta 1992 mu je britanski BBC podelil nagrado časopis sveta. Med številnimi drugimi nagradami, ki so jih bili takrat deležni, gre izpostaviti še skandinavsko nagrado svobode in nagrado agencije Inter Press and Service za “vzdrževanje tradicije neodvisnosti, objektivnosti in poguma pod najtežjimi pogoji”.

Sarajevsko Oslobođenje je med vojno pridobilo številne oboževalce iz tujine. Med obleganjem Sarajeva so dnevne novice izhajale vsak dan kljub temu, da je bila 29. maja 1992 stavba Oslobođenja obstreljevana s srbskih položajev nad Sarajevom. Takrat je v uredništvu prvič in ne zadnjič gorelo. Tri mesece kasneje je bil sedež Oslobođenja spet tarča topniškega obstreljevanja in do te mere poškodovan, da ni več mogel ponujati že tako ali tako šibkega zavetja novinarjem, in uredništvo se je moralo preseliti v najeto stanovanje.

Povojno Sarajevo je slovelo po nefunkcionalnosti vseh državnih institucij, a kljub temu prebivalci niso imeli visokih pričakovanj. To je izražala pogosta krilatica tega obdobja “samo da se ne puca”.  Oslobođenje, časopis, ki je bil v svojem bistvu jugoslovanski in kozmopolitski, se v teh časih še vedno svežih ran, ki jih je povzročil medetnični konflikt v Bosni, ni znašel. Z vzponom družbenih odnosov, ki jih je zaznamoval vročekrven nacionalizem, se je začel počasen zaton Oslobođenja.

Oslobođenje je v tem času živelo predvsem od donacij iz tujine. Vsota donacij, ki jih je med vojno pridobilo Oslobođenje, je vsaj po besedah takratnega direktorja Salka Hasanefendića znašala 4,5 milijona mark, kar je bilo ogromno, še posebej za takratne razmere v državi.  

Po vojni novinarji Oslobođenja še niso  imeli svojih prostorov, svoje delo so opravljali v nadomestnem stanovanju, nivo novinarstva pa ni padal. Več pove novinarka Adriana Kuči, nekdanja novinarka Oslobođenja.

Izjava

Takratno Oslobođenje je slovelo po izobraževanju mladih novinarjev, ob tem pa ni zahajalo v ekskluzivnost. Kuči.

Izjava
Večinski lastnik Oslobođenja je danes Sarajevska pivovarna, drugi pa Tobačna tovarna Sarajevo, katere lastniki so tuja podjetja. Pivovarna je del prej omenjene skupine v lasti Muje Selimovića od leta 2006, ko jo je ta kupil od slovenskega poslovnega združenja Kmečka družba, krajše KD, ki se je pod vodstvom nekdanjega Lublanskega psa in Pankrta Matjaža Gantarja rodilo v privatizacijskih devetdesetih in zgodnjih dvatisočih. KD je postala lastnik Oslobođenja leta 2000, ko je bil časopis tik pred propadom. Novi slovenski lastniki so obljubili investicije, a se to ni zgodilo. Leto kasneje je v Oslobođenju potekal protest novinarjev. Takratni protest je označeval prvo prekinitev izhajanja delavskega časopisa, ki je delovno in v neposredni bližini bojnih črt  preživel obleganje.

Med samim protestom novinarji še niso vedeli, kdo so lastniki Oslobođenja, in šele tekom protesta se je izkazalo, da gre za “strateškega partnerja iz Slovenije”. Ta je med protestom postal utelešen v Matjažu Gantarju in Matjažu Prinčiču kot 39-odstotnih lastnikih.

Več o razlogih za zaustavitev dela pove Antonio Prlenda, takratni vodja protesta.

Izjava

Oslobođenje so takrat začeli zapuščati izkušeni novinarji. Na drugi strani je najbolj bran dnevni časopis postal Dnevni avaz, ki še danes vzdržuje bližnje prijateljske stike s tamkajšnjo bošnjaško politično elito.

Ta dnevnik, ki je v lasti Azre Radončić, žene Fahrudina Radončića, ministra za (ne)varnost Bosne in Hercegovine, je bil prvotno poimenovan “Bošnjački avaz”. Svojo pot je začel leta 1993 v Sarajevu, čeprav na prvi strani v zgornjem levem kotu stoji emblem podjetja, na katerem piše “USTANOVLJEN 1991”.
 
Frahrudin Radončič, dolgoletni prijatelj dolgoletnega črnogorskega voditelja Mila Đukanovića še “iz časov, ko sta opravljala neke politične posle v Črni gori”, kot je nekoč povedal Đukanović, je zapustil Podgorico in v Sarajevu ustvaril imperij, vreden stotine milijonov evrov. Med vojno je delal v kabinetu tedanjega komandanta Vojske BiH Sefera Halilovića, ob podpori predsednika Predsedstva BiH Alije Izetbegovića pa je raslo tako njegovo premoženje kot tudi njegov medijski vpliv. Ravno v teh časih je ustanovil omenjeni Bošnjački avaz, kar pa je bil le začetek. Sledili so tiskarna, TV hiša, tedniki, potem sta prišla na vrsto dva nebotičnika, eden kar na mestu nekdanje stavbe Oslobođenja, kjer danes stoji hotel Radon Plaza. Drugi hotel je Avaz Twist Tower, središče dnevnega časopisa in tudi Radončićeve stranke Savez za bolju budućnost Bosne i Hercegovine, ki je bila ustanovljena leta 2009, ko so Radončićevi apetiti prerasli poslovno sfero ter je predal Dnevni avaz svoji ženi, da se, seveda, ne bi mešala politika in posel. Stranka je bila dokaj uspešna na politični sceni, tako bi Radončić skoraj dobil mesto člana Predsedstva Bosne in Hercegovine, kamor je prispel njegov politični rival Bakir Izetbegović. Za “tolažilno” nagrado je prispel na mesto ministra za (ne)varnost Bosne in Hercegovine.

Zakaj je Dnevni avaz, z velikim nacionalističnim predznakom, čeprav je sam Radončić v poslovnem smislu popolnoma odprt za pluralizem, časopis z največjo naklado v državi, predstavi novinar satiričnega portala Šatro Haris Dedović.
Izjava

Danes se o Oslobođenju govori bolj kot o spletnem portalu, petem najbolj branem po številu obiskov. Sreča v nesreči je, kot pravi Dedić, da je svoboda medijev v smislu svobode pisanja in govora neomejena. Problem je, seveda, svoboda v finančnem smislu.

Izjava

Privatizacija in novi ekonomski vladrji pa so krojili usodo tudi Oslobođenju. Odgovorna urednica Vildana Selimbegović, ki je pohitela s podpisom pogodbe o prekinitvi zaposlitve z dolgoletnimi novinarji,  je ob neki priliki izjavila, da lastniku Selimoviću Oslobođenje “ni dober biznis in da ga preveč stane”.

Res je, da je najslovitejšo medijsko znamko vojnega Sarajeva tik pred smrtjo na sarajevski borzi leta 2006 odkupil in rešil Mujo Selimović.

V poslu Selimovićev je  prisotna simbolika vojnega Sarajeva. Izvir Sarajevske pivovarne za časa vojne je bil edini dostopen vodni izvir mesta. Mlinarsko-pekarskega podjetja Klas se mesto spominja po tem, da niti en dan med vojno, tako kot Oslobođenje, ki ga je Klas naknadno kupil, ni prenehalo služiti prebivalcem Sarajeva.

Stara slava medija se še pozna, čeprav bežno. Tako je Selimović, lastnik poslovne skupine, ki posluje na Hrvaškem, v Srbiji, Sloveniji, na Nizozemskem, v ZDA in Avstraliji, leta 2017 bil izbran v glavni odbor organizacije The World Association of Newspapers and News Publishers.

Korporativno naravnana skupina ima  v lasti Sarajevsko pivovarno, trgovinski MIMS, mlinarsko-pekarski konglomerat Klas, Dnevne novine, Oslobođenje in San, tiskarno Unioninvestplastika, proizvodnjo embalaže Polet in tako dalje.

Selimoviće zaradi izogibanja razvrščanju v kalupe tamkajšnjih političnih formacij različni mediji, najpogosteje Dnevni avaz, istočasno obtožujejo antihrvaškosti, antisrbstva in islamofobije.

Kriza epidemije koronavirusa je vsekakor finančni izziv, a vendar lastnikom Oslobođenja ne kaže tako slabo, da bi bile odpustitve novinarjev nujne. Tako je še 13. februarja letos  Selimovićeva poslovna skupina kupila podjetje Winter Travnik, ki je lastnik Hotela Blanka Resort & Spa na Vlašiću v vrednosti 4,75 milijona evrov. Da je Mujo Selimović izjemen poslovnež, priča tudi dejstvo, da je Oslobođenje že 25. marca letos sporočilo, da bo Sarajevska pivovarna svoje izdelke dostavljala na dom med 8. in 15. uro ter da je minimalna vrednost naročila 10 evrov. Oslobođenje ni dobilo tovrstne promocije svojega lastnika.

Danes je Oslobođenje senca tega, kar je bilo včasih. A še preden se je spremenilo Oslobođenje, se je spremenila Bosna in Hercegovina. Bosna, v kateri je Oslobođenje doživelo svoje zlate čase, je postala žrtev vojne, ki so jo povzročili viharji nacionalizma. Novi sistem, ki ga je politično krojila politika na etnični osnovi, ekonomsko pa poslovneži, ki so si uspeli prisvojiti nekdanje družbeno premoženje, ni bil okolje, naklonjeno Oslobođenju ali drugim neodvisnim medijem.