Pregon po balkansko
Dogajanje na področju nekdanje Jugoslavije se v zadnjih tednih vrti okoli srbskih mednarodnih tiralic za domnevne vojne zločince, da oblasti v naslednicah skupne države ne zmorejo mimo vsakodnevnega tematiziranja bolečega razhoda v 90ih, pa kažejo tudi silne razprave o idejah za novo resolucijo o genocidu v Srebrenici. S srbskim strokovnjakom za mednarodno kazensko pravo Ivanom Jovanovićem smo se ob aktualnih primerih Naserja Orića in Ramusha Haradinaja tako znova vrnili k kazenskemu pregonu vojnih zločinov in domnevnih zločincev na področju ex-Jugoslavije. Še pred tem pa smo skupaj z zdaj že nekdanjim kolumnistom Slobodne Dalmacije Borisom Dežulovićem in predsednikom Hrvaškega novinarskega društva Sašom Lekovićem govorili o omejevanju medijske svobode in pritiskih, s katerimi se v zadnjem obdobju srečujejo novinarji na Hrvaškem.
Poslušalcem, pripetim na rožnodolsko frekvenco v času petkovega BritOFFa, zagotovo ni ušla informacija, da so se v splitskem časniku Slobodna Dalmacija po več kot 5 letih vsakotedenskega objavljanja satiričnih kolumn odrekli sodelovanju z Borisom Dežulovićem. Kot mu je bilo preko odgovornega urednika sporočeno po telefonu, se je vodstvo Slobodne Dalmacije za prekinitev sodelovanja z enim najbolj branih komentatorjev na področju bivše Jugoslavije odločilo zaradi sodbe splitskega županijskega sodišča, da mora časnik zaradi ene do njegovih kolumn plačati odškodnino.
Za splitske desničarske kvaziintelektualce in županijsko sodišče, kjer so sprožili sodni postopek zaradi razžalitve, je bila sporna Dežulovićeva kolumna “Za njih bi bilo bolje, da Bog ne obstaja”., iz maja 2012.*
Če je za mnoge sporna že odločitev sodišča, da pred medijsko svobodo in opozarjanjem na pereč problem ustvarjanja homofobnega vzdušja v Hrvaški s strani dela hrvaške samooklicane družbene elite daje prednost razžaloščenim tožnikom, pa je še toliko bolj začudujoča argumentacija županijskega sodišča v Splitu. To se je v sodbi odločilo za zamenjavo tez in besede splitskih desničarskih intelektualcev položilo pod Dežulovićevo tipkovnico.
Zaradi članka, v katerem je navedel trditve nekdanjega visokega uradnika Udbe in premiera Hrvaške*, Josipa Manolića, da je aktualni predsednik Hrvaške demokratične skupnosti, krajše HDZ, Tomislav Karamarko sodeloval z jugoslovansko tajno službo, je imel težave tudi novinar reškega Novega lista, Boris Pavelić. Predsednik Hrvaškega novinarskega društva, Saša Leković.
Sama informacija o domnevnem Karamarkovem sodelovanju z Udbo ni bila nova in so jo objavili že drugi mediji, lastniki pa so Paveliću uradno očitali, da po Manolićevih obtožbah ni pridobil odziva HDZ-jevega šefa. A to, kot poudarja Leković, niti ni bilo mogoče.
Pavelićevi delodajalci so na koncu, ob pritisku strokovne in druge javnosti, nekoliko omilili svojo odločitev, navkljub temu pa je po mnenju Dežulovića njegov primer ilustrativen za siceršnje stanje na hrvaški medijski sceni.
Da se novinarji in medijski komentatorji v Hrvaški v vse večji meri srečujejo s poskusi vplivanja in vršenja političnega pritiska na njihovo delo, opažajo tudi v Hrvaškem novinarskem društvu, kjer so o tem v preteklih dneh večkrat opozorili širšo javnost. Saša Leković pa ob tem opozarja, da večina primerov kratenja novinarske avtonomije sploh ne pride v javnost, saj se novinarji ne želijo izpostavljati.
Pred Dežulovićem so se v Slobodni Dalmaciji odrekli tudi nadaljnjemu sodelovanju z Davorjem Krilom, ki je prav tako veljal za ostrega kritika politike hrvaških desnih krogov. Gre za simptomatičen vzorec, ki po mnenju Dežulovića kaže na to, da si hrvaška desnica skuša pred parlamentarnimi volitvami konec leta zagotoviti potreben medijski mir.
Oblike, s katerimi si skuša političen interes zagotoviti vpliv na medijske vsebine, so različni, v veliki meri pa so načini poseganja v novinarsko svobodo postali precej bolj sofisticirani in posredni od nekdanjih direktnih telefonskih klicev iz strankarskih pisarn v uredništva.
Velika težava pa je, podobno kot v Sloveniji in v večini tranzitnih držav, tudi netransparentna in velikokrat sporna lastniška struktura medijev.
Kako vplivajo lastniške akrobacije na delovaje medijev, je najbolj razvidno prav na primeru Slobodne Dalmacije. Ta, kot še nekaj vodilnih hrvaških tiskanih medijev, deluje v sklopu podjetja Europa press Holdinga, krajše EPH-ja, ki pa ga je lani prevzel znani in vplivni hrvaški odvetnik Marjan Hanžeković. Pred dnevi je v skladu s tem prišlo do menjave tudi v upravi Slobodne Dalmacije, prav novi član vodstva splitskega časnika, Josip Popovac, pa je bil tisti, ki se je preko odgovornega urednika Borisu Dežuloviću zahvalil za sodelovanje.
Podobno kot pri Paveliću si je tudi v primeru Dežulovića uprava Slobodne Dalamcije oziroma lastnik časnika EPH po ostrih odzivih javnosti premislil in zaželel nadaljnjega sodelovanje z njim.
Dežulović, s katerim smo govorili konec minulega tedna, se je držal napovedanega in v sklopu javnega pisma prekinil sodelovanje še z EPH-jem, v katerem je klub enostransko prekinjenemu sodelovanju s Slobodno Dalmacijo uradno ostal zaposlen. Link do pisma, v katerem Dežulović na njemu lasten neposreden način analizira zgolj v profit usmerjeno delovanje podjetja EPH in večine hrvaških medijev, lahko najdete na naši spletni strani v okviru današnjega Balkan Ekspresa. S tem prvi del oddaje tudi zaključujemo.
V drugem delu tokratnega Balkan Ekspresa, kjer smo govorili o sodnih procesih zoper vojne zločince na področju nekdanje Jugoslavije. V teh dneh je v tem pogledu aktualna predvsem Srbija oziroma njene obtožnice in mednarodne tiralice, na podlagi katerih je bil 10. junija v Švici aretiran nekdanji poveljnik bošnjaških vojnih enot v Srebrenici, Naser Orić, v Sloveniji pa je policija pridržala nekdanjega premierja Kosova in enega vodilnih poveljnikov Osvobodilne vojske Kosova, krajše OVK, za časa vojne na Kosovu, Ramusha Haradinaja.
Tako Orić, za katerega je Srbija medtem od Švice tudi uradno zahtevala izročitev, kot Haradinaj sta bila že procesirana pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije v Haagu, a je to tako prvega kot drugega zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo. Orića leta 2008, ex-kosovskega premierja pa kar dvakrat, zato ne čudi, da se oba ob srbskih obtožbah izgovarjata, da sta svojo nedolžnost že dokazala. Kot poudarja strokovnjak za mednarodno kazensko pravo iz Srbije, Ivan Jovanović, je imel haaški tribunal, ki se mu mandat počasi izteka in je zadnje obtožnice vložil že pred več kot desetimi leti, res primat nad nacionalnimi sodišči, a to slednjih ne onemogoča, da domnevnim zločincem ne sodijo v tistih primerih, ki jih je Haag zaobšel.
Tako Orića srbska obtožnica bremeni zločinov nad devetimi srbskimi civilisti v kraju Zalazje leta 1992, medtem ko ga je haaško sodišče oprostilo grozodejstev nad srbskim prebivalstvom v okolici Srebrenice. Ali se tudi v primeru Ramusha Haradinaja srbska obtožnica ne pokriva s haaško, po kateri je bil oproščen, pa je med drugim prejšnji teden preverjalo tudi slovensko sodstvo. Proti nekdanjemu poveljniku naj bi sicer po poročanju televizije B92 srbski pravosodni organi zbrali kar 108 kazenskih prijav.
Haaško sodišče za območje nekdanje Jugoslavije je bilo leta 1993 oblikovano, da bi v vojnih in vse prej kot racionalnih razmerah zagotovilo objektiven kazenski pregon vojnih zločinov, ker pa je hitro postalo jasno, da ne bo zmogel soditi vsem obtožencem in osumljencem, ga je Varnostni svet Združenih narodov z resolucijo 1329 že leta 2000 pozval, naj se osredotoči na najvišje politične in vojaške obtožence, tri leta kasneje pa so se merila še zožila. Čeprav se je haaški tribunal osredotočil na najvišje ribe, pa po besedah našega sogovornika to nacionalnih sodišč ne odvezuje obveze, da tudi same preganjajo vojne zločine na najvišji ravni, kar bi sicer morale početi že od začetka vojaških spopadov.
V imenu čim hitrejšega, učinkovitejšega in pravičnejšega sojenja so se v posebnih dvostranskih protokolih k sodelovanju zavezala tudi nacionalna tožilstva iz posameznih držav naslednic Jugoslavije.
Čeprav tožilski protokoli ne izključujejo pristojnosti posameznih nacionalnih sodišč, pa njihovo različno tolmačenje, kot vidimo v primeru Orića, lahko privede do zapletov. Sodne oblasti v Bosni in Hercegovini in predvsem Orićevi odvetniki namreč menijo, da bi bilo treba nekdanjemu poveljniku bošnjaških sil soditi v domovini, srbsko tožilstvo pa na drugi strani odgovarja, da zato niso izpolnjeni pogoji. Tožilski protokol med Bosno in Hercegovino ter Srbijo namreč predvideva, da morajo k prenosu primera v drugo državo soglašati tudi žrtve oziroma svojci žrtev zločina, ki naj bi ga zagrešil obtoženec, česar pa v primeru Orića naj ne bi storile. Še vedno pa lahko Bosna in Hercegovina v tem primeru tudi sama sproži sodni postopek.
Kljub jasno definiranim pristojnostim, delovanju in načinom sodelovanja Mednarodnega haaškega tribunala in nacionalnih sodišč pri kazenskem pregonu vojnih zločinov, pa je ta še vedno podvržen številnim oviram in največkrat različnim političnim interesom. V primeru Haradinaja je to opazno tudi s tem, da je kljub temu da je Srbija obtožnico in mednarodno tiralico zoper njega sprožila že pred več kot 10 leti, bil prvič pridržan šele letos v Sloveniji, pred tem pa se je z enakimi, diplomatskimi dokumenti, kot se je sam pohvalil, nemoteno potikal v več kot 50 državah. Nemoteno pa se, kljub srbskim obtožnicam, po svetu gibljejo tudi nekateri drugi vodilni kosovski politiki in nekdanji pripadniki OVK-ja.
Če mednarodno skupnost vodijo pri tem parcialni interesi, pa učinkovit pregon vojnih zločinov in zločincev v državah naslednicah bivše Jugoslavijo, kot posledica sovražne, neracionalne in izključevalne miselnosti 90-ih, še vedno ovira pomanjkanje zaupanja v nacionalne sodne institucije drugih držav.
Nacionalistični sentiment z radostjo in zavoljo kratkoročnih političnih koristi negujejo predvsem politiki nekdanjih bratskih republik ter s tem otežujejo sodne procese in sodni epilog tragičnega razpada rajnke države. Na strani sodnih pregonov vojnih zločinov in zločincev pa ni niti čas, saj je z vsakim letom možnosti za pravno razjasnitev dogajanja pred, zdaj že več kot dvajsetletjem, vsako leto manj.
Mnogi so mnenja, da pri tem svoj del odgovornosti nosi tudi Mednarodno sodišče za vojne zločine na področju ex-Jugoslavije v Haagu, ki do izteka mandata leta 2016 ne bo uspelo v celoti zaključiti svojega dela. A čeprav je delal številne napake, je po besedah strokovnjaka za mednarodno kazensko prava, Ivana Jovanovića, s katerim zaključujemo današnji Balkan Ekspres, kazanje s prstom na Haag zgolj prelaganje odgovornosti.
*dopolnjeno
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj