Tuje korporacije na domačem budžetu

Oddaja

V tokratni oddaji Balkan Express predstavljamo že pred štirinajstimi dnevi obljubljeno temo državnih subvencij velikim tujim korporacijam, ki v Srbiji odpirajo svoje obrate. V prejšnji oddaji ste lahko slišali, kakšni so delovni pogoji v eni izmed štirih tovarn korejske korporacije Yura na jugu Srbije, danes pa se posvečamo predvsem ekonomski logiki subvencioniranja tujih investitorjev, ki svojo proizvodnjo selijo v Srbijo. V oddaji nas bosta zanimali kratkoročna in dolgoročna smiselnost tovrstnih subvencij ter drugih olajšav financiranih iz državnega proračuna.

Za začetek je treba povedati, da Srbija še vedno ni ujela predvojnega bruto domačega proizvoda, kar pomeni, da je največja primerjalna prednost kvalificirana, a izredno poceni delovna sila. Tako svoje mesto predstavlja župan Niša, pa tudi opisi na spletni strani Razvojne agencije Srbije niso daleč od tega. Korporacijam, kot je recimo že omenjena Jura, se splača srbske delavce voziti celo v tovarne v Romuniji, saj tamkajšnji delavci ne bi delali za tako majhne vsote. Minimalna neto plača v Srbiji nameč znaša malo manj kot 180€, s čimer je Srbija med spodnjimi tremi državami v Evropi. Ob tem pa tujim investitorjem lokalne oblasti nudijo tudi brezplačno ali izjemno ugodno zemljo z vso komunalno infrastrukturo ter razne davčne in druge olajšave v prvih letih poslovanja.

Poleg vseh teh bombočkov pa je srbska vlada oziroma finančno ministrstvo pod vodstvom Mlađana Dinkića leta 2006 začela tujim korporacijam nuditi tudi subvencije za vsako novo delovno mesto, ki bi ga odprli v Srbiji. Do sredine leta 2014 so te subvencije znašale do 10.000 evrov na delovno mesto, po letu dni ukinjenih subvencij pa so jih ponovno uvedli, takrat v višini med 2.000 in 7.000 evrov na zaposlenega.

Privabljanje tako imenovanih direktnih tujih investicij je bilo delo agencije SIEPA oziroma Serbian investment and export promotion agency. Ta je ob svoji ustanovitvi sodila pod okrilje Ministrstva za finance, ki ga je vodil Dinkić, z rekonstrukcijo vlade pa se je SIEPA preselila pod pristojnost ministrstva za gospodarstvo, saj je tudi Dinkić zamenjal resor, ki ga je vodil. Z Dinkićevim odhodom in prihodom naprednjakov z Aleksandrom Vučićem na čelu pa se je SIEPA prestrukturirala v vladno Razvojno agencijo Srbije.

Tudi model privlačenja direktnih tujih investicij se je skozi leta spreminjal in trenutno ne sestoji le iz direktnih subvencij, temveč tudi iz drugih olajšav in ugodnosti. Več o tem Milenko Srećković, ekonimist iz Pokreta za slobodu:

Izjava

Kot že rečeno, je gospodarska situacija v Srbiji praktično najslabša v Evropi, razvoj srbske ekonomije pa nam opiše Matija Jovanović, ki o državnih subencijah in srbski ekonomiji piše za spletni portal mašina.rs:

Izjava

Ali so investicije res potrebne, ali prinašajo kakšno korist in kaj o tem mislijo domači ekonomisti, nam razloži starosta srbske liberalne ekonomske misli Ljubomir Mađar:

Izjava

Subvencije same po sebi niso problematične, v kolikor za njimi stoji nek resen strateški načrt razvoja različnih pomembnih branž gospodarstva. Da bi nam bilo jasno, kakšna je logika v ozadju subvencij, najprej poglejmo, kdo je do njih upravičen:

Izjava

Ena izmed ugodnosti, ki so jo deležni tuji investitorji v Srbiji je tudi proizvodnja v brezcarinskih conah. Opiše jih Milenko Srećković:

Izjava

Brezcarinske cone v Srbiji torej določa država, nato pa so te pratično predane v uporabo podjetjem, kot je v izjavi omenjena slovenska Kolpa. Te firme pa imajo pravico, da zemljišča znotraj brezcarinskih con predajajo v uporabo tudi drugim tujim podjetjem.

Predno se poglobimo v dolgoročne posledice in rezultate, ki jih prinaša izdatno subvencioniranje tujih investicij, se je pomembno vprašati, kakšni so proračunski učinki, ki jih subvencije prinašajo. Ključno vprašanje je, ali se subvencije pokrijejo iz prihodkov podjetij. Se torej nepovratna sredstva namenjena tujim podjetjem preko davkov od dobička vrnejo v proračun in s tem upravičujejo subvencije? Odgovarja Jovanović:

Izjava

Poleg vedno večjega javnega dolga, je eden izmed  problemov s direktnimi tujimi investicijami je tudi nejasnost okoli tega, koliko časa bodo korporacije sploh ostale v Srbiji. Trenutno je najbolj pereča situacija okoli Fiata, ki naj bi Kragujevac zapustil konec leta 2018, v kolikor država, ki v bivši Zastavi še vedno drži 30 odstotni lastniški delež, ne bo investirala v proizvodno linijo za nov model. Fiat s tem dejansko izsiljuje Srbijo. O časovno neobvezujočih pogodbah s tujci govori Ljubomir Madžar:

Izjava

Kar Madžar želi povedati je, da je zelo pomembno, za kakšne vrste proizvodnjo gre. V Srbiji so direktne tuje investicije, ki prejemajo subvencije večinoma takšne narave, da zlahka preselijo proizvodnjo, ko subvencij enkrat zmanjka. Mehanizacija je torej relativno lahka in lahko prenosljiva, tovarniške hale pa montažne in postavljene v nekaj dneh.

Naj situacijo pojasnimo z dvema hipotetičnima primeroma. Na eni strani imamo jedrsko industrijo, proizvodnjo jedrske energije, na drugi pa proizvodnjo jagod. Med tem ko lahko proizvodnjo jagod brez težav hipoma preselimo v drugo državo, je delež fiksnega kapitala pri tovarni jederske energije tako velik, da lahko računamo, da bo tovarna stala in imela inercijo po delovanju tudi enkrat, ko subvencij ne bo več. Seveda tuji investitorji v proizvodnjo jederske energije ne vlagajo. Če si pogledamo nekatere izmed največjih tuijih investitorjev, ki so v Srbiji subvencionirani, ugotovimo, da so njihove dejavnosti bolj podobne proizvodnji jagod. Dober primer je prav v preteklem Balkan Ekspresu obravnavana korporacija Yura. Na primeru njenih tovarn sva se sama uspela prepričati o tem, da gre za lahko prenosljive stroje ter montažno gradnjo samega objekta. Podobno je na primer tudi pri podjetju NCR, ki je pravzaprav klicni center. Razen telefonov in pisarn, mašinerije praktično ni..

Da dolgoročnega plana, katere ekonomske panoge spodbujati ni, potrdi tudi Jovanović:

Izjava

Pravkar slišano je seveda osnovano na predvidevanjih, saj je, ob sicer javno objavljenih subvencijah in olajšavah, vsak posamičen dogovor Razvojne agencije Srbije in tujih korporacij tajen in ga zato ni moč detaljno analizirati. O tem Srećković:

Izjava

Četudi bi se proizvodnja, v katero investirajo tujci ukvarjala z gospodrsko dejavnostjo, za katero je nujno, da obstaja na konkretnem fizičnem mestu dalj časa, ni nujno, da bi bila država zato v kaj boljšem položaju. Na primeru železarne Smederevo situacijo pojasni Jovanović:

Izjava

Vprašanje, ki se poraja ob tovrstni podpori tujim firmam, ki vstopajo na srbski trg, je tudi diskriminacija domačih podjetij. Nemalo njih, začenši z enormnim konglomeratom Zastave ali velikih niških firm, je država leta držala na proračunu, a iz njega ni plačevala za proizvodnjo, temveč le za plače delavcev podjetij, ki so bila dejansko že v stečaju. Država je tako pri velikih domačih firmah le gasila socialno vprašanje, dočim tujim podjetjem, ki danes delujejo v precej podobnih, nizko rentabilnih branžah, na veliko subvencionira delovno silo. O diskriminaciji srbskih firm govori Madžar:

Izjava

Kakšna je situacija z domačimi kapitalisti in ali bi ti lahko bili nosilci družbenega ekonomskega razvoja v sedanjih okoliščinah, razloži Jovanović:

Izjava

Vrnimo se k proračunu. Vse subvencije, ki jih je v rbiji ogromno, pridejo prav iz državnega proračuna. Ker se ta bolj slabo polni iz gospodarstva, so bila v preteklih letih potrebna velika zadolževanja, pod aranžmajem Mednarodnega denarnega sklada, da bi za subvencije bilo dovolj sredstev. V zadnjih letih je tega zadolževanja sicer manj, čeprav se količina subvencij znatno ne zmanjšuje. Od kod torej sredstva, pojasni Jovanović:

Izjava

Jovanović dodaja, da je bil razpis nedavnih, že drugih predčasnih volitev namenjen prav temu, da si stari-novi premier Vučič zagotovi dodatna 4 leta, v katerih bo lahko sprovedel ostre varčevalne ukrepe, s katerimi se bo vsaj za nekaj časa polnilo državni proračun.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje, se ima kaj za spremeniti, se bodo morda subvencije zmanjšale ali ukinili, napoveduje Jovanović:

Izjava

Današnje oddaje pa ne moremo zaključiti brez izjave srbskega premiera Aleksandra Vučića, ki je pred časom dejal, da bo Srbija glede na ponudbo sosednjih, konkurenčnih držav, vedno ponudila 10 evrov subvencij več. S tem na evropski jugovzhodni in vzhodni periferiji začenja tekmo do dna, v kateri pa je poraženec že zdaj delavstvo teh obubožanih držav, ki, kot smo slišali v prejšnjem Balkan Expressu, dela v vedno bolj suženjskih razmerah.

Subvencije in drugi bombončki imajo tako že neposreden vpliv tudi na slovensko ekonomijo, saj sta tako v oddaji omenjena metliško/zrenjaninska Kolpa ali Gorenje, ki sta tudi zaradi tovrstnih, v Evropski uniji nezaželenih državnih investicij, svoje obrate prestavila v Srbijo. Ko nam torej ekonomisti pridigajo o tem, da je potrebno znižati stroške delovne sile, znišati plače in fleksibilizirati delovne odnose, imajo v mislih prav srbske delavce in njihove mizerne delovne pogoje. No, seveda pa tudi subvencije nekaj štejejo.

Brez subvencij in ocarinjeno sta v Srbijo potovala Mladen Z. in Arne Z.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness