BritOFF francoskih migrantskih taborov

9.00

Začenjamo v Turčiji. Po rezultatih nedeljskih volitev vlade, na katerih vodilna Stranka za pravičnost in razvoj prvič ni osvojila absolutne večine, je premier Ahmet Davutoglu napovedal pogovore z opozicijo o morebitni koaliciji. Srečal se bo z vsemi tremi na volitvah uspelimi opozicijskimi strankami, med drugim tudi s kurdsko Stranko ljudske demokracije. Jasno pa je dal vedeti, da je pogoj za kakršnokoli povezovanje istoveten z vodilnim položajem Stranke za pravičnost in razvoj znotraj morebitne koalicije.

Nadaljujemo na Poljskem. Zaradi škandala, povezanega z nezakonitim prisluškovanjem nekaterim poljskim politikom lansko leto, so po spletni objavi sodnih spisov o aferi odstopili trije ministri - minister za zdravje Bartos Arklowicz, minister za šport Andrzej Biernat in minister za finance Wlodzimierz Karpinski ter predsednik parlamenta Radoslaw Sikorski.

Končujemo v Iraku. Ameriška vlada je sprejela odločitev, da v državo pošlje 450 dodatnih vojakov, ki bodo opravljali vlogo svetovalcev in lokalnim enotam priskočili na pomoč v boju proti pripadnikom Islamske države. Nova pošiljka bo v Iraku postavila peti vadbeni center.

10.00

Pred tremi dnevi je policija v Parizu ponovno nakazala zadnje čase uveljavljene tendence k nasilnemu rušenju taborišč in k aretaciji migrantov, ki te naseljujejo.

V osemnajstem okrožju mesta so v tabor Rue Pajol, ki je zatočišče nudil približno stotim migrantom, ob dveh popoldne vdrle okrepljene sile policije. Te so sprva naletele na oviro v obliki verige, katere člene so tvorili aktivisti in prebivalci tabora. Po kaki uri je med skupinama prišlo do prvih manjših spopadov, ki so prerasli v splošen napad policije, ki je živo steno razgnala z oblakom solzivca in z božanjem s pendrekom.

Ob tem je bilo aretiranih vsaj devetdeset ljudi, vštevši tako begunce kot aktiviste, ki so jih nato strpali na avtobuse in odpeljali neznano kam.

Na začetku smo rekli, da gre za primer splošno sprejete politike ravnanja z migrantsko populacijo - primer taborišča v Rue Pajolu namreč ni edini, prav tako pa ne največji.

Policisti so petega junija razgnali tabora v devetnajstem okrožju mesta - tabor v bližini La Chapelle, kjer je bilo nastanjenih približno tristo petdeset ljudi, in tabor v bližini cerkve svetega Bernarda, ki je že tradicionalno vezana na migrantsko tematiko. Leta 1996 so v njej namreč aretirali skupino neprijavljenih migrantov in s tem v zavest splošne javnosti vnesli temo domnevno groznih in neprijavljenih priseljencev. Večina tistih, ki so se v raciji prvega tabora izognili aretaciji, se je nato premestila v zdaj že pokončani tabor v Rue Pajolu.

Kritični odzivi humanitarnih skupin in strank levega porekla, kot sta Francoska komunistična stranka in Zeleni, so bili tako rekoč instantni. Naperjeni so proti pretirani uporabi sile s strani policijskih enot in proti splošni neučinkovitosti delovanja mestnih oblasti.

Te naj bi namreč obljubile, da bo vsak od prebeglih in živečih v teh taboriščih v prihodnosti ne glede na to, ali azil iščejo v Franciji ali kje drugje, prejel nastanitev boljše