BritoFF grških kletk

09.00

Pakistanec Yanus Rahmatullah je na Višjem britanskem sodišču dobil pravico, da lahko toži britansko vlado. Bil naj bi namreč žrtev desetletnega mučenja tako s strani ameriškega osebja, kateremu je bil pozneje predan, kot s strani britanskih specialcev, ki so ga zajeli v Iraku. S tem je padel argument vladne obrambe, osnovan na tveganju, ki ga bi tožba lahko predstavljala za stabilnost ameriško-britanskih odnosov.

V New Yorku je potekala odprta seja Varnostnega sveta Združenih narodov, katere tema je bila povezovanje med državami v boju proti terorizmu. Zasedanje na ministrski ravni je vodila avstralska zunanja ministrica Julie Bishop. Pogovori so bili osrediščeni okoli dveh problemov. Prvega predstavlja poskus omejitve financiranja terorističnih skupin - Islamska država namreč samo s prodajo nafte na dan zasluži od osemsto petdeset tisoč do milijon šesto tisoč ameriških dolarjev. Med več sankcijami, ki naj bi omejile dobiček omenjene teroristične tvorbe, so prekinitev trgovanja z nafto, neplačevanje odkupnin ter blokiranje celotnega cestnega prometa na in iz območij, ki jih nadzorujejo sile kalifata. Druga točka razprave je bila vezana na preprečitev novačenja novih pripadnikov prek spletnih omrežij. Teroristična skupina naj bi namreč imela vsaj petnajst tisoč borcev iz tujine.

Izrael se obnaša kot ponavadi. Po ukazu premiera Benjamina Natenjahuja je vojska porušila hišo palestinca Abdela Rahmana al-Shaludija, ki je prejšnji mesec z avtom ubil dva človeka in bil nato ustreljen s strani policije. Pri tem so morale biti iz kompleksa evakuirane štiri družine, ki niso bile na noben način vpletene v Abdelov zločin. Po besedah izraelskega premiera lahko v prihajajočih dneh pričakujemo še več rušitev. V zadnjih tednih je namreč zaradi napadov Palestincev, vezanih na nemire okoli mošeje Al Aksa, umrlo enajst ljudi. Že tako vseprisotno napetost povečuje sočasna uradna potrditev, da bo v vzhodnem Jeruzalemu zgrajenih 78 novih domov za judovsko prebivalstvo.

10.00

Kot je v navadi, se bomo tudi v današnjih grešnih kozlih ukvarjali s problemom tistih drugačnih ter negativnimi efekti, ki jih imajo na njih varčevalne politike. Tokrat se obračamo v Grčijo, kjer obravnava oseb s posebnimi potrebami spominja na tisto iz obdobja med šestnajstim in devetnajstim stoletjem. To ni mišljeno metaforično, v smislu zaostajanja v razvoju, ampak je striktno vezano na primerjavo tehnik, ki so se jih v ravnanju z za norce razglašenimi posluževali v srednjem veku, in tistih, ki se jih v Grčiji poslužujejo ta trenutek.  

Zaradi posledic krize in varčevalnih politik, kar se kaže v pomanjkanju denarnih sredstev, se pogosto zgodi, da otroci s posebnimi potrebami, na primer avtisti in ljudje z downovim sindromom, končajo v kletkah. Učinki primanjkljaja se poleg same obravnave otrok kažejo še v pomanjkanju osebja ter v neplačevanju še teh nekaj zaposlenih. Trenutno v Grčiji deluje dvanajst centrov za otroke s posebnimi potrebami. Njihovo stanje je bodisi slabo bodisi je vpogled vanj prepovedan.

Omenimo, da ob tem ne smemo celotne krivde zvaliti na pomanjkanje financ. Iste načine ravnanja z varovanci se je namreč dalo zaslediti že v času pred krizo. Pomemben moment problema predstavlja tudi sama kulturna opredelitev otrok s posebnimi potrebami. Ta vsekakor ni zgolj izraz ekonomskega stanja. Obstaja veliko primerov, v katerih matere otrok, nastanjenih v tovrstnih ustanovah, sploh ne vedo za to. Rečeno jim je namreč, da je otrok ob porodu umrl.

Kot kronski primer lahko navedemo državni zavod za otroke s posebnimi potrebami v Lechaini, kjer za 65 v kletke zaprtih otrok skrbi šest zaposlenih. Za eno nadstropje, ki hrani dvajset varovancev, skrbita ena medicinska sestra in en pomočnik. Stalnega zdravnika nimajo. Ker osebja primanjkuje, izhodov tako rekoč nimajo. Hrano prejemajo kar skozi prostor med rešetkami. Ponoči, ko gredo medicinske sestre domov, za vseh šestdeset zapornikov skrbijo trije asistenti.

Otroke se tako zapira v kletke z rešetkami od tal do stropa, veže na postelje in podobno. Vse te mehanizme ustanove poleg problemov s financami opravičujejo z zahtevo po varnosti. V zadnjih nekaj letih je namreč med otroci zaradi pomanjkljivega nadzora prišlo do več smrti. Zaposleni ob tem menijo, da gre za enega boljših zavodov za oskrbovanje otrok s posebnimi potrebami v celotni državi, ne samo to - v sami Evropi. Tako vsaj pravi lokalni zdravnik George Gotis, ki v centru deluje kot prostovoljec. A ne bodimo tako črnogledi in v izogib pristranskemu poročanju ne pozabimo omeniti, da so nekatere od lesenih kletk pobarvali.

Za rešetke je pogledal Matija Jan.