BritOFF kozlovske sodbe

Lingvist in strukturalist Levi Strauss je rekel, “da so živali dobro orodje za razmišljanje”, saj jim ljudje pripišemo razne lastnosti in jih nato uporabimo v metafori. No, davno pred njim so ljudje šli predaleč v počlovečenju živali, saj so jih tožili načrtovanih zločinov in jim sodili. Jurčičeva humoreska o sojenju kozlu v Višnji Gori, ki se konča s kaznovanjem kozlove sence, ima dejansko zgodovinski precedens. Od antike pa do zgodnjega dvajsetega stoletja so živali mnogokrat pristale na sodišču kot obtoženci, občasno imele odvetnike in bile obsojene. V današnjem zgodovinskem britOFFu torej o nekaterih primerih živalskih sodb. 

Živali so bile največkrat obtožene poškodovanja posameznih ljudi, povzročitve materialne škode in zagrešitve umora. Pojavile so se tako pred cerkvenim kot civilnim sodiščem, pred sodnikom, sodelovale so tudi priče – sicer zgolj človeške –, na cerkvenih sodiščih pa so živalim pogosto priskrbeli odvetnika. Ti so bili redkost za obtožence na civilnih sodiščih do 18. stoletja, pa naj je šlo za živali ali ljudi. E. P. Evans v svojem delu Kriminalni pregon in kaznovanje živali na podlagi sodnih dokumentov našteje več kot dvesto primerov živalskih sodb. Na sodišču so se najpogosteje znašli pujsi, konji, biki, krave ter insekti, hrošči in podgane. Insektom so pogosto sodili zaradi uničevanja poljskih pridelkov ali prenašanja bolezni. Leta 1474 na primer so v Baslu sodili petelinu zaradi čarovništva. Obtožen je bil namreč, da je znesel jajce, v katerem, tako so rekle priče, naj bi bila kokatrica oziroma zmaj s petelinjo glavo. Jasno, da je bil v nastanek takega jajca vpleten hudič. V Marseillu so v 16. stoletju sodili celo delfinu, vendar razlog in izid sodbe nista znana.

Pujsi so bili pogosto obtoženi umorov, saj jih je bilo veliko, poleg tega so v srednjem veku prosto tekali po vaseh. Tako je bil leta 1394 v Franciji pujs obešen, ker je pojedel posvečeno hostijo. Leta 1379 so prav tako v Franciji zažgali tri pujse, obtožene umora moškega v samostanu. Prvotno so nameravali ubiti tudi druge pujse, ki so dogodku zgolj prisostvovali, saj naj bi “s svojimi kriki in nasilnimi dejanji pokazali, da odobravajo napad” obtožencev in seveda ne bi smeli ubežati pravici. Prior samostana je nato pisal vojvodi Burgundije in ga prosil, naj oprosti pujsom – pričam oziroma njegovim bodočim pečenkam. Vojvoda mu je prisluhnil in ukazal preklic kazni za te pujse. 

Žival je bila po sojenju najpogosteje ubita ali izgnana. Na angleški obali, tako pričajo lokalne zgodbe, so med napoleonskimi vojnami v Hartlepoolu sodili opici. Ta je namreč bila edini preživeli potnik francoske ladje, ki je doživela brodolom v Hartlepoolu. Opico, oblečeno v francosko uniformo, so domačini obtožili vohunstva za Francijo in jo obesili na plaži. 

Včasih so se sojenja končala z lažjimi kaznimi. Podgane so pogosto dobile zgolj vljudna pisma s prošnjo, naj zapustijo hišo, v kateri niso zaželene. V enem primeru pa je bila kazen za kravo in osla na ponovnem sojenju znižana z obešanja na nesmrtonosen udarec po glavi. Še več, v primeru Ferron, ki se je zopet zgodil v Franciji, je bila oslica oproščena, obešen pa je bil njen lastnik. Leta 1750 sta bila namreč obtožena občevanja drug z drugim. Sodišče je oslico oprostilo z razlago, “da je bila žrtev nasilja” in posilstvo ni bilo posledica njenih želja. Njena priča je bil prior samostana, ki je napisal potrdilo, da jo pozna že štiri leta ter da je “bila vedno dobrega obnašanja in polna vrline doma in v tujini”. Pismo so podpisali tudi njeni sovaščani. 

Sojenja živalim pa niso popolnoma izginila. Leta 1924 so v ZDA aretirali šimpanza, ga obsodili kajenja v javnosti in mu naložili 5 dolarjev kazni. Medvedka Katja iz Kazahstana pa je prestala 15-letno zaporno kazen v človeškem zaporu zaradi poškodovanja dveh izletnikov v kampu. Na 15 let je bila obsojena leta 2004. Po odsluženem roku so ji postavili spomenik v zaporu Arkalik, njo pa so spustili v majhen živalski vrt.