Britoff križarjev

Ob 10.uri

V današnjem zgodovinskem BritOFFu se ozrimo onkraj lastne perspektive in ne raztegujmo zgodovine, da se prilega našim željam, temveč si oglejmo, kako to počnejo sosedje na drugi strani Sredozemskega morja. Točka primerjave je predstavitev križarskih vojn v učbenikih arabskih držav. Od države do države se opis križarskih vojn seveda močno razlikuje, predvsem glede na politične razmere, vsem pa je skupno, da je tema precej politizirana. 

Medtem ko evropski revizionisti v križarskih vojnah z veseljem vidijo romantizirano, mistično, herojsko podobo Evropejcev, so križarji v arabskih učbenikih predstavljeni kot barbari, ki se ne zavedajo osnovnega pomena časti in dostojanstva. Križarji so kolektivno imenovani Farange, arabizirana verzija besede Frank, četudi so bili Franki zgolj ena, sicer največja etnična skupina med križarji. Z izjemo območja Palestine in Libanona, na katerem so te države obstajale, učbeniki ne odobravajo administrativnega, družbenega delovanja križarskih držav. Kot nasilni okupatorji so v učbenikih pogosto obravnavani skupaj z Mongoli, ki so vpadli v Severno Afriko v 13. stoletju, in otomanskimi Turki. 

Faranži tako niso predstavljeni kot posebna kultura, vredna zanimanja, temveč je poudarek zgolj na njihovih vojaških potezah in krutosti. Zvesto so izpostavljeni masakri, podobni tistim v Ma’aratu, Numanu in Jeruzalemu, v katerih so križarji pobili civiliste muslimanske, judovske in krščanske veroizpovedi. Prav tako je poudarjen kanibalizem iz mesta Numan, v katerem so izstradani križarji jedli napol surove zadnjice pravkar pobitih vernikov. Arabski učbeniki vzroka za kanibalizem ne prepoznavajo v lakoti, temveč v verskem fanatizmu. Zaradi prepričanja v večvrednost kristjanov so ti namreč muslimane, zanje nevernike, videli kot manj vredne. Oziroma kot trdi francoska pesem, nastala kmalu po masakru v Numanu, “pogansko meso je ljubka jed s soljo in pečenko”. Divjost križarjev učbeniki orišejo tudi z izpostavitvijo dejstva, da so križarji pobijali celo Jude in kristjane vzhodnih cerkva. Poleg tega egiptovski učbenik opisuje, da “se napadalci niso ustrašili svetosti mošeje Al Aksa, temveč so prekršili njeno svetost in pobili vse muslimane, ki so se zatekli vanjo”. Nič čudnega torej, da je dokončni odhod križarjev domov označen z besedo očiščenje. 

Poleg prikazanega barbarstva križarjev učbeniki seveda poudarjajo tudi kontrastno obnašanje poveljnikov nasprotnikovih vojska. Obdobje, v katerem se je razvil arabski nacionalizem, je zahtevalo ustanovitveni mit o skupni arabski identiteti. Kot vzor viteškega obnašanja je najbolj slavljen Saladin, ki je leta 1187 osvojil Jeruzalem, nakar pa ni pobil civilistov. Nasprotno, vsem je omogočil varno bivanje v mestu ali miren odhod s premoženjem vred. 

Križarske vojne v izobraževalnih sistemih arabskih držav služijo tudi kot opozorilo o nevarnosti fragmentacije oblasti.  Predvsem v učbenikih druge polovice 20. stoletja, v času nastajanja in združevanja arabskih držav, kot je bila tri leta obstoječa Združena arabska republika Sirije in Egipta, je izrazito poudarjeno sporočilo o pomenu unifikacije. Učbeniki opozarjajo, da sta nesodelovanje in nekoordiniranost začetnega boja proti križarjem povzročila prve muslimanske poraze. Tako sta poleg Saladinovih dosežkov za uspeh tretje križarske vojne pomembna tudi unifikacija Velike Sirije in skupno vojaško sodelovanje več skupin, ne zgolj Saladinove osebne vojske.

Učbeniki pogosto prikazujejo križarske vojne kot napovednik evropskega kolonializma in dokaz, da zahodnjakom ni moč zaupati, saj vedno prinesejo le opustošenje. V Saudovi Arabiji na primer učbeniki po križarskih vojnah obravnavajo mongolske vpade iz 13. stoletja, nato takoj pa še evropsko kolonizacijo arabskih držav v 19. in 20. stoletju. Kot kolonizatorje in naslednike križarjev obravnavajo tudi narode, ki takrat niso bili vpleteni v križarske vojne, denimo Američane in Ruse. 

Ob 8.uri  

Slovaški premier Igor Matovič je izpolnil svojo obljubo, dano koaliciji, in odstopil. Vse tri koalicijske partnerice so namreč zahtevale njegov odstop zaradi neobvladovanja zdravstvene krize. Predvsem se niso strinjale s premierjevim skrivnim dogovorom o nakupu cepiva Sputnik V [ve], ki ga je sklenil kljub njihovemu neodobravanju. Po koalicijskem dogovoru bo Matoviča zamenjal strankarski kolega Eduard Heger, dosedanji minister za finance in namestnik premierja. Pred odstopom je Matovič zahteval, da v zameno za odstop prevzame mesto finančnega ministra. Vlada je tudi prejela dvesto tisoč doz cepiva Sputnik V, a jih še ni začela uporabljati. 

Organizacija združenih narodov je na donatorski konferenci zbrala 5,5 milijarde evrov humanitarne pomoči za sirijske begunce. Donacijski cilj te že pete donacijske konference je bil zbrati 8,5 milijarde evrov ali 10 milijard dolarjev, saj se je število Sirijcev, potrebnih osnovne pomoči, v enem letu povečalo za 4 milijone. Teh 10 milijard dolarjev so Združeni narodi želeli v dveh letih razdeliti beguncem v Siriji ter beguncem v sosednjih državah, ki jih gostijo. Zbrana vsota je tudi manjša kakor v preteklih letih, ko so zbrali več kot šest milijard evrov. Med največjimi donatorkami so Nemčija, Evropska unija, ki je konferenco tudi gostila, Saudova Arabija in Združene države Amerike.

Katalonski parlament je drugič zavrnil kandidaturo Pereja Aragonesa za katalonskega predsednika. Aragones namreč prihaja iz stranke Katalonska republikanska levica, ki si prizadeva za katalonsko neodvisnost, vendar na drugačen način kot podobno usmerjene stranke, ki si želijo enotnega ravnanja pri tem vprašanju. Skupaj za Katalonijo, stranka Charlesa Puigdemonta , nasprotuje zmernejšemu pristopu k borbi za državno neodvisnost, za katero si prizadeva stranka Katalonska republikanska levica. Če parlament v dveh mesecih ne izvoli predsednika Katalonije, sledijo predčasne volitve.