BritOFF pakistanskih žensk

Ob 10.05

Na današnji dan leta 1983 je okoli 100 žensk protestiralo na trgu v pakistanskem Lahoreju proti predlogu zakona, ki je bil diskriminatoren do žensk. Zakon je predlagal tedanji predsednik Muhammad Zia-ul-Haq, ki je na oblast prišel leta 1977 z razglasitvijo izrednih razmer in je vladal do svoje smrti leta 1988. Med drugim je igral pomembno vlogo v sovjetsko-afganistanski vojni, saj je s podporo Združenih držav Amerike in Saudove Arabije pomagal koordinirati afganistanske mudžahedine v boju proti sovjetski okupaciji Afganistana v osemdesetih letih. V notranji politiki je spodbudil industrializacijo in deregulacijo, s čimer je Pakistan postal najhitreje rastoča južnoazijska ekonomija, pospešil razvoj atomske bombe, predvsem pa se je posvetil islamizaciji države, ki jo je dosegel s svežnjem zakonodajnih reform.

Eno tovrstnih reform je predstavljal tako imenovani odlok Diyat. Ta se je nanašal na denarno kompenzacijo, ki jo je storilec moral plačati za svojo žrtev in je po novem za ženske žrtve znašala pol manj kot za moške. Ko je odlok potrdil Majlis-i-Shura oziroma Svet šure, je to sprožilo nasprotovanje številnih ženskih organizacij, med katerimi je bila najvidnejša Vsepakistanska ženska zveza oziroma APWA. Še večje proteste pa je sprožil zakon o dokazovanju. Ta je namreč sledeč verzu iz Korana predvidel, da sta za verodostojno pričanje pred sodiščem potrebni dve ženski, medtem ko je v primeru moških zadoščalo pričanje enega. Ženske protestnice so namesto tega vztrajale, da drugje v Koranu nekateri verzi eksplicitno zatrjujejo, da je pričanje žensk enako verodostojno kot pričanje moških, torej bi morala biti praksa za oboje enaka. 

Protestnice je sicer policija kmalu razgnala s solzivcem in pendreki. Kljub temu se je ulama, torej islamska skupnost, v vrednotenju dogodka razhajala. Medtem ko je Svet šure v ženskih protestnicah videl odpadništvo, je višje sodišče v Lahoreju obsodilo nasilje policije. Vprašanje zakona je sicer ostalo. Ženske organizacije so se še naprej sklicevale na verze v Koranu in zahtevale enakovrednost pričanja, medtem pa je ulama trdila, da ženske, izučene v zahodnem pravu, ne morejo kompetentno interpretirati Korana. To je spodbudilo ženske organizacije, da so začele izvajati tečaje o Koranu in islamskih študijah. Oktobra 1984 je bil zakon o dokazovanju končno sprejet s predsedniškim dekretom. Za kompromis je njegova končna verzija vsebovala določilo, da je pričanje dveh žensk enako pričanju enega moškega zgolj v primerih finančnih transakcij, v ostalih primerih pa je verodostojnost pričanja enaka po spolu. Ženske so tako uspele doseči vsaj delno zmago. 

Na tem mestu pa je vendarle treba poudariti, da uveljavljanje šarije v pakistanski zakonodaji ni vselej pomenilo kratenja ženskih pravic. Predvsem v predelih plemenskih organizacij je nova zakonodaja prinesla več pravic, še posebej na področju ločitve in dedovanja, ter prepoved prakse nakupa neveste. Prav tako ni mogoče Zijevih politik v celoti videti kot mizogine. Bil je namreč prvi v pakistanski zgodovini, ki je za državno sekretarko imenoval žensko. Prav tako je vzpostavil žensko sekcijo v vladi, ki se je kasneje preoblikovala v Pakistansko komisijo za status žensk, ki je spremljala fizično in psihično nasilje nad ženskami. V zvezi s tem je bil leta 1984 sprejet zakon, ki je predvidel tudi smrtno kazen ali doživljenjski zapor za tiste, ki bi napadli ženske ali jih slekli ter izpostavili javnosti, kar je bila prej pogosta praksa kaznovanja žensk na podeželju.

 

Ob 8.05

Libanonski parlament je s 63 glasovi za, 20 proti in enim vzdržanim od 84 prisotnih poslancev v 128-članskem parlamentu izglasoval zaupnico novi vladi. Mandat za njeno sestavo je decembra lani dobil Hasan Diab, potem ko je med protesti odstopil tedanji premier Saad Hariri. Nova vlada sicer protestnikov ni pomirila, nasprotno, ti so se zbrali pred parlamentom in poskušali preprečiti izglasovanje zaupnice. Diaba namreč vidijo kot zgolj še enega izmed obrazov stare politične elite, katere sestop z oblasti so zahtevali. Diab je bil namreč nekdanji minister za izobraževanje in uživa podporo gibanja Hezbolah.

Protesti so bili tudi v Azerbajdžanu, kjer je policija aretirala 20 opozicijskih in neodvisnih poslanskih kandidatov. Ti so protestirali pred osrednjo volilno komisijo, ki je v predčasnih rezultatih razglasila, da je stranka Novi Azerbajdžan prejela 70 od 125 sedežev, skoraj vse ostale pa so prejele majhne stranke ali neodvisni poslanci, lojalni predsedniku Ilhamu Alijevu. Mednarodni opazovalci opozarjajo na proceduralne kršitve pri štetju glasov, opozicija pa zahteva izničenje rezultatov. Alijev je predčasne volitve sklical devet mesecev pred rednimi.

Venezuelski predsednik Nicolas Maduro je civilno milico vključil pod institucionalni okvir redne vojske. Milica uradno obstaja že od leta 2008 in šteje 3,7 milijona ljudi. Civilna mobilizacija je sicer še kako potrebna, še posebej v luči dejstva, da se je v domovino vrnil Juan Guaido, ki se je od januarja mudil na mednarodni turneji, v sklopu katere je med drugim obiskal tudi Belo hišo. Ob prihodu so ga pozdravili protestniški vzkliki: “Umazani izdajatelj!”