Britoff pariških Alžircev

Ob 8-ih

Oblasti v Tadžikistanu so sestavile seznam 367 domnevno homoseksualnih oseb, ki bodo morale opraviti posebno testiranje. Po besedah vlade je namen ukrepa zaščititi homoseksualno skupnost in preprečiti širjenje spolno nalezljivih bolezni. Kakšnemu testiranju bodo podvržene osebe s seznama, še ni jasno. Seznam sledi dvema lanskima državnima operacijama, naslovljenima Morala in Čiščenje.

Brazilska vlada je sprejela direktivo, ki redefinira prisilno delo. Do sedaj so bili pogoji sledeči: nasilna prisila, prisilno delo v zameno za odpis dolgov, delo v pogojih, ki so škodljivi zdravju ali dostojanstvu delavca in prekomerno obremenjevanje delavcev. Po novem zadnja dva pogoja veljata samo v primerih, ko je delavec nasilno pridržan na delovnem mestu. Vlada je obenem še zaostrila pogoje, ob katerih se inšpekcijski nadzor upošteva kot veljaven in ukinila obvezo ministrstva za delo, da objavi seznam umazanih delodajalcev. Večina teh sestoji iz velikih zemljiških posestnikov, ki se jim želi premier Michel Temer prikupiti, preden bo kongres glasoval o njegovi nezaupnici.

Z deklasifikacijo dokumentov ameriške ambasade v Džakarti iz obdobja od 1963 do 1966 je na dan prišla vloga, ki so jo Združene države Amerike odigrale v množičnih pobojih komunistov v Indoneziji v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Komunistična partija Indonezije je bila sredi 60-ih z nekaj milijoni članov tretja največja na svetu; sledila je Kitajski in Sovjetski zvezi. Hkrati je bil takratni indonezijski predsednik Sukarno socialist in izrazit nasprotnik ZDA. Politično konzervativni generali pa so prevzeli oblast, razglasili izredne razmere in sprovedli protikomunistično kampanjo, v sklopu katere je bilo s pomočjo muslimanskih organizacij ubitih več sto tisoč civilistov. Hkrati so indonezijski trg odprli za ameriška podjetja. Sedaj dostopni dokumenti pričajo, da sta imela ameriška ambasada v Indoneziji ter ameriško zunanje ministrstvo vseskozi podrobne in ažurne informacije o pobojih ter sta se namenoma izogibala početju, ki bi na kakršen koli način oviralo indonezijsko vojsko. Že pred razkritjem je bilo znano, da so ZDA vojski priskrbele spisek višjih članov komunistične partije ter radijsko in vojaško opremo. V poročilu ambasade ameriškemu zunanjemu ministrstvu pa lahko ob navedbi, da je bilo ubitih 100 tisoč komunistov, preberemo, da gre za, navajamo, ‘fantastičen preobrat, ki se je zgodil v desetih kratkih tednih.’

Ob 10-ih

Na včerajšnji dan leta 1961 je pariška policija med 200 in 300 alžirskih protestnikov postrelila ali pometala v Seno. Gre za dogodke, ki so se zgodili leto dni pred koncem vojne za osvoboditev Alžirije. Avgusta tistega leta je Front de Libération Nationale oziroma FLN ponovno začela bombardirati francoske policijske postojanke. S tem so se začele dnevne racije proti prebivalcem alžirskega porekla, kamor so pogosto neizbirčno umeščali tudi Maročane in Tunizijce ter španske in italijanske priseljence. V začetku oktobra je policijski prefekt Maurice Papon za alžirske in muslimanske četrti najavil policijsko uro, ki se je začela ob pol devetih zvečer. Ure bi se tako moralo držati okrog 150 tisoč Alžircev, čeprav jih je bila večina med njimi francoskih državljanov. Francoska federacija FLN-ja je Alžirce pozvala k protestu, ki se je zgodil 17. oktobra. 

Papon je s 7 tisočimi policisti ter okrog 1400 rezervisti in specialci za obvladovanje izgredov proteste, ki jih policija ni odobrila, skušal preprečiti. Policija je v ta namen zaprla vstope v mesto, zavzela vse metro in železniške postaje ter v racijah aretirala okrog 11 tisoč Alžircev, ki jih je odvedla v zadrževalne centre iz časov vichyjskega režima. Kljub temu se je okrog 5 tisočim Alžircem uspelo udeležiti protesta na les Grands Boulevards. Policija je nanje začela streljati, na več mestih pa jih je, medtem ko so se poskušali umikati, metala v Seno.

V medijih se dogajanja skorajda ni omenjalo, policija pa je poročala o dveh smrtnih žrtvah. Konec 90-ih je zgodovinar Jean-Luc Einaudi v Le Mondu objavil poročilo, v katerem je zatrdil, da je bilo ubitih med 200 in 300 Alžircev, odgovornost za dogajanje pa pripisal Paponu. Ta je proti Einaudiju sprožil tožbo zaradi mazanja ugleda javnega uslužbenca. V tem času je vlada priznala uboj 40 ljudi, a odgovornih niso preganjali, saj je veljala splošna amnestija za zločine, storjene v času alžirsko-francoske vojne. Sodišče je razsodilo, da je Einaudi sicer res umazal Paponovo dobro ime, vendar je to storil v dobri veri, zato naj se ga ne kaznuje. Sodišče je tudi pohvalilo kvaliteto zgodovinarjevega raziskovanja. 

Leto pred tem je bil Papon obdolžen zločinov proti človeštvu zaradi kolaboriranja z nacisti v času Vichyja. Skupaj z večino drugih policijskih uradnikov, ki so jih po koncu druge svetovne vojne odstavili zaradi pretiranega kolaboracionizma, je bil hitro nato reintegriran v francosko nacionalno policijo. Tako je bil že leta 1956 prefekt departmaja v Alžiriji, kjer je aktivno sodeloval pri represiji alžirskega prebivalstva ter mučenju civilistov. Leta 1958 je prav on ustanovil tako imenovane okrožne zveze, specializirane policijske enote za represijo nad civilnim prebivalstvom, v katere je večinoma rekrutiral veterane iz Indokine.

V zvezi s pokolom leta 61 priporočamo ogled filma Skrito Michaela Hanekeja.