Britoff sindikalista v Kambodži

DEVETA

V nedeljskih protestih v Egiptu je umrlo najmanj dvajset ljudi. Protesti so potekali v več mestih, z njimi pa so obeleževali obletnico vstaje pred štirimi leti, ki je zrušila dolgoletnega diktatorja Hosnija Mubaraka. Protesti so bili malenkost številčnejši, ker sta vojska in policija že v soboto manjši skupini protestnikov preprečili, da bi na Tahrirju, rojstnem kraju revolucije v Kairu, položili cvetje. Smrt mlade ženske, ki je bila pri tem ustreljena, je bila ujeta na video, ki je hitro obkrožil svet. Protesti pod vladavino Abdel Fatah el-Sisija so sicer od leta 2013 brez predhodne odobritve vlade prepovedani, zaradi česar je v zaporih več tisoč aktivistov.

V napadu nigerijske islamistične milice Boko Haram na mesto Maiduguri, prestolnico zvezne države Borno, je bilo ubitih 200 borcev. Večina med njimi so borci Boko Harama, kar pomeni, da je nigerijska vojska očitno vsaj za nekaj časa odbila napad na mesto, ki ima za Boko Haram velik simbolni pomen, saj je kraj nastanka njihove skupine. Boko Haram pa se medtem ne da. V nedeljo zjutraj o tako že zavzeli mesto Monduno, ki ga nigerijska vojska sedaj bombardira, nadaljujejo pa tudi pokol v šestih vasicah na območju Michike v zvezni državi Adamawa. Po trditvah guvernerja varnostnih sil na območju sploh ni, Boko Haram pa pobija celotne vasi in ugrablja ženske in mlade.

Nigerijo je medtem obiskal tudi ameriški zunanji minister John Kerry. V Lagosu se je srečal s predsedniškima kandidatoma, trenutnim predsednikom Goodluckom Jonathanom in bivšim vojaškim diktatorjem Muhamadom Buharijem. Ker je nasilje po volitvah 14. februarja zelo realna možnost je Kerry od obeh kandidatov dobil zagotovilo, da se bosta spopadov vzdržala. Kerry je tudi obljubil, da tisti, ki bo obljubo prekršil, ne bo imel več vstopa v Združene države, če bo vse potekalo mirno, pa bo ta velesila Nigeriji namenila še več pomoči v boju proti Boko Haramu.

DESETA

Nekaj več kot sto sindikalistov in opozicijskih politikov se je v četrtek zbralo v Phnom Penhu, prestolnici Kambodže. Pred spomenikom ubitemu vodji Svobodnih sindikatov so ob polaganju vencev zahtevali, da se po enajstih letih končno najde morilce in predvsem naročnike umora. Ubiti Chea Vichea je namreč glasno opozarjal na brezpravje v katerem živijo delavci, bil pa je tudi povezan z največjo opozicijsko stranko.

Na njegovem pogrebu pred več kot desetletjem se je tako zbralo več kot 10,000 podpornikov, predvsem delavk in delavcev, ki so in še vedno za mizerna plačila garajo v sweatshopih. Kmalu po njegovem umoru, ko ga je med jutranjim kupovanjem časopisa iz neposredne bližine nekdo ustrelil v prsa in glavo, sta bila aretirana dva osumljenca. Izkazalo se je, da je bilo priznanje prvega izsiljeno z mučenjem, drugi pa je imel alibi, vendar so oblasti vseeno izsilile, da sta bila oba moška strpana v zapor. Odločitev je po petih letih v zaporu razveljavilo šele vrhovno sodišče septembra 2013 in od policije zahtevalo, da primer znova odpre in razišče. Interesa po čem takem očitno ni, saj preiskava po več kot letu še ni obrodila sadov. Prav rezultate preiskave so zahtevali v četrtek zbrani sindikalisti na čelu z Vicheinim bratom in sindikalnim naslednikom Chea Monyem, ki so prepričani, da za umorom stoji vlada.

Na čelu vlade je premier Hun Sen, ki vodi Kamboško ljudsko stranko, ki je bila v preteklosti socialistično usmerjena, od začetka devetdesetih pa zasleduje skrajno centristično in kot je v Sloveniji priljubljeno reči, neideološko pozicijo. Hun Sen je sicer na oblasti že od leta 1979, ko so ga nastavili Vietnamci, ki so v invaziji na svojo sosedo porazili genocidni režim Rdečih Kmerov, od leta 1985 pa je tudi uradno premier.

Omenjena neideološkost v praksi pomeni visoko gospodarsko rast, ki presega 7 odstotkov, dosežena pa je predvsem z odpiranjem tujim vlagateljem. Naveza vlade in multinacionalk je tako samo v letu 2013 prinesla 75 odstotno zvišanje vrednosti tujih neposrednih investicij, ki so nanesle kar 1,5 milijarde dolarjev. Te ogromne količine denarja se izgubijo v korumpiranem državnem aparatu, prebivalstvo pa je soočeno z represijo, razlastninjenjem in prodajo zemlje tujim vlagateljem ter umetnim vzdržvanjem nizkih plač, vse zopet zavoljo privabljanja strateških partnerjev.

Sweatshopi so tako za mnoge prebivalce, po tem ko ostanejo brez zemlje, s katero so se vsaj za silo preživljali, še najboljša možnost. V Kambodži tako svoje izdelke neposredno ali skozi mrežo podizvajalcev izdelujejo modne znamke kot so Gap, WalMart, H&M in Levi-Strauss. Ravno sindikalna organiziranost teh delavcev pa je največja, s čimer so lani dosegli zvišanje minimalne plače z 61 na 75 dolarjev mesečno, kar pa še vedno ne zadostuje za preživetje. Prav na bedo teh ljudi je opozarjal ubiti Chea Vichea in ni težko videti, komu je bil najbolj na poti.