Britoff stavkajočih turških metalurgov

DEVETA

Iz egiptovskih ječ je bil po 400 dneh izpuščen novinar Al Jazeere Peter Greste. Izpustitev se je zgodila na podlagi dekreta, ki je bil nedavno sprejet v Avstraliji in na tujem obsojenim Avstralcem omogoča, da kazen odslužijo v domačih zaporih. Kljub temu se o izpustitvi Gresta, ki sedaj počiva na Cipru, govori kot o osvoboditvi. Greste in dva njegova egiptovska snemalca so bili namreč aretirani konec leta 2013 in nato po pol leta obsojeni na med sedem in deset let v zaporu. Krivi naj bi bili sodelovanja s takrat za teroriste proglašeno Muslimansko bratovščino in proizvajanja lažnih novic. Že takrat je sodba sprožila zgražanje medijskih hiš in človekoljubnih organizacij, Greste pa je tudi po izpustitvi napovedal, da se bo boril za svobodo svojih kolegov.

V južnem Sudanu je prišlo do dogovora glede premirja. Južnosusdanski predsednik Salva Kiir in vodja upornikov Riek Machar sta namreč v Etiopiji sklenila, da bo prvi še naprej predsednik, drugi pa podpredsednik. Za razdelitev ostalih položajev med vaše in naše sta si dala časa še do 5. marca. Tako se končuje dobro leto trajajoč spopad, ki je zahteval okoli 10.000 življenj in povzročil razselitev 1,5 milijona ljudi. Spopadi so se sicer začeli po tem, ko je predsednik Kiir razpustil vlado s takratnim podpredsednikom Macharjem vred, saj naj bi ta načrtoval državni udar.

Kitajska oblast je obsodila in nato hitro usmrtila dva pripadnika kulta z imenom Cerkev vsemogočnega Boga zaradi krutega umora. Gre za Zhang Lidonga in njegov hčerko Zhang Fan, ki sta v restavraciji McDonalds v mestu Zhaoyuan poskušala rekutirati neko žensko. Ko ta ni želela dati svoje telefonske številke, je bil to za njiju dokaz, da je obsedena z zlim duhom, in zadosten razlog, da jo pretepeta do smrti. V dejanju so sodelovali še trije ljudje, ki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Omenjeni kult je sicer na Kitajskem prepovedan, vendar ima po besedah vodje, ki živi v Združenih državah Amerike, kljub temu več milijonov sledilcev.

DESETA

Turčija je zopet priča samovolji in avtoritarnosti vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj, s turško kratico AKP, na čelu s predsednikom Recepom Tayipom Erdoganom. Tokrat so na udaru delavci, natančneje železarji, ki jim je vlada preložila oziroma prepovedala stavko.

Okoli 15.000 železarjev je stavko v 22 tovarnah po vsej Turčiji pričelo v četrtek. V načrtu je bilo, da se jim ob zelo verjetni neizpolnitvi zahtev 9. februarja pridružijo delavci iz še 20 tovarn. Gre predvsem za tovarne, ki so v neposredni lasti ali opravljajo podizvajalske posle za velike mednarodne korporacije, njihovi izdelki pa so pretežno uporabljeni v avtomobilski industriji in proizvodnji bele tehnike. Stavko organizira sindikat Birlešik Metal z izrazitim komunističnim pedigrejem, ki se z Zbornico železarskih industrialistov ni uspel domeniti glede zvišanja plač in trajanja kolektivne pogodbe. Sindikat Turk Metal, ki združuje približno 100.000 delavcev, je sicer z omenjeno zbornico dogovor podpisal že septembra, medtem ko se bolj radikalni sindikat in delavci ne dajo. Trdijo namreč, da metalurški kapitalisti, združeni v svojo razredno organizacijo, namerno ustvarjajo plačilne neenakosti med delavci in tako rušijo njihovo solidarnost. Nekateri delavci so namreč plačani manj kljub opravljanju istega dela, plačila so manjša tudi za nove delavce. Poleg tega pa so povišice za nižje plačane delavce manjše kot za tiste z višjo plačo, kar še povečuje neenakost. Zbornica metalurgov tudi zahteva, da se kolektivne pogodbe podpišejo za tri leta, na kar sindikalisti ne pristajajo, saj bi to podaljšalo obdobje njihove podplačanosti in jim zmanjšalo maneverski prostor.

Po uspešnem začetku stavke sta dve tovarni v lasti korporacije Schneider že izstopili iz zbornice in se bosta z delavci pogajali sami, kar zelo verjetno pomeni pozitiven izid za delavce. Na drugi strani pa je že v četrtek gospodarska zbornica v mestu Kocaeli pisala premieru Ahmetu Davutogluju in zahtevala posredovanje. Vlada se je z veseljem odzvala in na podlagi zakona, sprejetega takoj po vojaškem udaru leta 1980, stavko zamaknila za 60 dni. Razlog naj bi bil ta, da stavka ogroža nacionalno varnost in javno zdravje, kar je bil tudi uradni razlog za prepoved stavke več kot 5.000 steklarjev pred nekaj meseci. Zamik stavke s strani vlade ni bil obrazložen in de facto pomeni njeno prepoved. Če se namreč spor med stavkajočimi in kapitalisti v 60 dneh ne razreši, bo o usodi odločala arbitraža, pri čemer pa po pravilu ne zmagujejo delavske pravice.

Upor delavcev po prepovedi je bil silovit in se še vedno nadaljuje. Takoj po prepovedi so tako delavci za nekaj časa zasedli tovarno v Paksanu, potekajo pa tudi manjši protesti. Ne popušča pa niti sindikat. Njegov vodja Adnan Serdaroglu je tako po prepovedi povedal, citiramo: ”Razredna zavest v metalurškem sektorju je visoka, vendar pa so močni tudi delodajalci in sindikati pod njihovim nadzorom. Kot tak je boj tega sindikata na poti, da se iz boja za pravice preoblikuje v razredni boj.”