Bum bum BritOFF

Ob 10. uri

Bum, bum, bum ...

“O fantih iz Podgabra moram povedati, kako so goreči za cerkvene reči.

O Telovem se vsako leto koljejo z noži za čast, kdo bo nosil bandero.

O Svetem Jakobu imajo žegnanje, pa postavijo sredi vasi visoki mlaj. Smreko za mlaj ukradejo v grajskem gozdu in jih je potem vsako leto pet, šest zaprtih za tatvino. Toda ne odnehajo – pravijo, da so v starih časih kristjani še hujše stvari trpeli za sveto vero.

Ob nedeljah in praznikih ne silijo v cerkev, nego lepo sloné in sedé zunaj okoli cerkve, da ne delajo gneče in da ne pridijo zraka v božji hiši.

In pa silo radi streljajo Bogu v čast iz možnarjev – skrite imajo pri kovaču, da jim jih kdo ne vzame. Za smodnik zlože sami, in če je količkaj večji praznik, prično že na predvečer: bum bum bum! drugi dan še pred zoro in potem gre ves ljubi dan: bum bum bum! in ne mine tak dan, da ne bi temu odtrgalo prstov, onega ožgalo po licu. Skoro vsak fant Podgabrom je od možnarjev zaznamovan – kdor ni, skoro ga je sram, da še ni.

Podgabrom je za župnika gospod Anton, malo grčav, toda dober in pameten gospod. Ni mu bilo všeč, da bodo v fari, kar je fantov, sami invalidi. Dejal jim je: ‘Naši možnarji so stare rejnate škatle, nevarne so, vse parklje vam bo odtrgalo, vse larfe osmodilo! Bog vas ni vesel takihle; Bogu dajete lahko čast tudi drugače!’

So mu fantje odgovorili: ‘To so stare navade! Mi se držimo starih navad in stare vere, in če ni drugače, je treba za vero tudi dati življenje!’”

Slišali ste uvodne odlomke črtice Frana Milčinskega, naslovljene Podgabrski možnarji, zakaj več ne pokajo.Če podgabrski možnarji torej več ne pokajo, pa so te dni še kako pokali možnarji drugod po Sloveniji. V drugem torkovem BritOFFu na frekvenci Radia Študent, ko navadno obravnavamo lokalne tematike, bomo v tem poprazničnem času tokrat na kratko predstavili priljubljeno tradicionalno obliko praznovanja velike noči, pa tudi prvega maja in nekaterih drugih praznikov, ki je kot šega od leta 2019 vpisana v register nesnovne kulturne dediščine.

Kot izhaja iz opisa vpisa v register, ki sta ga pripravili magistrica Anja Jerin in doktorica Nena Židov, najstarejša doslej znana omemba prazničnega streljanja z možnarji na slovenskem podeželju datira v leti 1772 in 1773. Možnarji so se razvili iz strelskih topov oziroma strelskih topičev, veljajo pa za okoren predhodnik sodobnega minometa. Običaj streljanja izvira iz ljudskega prepričanja, da hrup odganja zle duhove in sile, bolj množično pa se je uveljavil v prvi polovici 19. stoletja z razvojem železolivarstva. Predstavljal je predvsem obliko druženja in zabave, ki so mu sprva prisostvovali samo moški, kasneje, do konca 20. stoletja, pa tudi ženske.

Tehnika tradicionalnega pokanja z možnarji je relativno enostavna. Dno se napolni s smodnikom, ki se ga prekrije s papirjem ali polstjo. Do vrha se možnar nato zapolni z žaganjem, ilovico ali prstjo, kar se potlači s palico in kladivom. Pred streljanjem se možnar vkoplje v zemljo, sproži pa se ga s prižigom vžigalne vrvice. Kasneje se je uveljavilo pokanje z manj nevarnim in bolj dostopnim karbidom, kot nadomestek za železni možnar pa so služile razne konzerve, mlekarske kanglice in sodi.

Z možnarji se je nekdaj streljalo ob različnih cerkvenih praznovanjih, denimo med polnočnico ali ob blagoslovu velikonočnih jedi, pa tudi med drugimi vaškimi, s faro povezanimi obhajanji, torej vaškimi žegnanji, prihodi cerkvenih dostojanstvenikov in tudi namestitvi novih cerkvenih zvonov. Po drugi svetovni vojni – mimogrede, ravno danes obeležujemo 80 let od napada na Jugoslavijo – je socialistična oblast prepovedala javno obeleževanje verskih praznikov, zato se je streljalo za prvega maja.

Jerin in Židov, avtorici opisa o streljanju z možnarji, ki ga povzemamo, ugotavljata, da v krajih, kjer so in še danes gojijo tradicijo v zvezi z obravnavano šego, ta predstavlja pomemben del lokalne identitete. V bolj organiziranih skupnostih se ohranja v društvih, ki združujejo skupine možnaristov, s čimer se védenje in znanje o bučnem običaju – važno, da poka! – prenaša na mlajše generacije.

Za to, da bi izvedeli, zakaj so podgabrski fantje prenehali pokati z možnarji, pa bo treba do konca prebrati črtico Milčinskega. Namignimo le, da gre, kot vedno, za domišljeno obliko upiranja avtoriteti ...

Ding dong, ding dong, BUM, ding dong, ding dong ... še petintridst jih mamo, hh.

Ob 8. uri

Nekdanji jordanski prestolonaslednik, princ Hamzah bin Hussein je podpisal pismo, v katerem obljublja, da bo spoštoval tradicijo vladajoče kraljeve družine in se ravnal v skladu z njo. Kot so sporočili z jordanskega dvora, je Hamzah pismo podpisal, potem ko se je v hišnem priporu, kjer se je znašel zaradi obtožb, da je del zarotniškega gibanja, ki bi lahko izpeljalo državni udar, srečal s princem Hassanom, stricem kralja Abdullaha II. V pismu med drugim piše: "Interesi domovine morajo ostati nad vsem. Vsi se moramo zediniti za kraljem in njegovimi napori, da varuje Jordanijo in njene nacionalne interese.” Kronane glave so se, kot kaže, uspešno sklenile in ohladile.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je deset aretiranih upokojenih admiralov obtožil, da so z odprtim pismom, v katerem so izrazili skrb glede vladnega načrta za izgradnjo tako imenovanega Istanbulskega prekopa, namigovali na “politični udar”. Spomnil je, da je zgodovina turške države polna udarov, zato so poskusi, kakršnega so si “sredi noči” privoščili 104-je upokojeni admirali, ki so podpisali odprto pismo, nedopustni in ne morejo biti izraz svobode govora. Načrti za Istanbulski prekop predvidevajo 45 kilometrov dolgo plovno povezavo med Črnim in Marmarskim morjem. Poleg tega, da bi Turčija s tem zagotovila alternativno pomorsko pot preobremenjenemu pomorskemu prometu, ki sedaj teče čez ožini Bospor in Dardanele, bi hkrati okrepila suverenost nad plutjem vojaških ladij, kar omejuje Montreujska konvencija iz leta 1936. Po mnenju podpisnikov odprtega pisma bi zastavljeni Istanbulski prekop lahko ogrozil omenjeno konvencijo, ki Turčiji daje nadzor nad bosporsko in dardanelsko ožino, ter morebiti pomenil turški odstop od nje, s čimer bi prišlo do destabilizacije razmer v regiji. Erğodan je sicer zanikal povezavo med gradnjo prekopa in odstopom od konvencije, je pa nakazal, da bi do odstopa prišlo v prihodnosti, če bi se za to pokazala potreba.

Črnogorski premier Zdravko Krivokapič je sprožil postopek za odstavitev ministra za pravosodje Vladimirja Leposavića, potem ko je zavrnil možnost odstopa ali preklica izjave, v kateri je zanikal obstoj genocida v Srebrenici leta 1995. Leposavić je nedavno dejal, da bo genocid nad osem tisoč Bošnjaki, ki so ga zagrešili bosanski Srbi, priznal, ko bo, citiramo, “ta nedvoumno dokazan”. Konec citata. Obenem je kritiziral Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu, ki je obsodilo nekatere odgovorne za genocid, češ da je to izgubilo svojo legitimnost. Odstavitev Leposavića, ki je ob imenovanju vlade decembra lani minister postal kot nestrankarski strokovnjak, mora izglasovati 81-članski parlament, v katerem ima Krivokapićeva koalicija tesno večino 41 glasov.