Godiva, reši nas davkov!

Neplačevanje davkov je lahko kul, vsaj v literaturi. Eden prvih slovenskih junakov prebujajoče se slovenske narodne zavesti je vendarle Martin Krpan, ki se na vso silo izogiba plačilu davka na tovorjenje soli. Angleži imajo kar dva junaka, ki pomagata pri neplačevanju davkov bogatim – Robin Hood, ki že pobrane davščine vrne kmetom, in oseba, ki ji je namenjen današnji zgodovinski Britoff, gospa Godiva. 

Preden se je znašla na belgijski čokoladi, je grofica po imenu Godifu živela v 11. stoletju na območju današnje Anglije, blizu mesta Coventry. Sodeč po kroniki meniha iz 13. stoletja, je grofica Godifu slišala stisko ljudstva in dolgo časa prosila svojega moža, grofa Leofrica, naj prekliče novo uvedene davke, naložene prebivalcem Coventryja. Grofica ga roti, naj piše kralju, za katerega pobira te davke, in mu razloži, da kot upravnik tega fevda svojim podložnikom ne bo naložil na primer Heregaldovega davka, ki je bil namenjen financiranju kraljevega osebnega stražarja. Leofric po dolgih prepirih popusti in ženo pozove, naj res dokaže svojo skrb za revne. Preklical bo davke, če bo gola jezdila skozi Coventry. In Grofica Godifu, katere ime vendarle pomeni Božji dar, ob prvi svetlobi res jezdi skozi mesto, prekrita zgolj z dolgimi lasmi, in mož prekliče davke. Pri tem je nihče ne gleda, vsa okna so zapahnjena, saj se je tako predhodno dogovorila z meščani. Izjema je le Tom, ki kuka skozi lino, in še dandanes posoja svoje ime angleški frazi “peeping Tom”. 

In zgodba je ostala stalnica kronik, slik – kot odličen izgovor za slikanje gole ženske na konju – in javne zavesti. Kdo bi se vendarle branil zgodbe o bogatašinji, ki ji je mar za ljudi, in to celo bolj mar kot za kralja in lastni delež pobranih davkov? Poleg tega pomaga neplačevati davke revnim. Popolnoma drugače od Vizjaka in njegovega prepričanja, da je “glupo”, če podjetnik Bojan Petan plača davek na milijone vredno podjetje Terme Čatež. 

Ampak na žalost je Vizjakova verzija dogodkov seveda bližje vsakodnevni resnici. Nobene dame nas ne bodo rešile davkov s svojo goloto. Grofičina golota je najverjetneje posledica preveč dobesednega, preveč pohotnega prevoda meniha iz 13. stoletja. Godifu je bila namreč dejansko bogata mecenka samostana v Coventryju. Zgodovinarji domnevajo, da je menih Roger v 13. stoletju prebral zapis, da se je grofica slekla za Coventry, in zgodbo zapisal dobesedno ter od tod spletel zgodbo o njenemu možu in davkih. Dokazano pa se je grofica “slekla” materialnih dobrin, torej namenila veliko donacijo opatiji v Coventryju. V latinščini je bil namreč zapis mesta Coventry podoben zapisu besede samostan oziroma opatija. Po drugi teoriji pa je menih Roger iz 13. stoletja zapisal, da je Godifu jezdila “gola”, vendar je mislil zgolj to, da je plemkinja jezdila, odeta v preprostejša oblačila, brez nakita in krzna, in tako dokazovala svojo solidarnost s kmeti. Kar je sicer bolj dolgočasna različica zgodbe in nič bolj dokazana. 

Še več, dokazov, da je zgodba lažna, je veliko. Coventry v 11. stoletju ni bil mesto s tržnico, čez katerega bi lahko grofica jezdila, temveč vas s petsto prebivalci. Mesto je postal šele v 13. stoletju, v času pisanja prve kronike o domnevnem junaštvu grofice. Dejanska Godifu je bila bogata mecenka in fevdalka z lastnimi posestmi ter morebiti celo oseba, ki je uvedla in pobirala davke Coventryja. Ženske fevdalke so bile pogoste v saksonski družbi 11. stoletja, menih v 13. stoletju pa ni več vedel, da so lahko tudi ženske pobirale davke. Naj bo pohota ali samo apliciranje resničnosti 13. stoletja na grofico iz 11., razumem napako meniha Rogerja. Vsi imamo radi pravljice.