Ljubljana športa do BritOFFa

Poslušate petkov ljubljanski BritOFF, v katerem bomo pod drobnogled vzeli športne komplekse v mestu heroj. Prenavljanje športne infrastrukture, oplemenitene s statusom kulturne dediščine, je v slovenski prestolnici že dolga leta predmet mnogih dvomov in pomislekov. Ti se najpogosteje nanašajo na prenovo Plečnikovega stadiona za Bežigradom, a še prej bo – po nedavnih napovedih še ta mesec – stekla prenova še enega ljubljanskega športnega spomenika, in sicer kopališča Ilirija, ki je bilo odprto spomladi leta 1928. O dolgopričakovanem javnem naročilu Mestne občine Ljubljana za gradnjo Športnega centra Ilirija smo na frekvenci 89,3 nazadnje poročali avgusta. Sedaj bo prenova kopališča, katerega temeljni kamen je na prelomu tisočletja položila nekdanja županja Vika Potočnik, očitno končno stekla. 

Pretekli teden je ljubljanski župan Zoran Janković s podjetjem Makro 5 gradnje namreč podpisal dobrih 43 milijonov evrov vredno pogodbo za gradnjo kopališča Ilirija s prvim pokritim olimpijskim bazenom v prestolnici. Izvajalec gradbenih del ima za končanje gradnje na voljo leto in pol. Poleg olimpijskega in še enega manjšega bazena bo Ilirija vključevala še večjo dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjšo dvorano za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorano za borilne športe. V sklopu Ilirje pa bo domoval tudi muzej Stanka Bloudka. Športni kompleks naj bi dopolnila tudi predvidena parkirna hiša in Lattermanov podhod pod železnico, ki bo povezoval park Tivoli in kopališče. Gradnja podhoda, ki bo stal na istem mestu kot drugi krak nekdanjega Lattermanovega drevoreda, v bližnji prihodnosti še ni predvidena, namenjen pa naj bi bil kolesarjem in pešcem. Od stare znamenite Ilirije bo ostalo bolj malo, natančneje samo vhodna fasada kopališča po zasnovi Stanka Bloudka, ki je spomeniško varovana.

Ljubljana bo končno dočakala pokrit olimpijski bazen, ki bo po kranjskem, mariborskem in nedavno zgrajenem koprskem bazenu sicer četrti v Sloveniji. Vse kaže na to, da se obdobje, ko je bila Ljubljana ena od redkih evropskih prestolnic brez pokritega 50-metrskega bazena, končuje, a bi se lahko letnica odprtja Ilirije od predvidene, torej 2024, namreč po znani navadi zamaknila. Ljubljančanom so prenovo znamenite Ilirije, ki je v najboljših časih gostila tudi prvenstva nekdanje skupne države obljubljali že pred 23 leti. 15 let pa je minilo odkar je ugasnil utrip še enega znamenitega ljubljanskega kopališča. Tovarniško kopališče v Vevčah je ustanovila Papirnica Vevče z namenom, da bi v primeru požara v papirnici lahko zagotovili vodo. Rezervoarji v obliki bazenov so bili za to idealna rešitev.

Bazene na obrobju mesta so leta 1947 zgradili iz sredstev sklada vodstva papirnice. Za ogrevanje bazenov so izkoriščali odvečno vodo iz papirnice, kopališče pa je bilo precej popularno tako za organizacijo različnih športnih dni in plavalnih tečajev kot tudi za dnevne obiskovalce. Po stečaju papirnice je bilo kopališče leta 2007 prodano v zasebno last, istega leta je tudi prenehalo z obratovanjem. Leta 2018 je kopališče odkupila mestna občina in pripravila načrt za prenovo. Trenutno je projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja vložena na ljubljansko upravno enoto, postopek javnega naročila za izbor izvajalca gradnje na občini pa načrtujejo v drugi polovici leta 2022. Kopališki kompleks v Vevčah je bil od nekdaj edinstveno umeščen v prostor, saj se odpira neposredni bližini Ljubljanice, za katero še zmeraj ni jasno, ali se bo v njej kdaj varno namakati, kot je ob kandidaturi pred več kot petnajstimi leti obljubljal ljubljanski župan.

Na Mestni občini Ljubljana sicer načrtujejo tudi prenovo Atletskega centra Ljubljana v Šiški, bolje znanega pod imenom ŽAK, a bo do začetka postopkov za prenovo preteklo še kar nekaj časa, saj je potrebna izdelava presoje vplivov na okolje, ki se združi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja. 

Ljubljana tako še zmeraj ostaja brez pokritega atletskega stadiona, ki bi mlajšim generacijam atletov ponujal boljše možnosti za profesionalno športno udejstvovanje. Tega bodo v prihodnosti očitno v večji meri deležni plavalci, ki bodo po dolgih letih treniranja pod balonom na Iliriji ali Kodeljevem končno pričakali pokrit olimpijski bazen. Javna športna infrastruktura v Ljubljani je bila vidno zapostavljena. Obljube o prenovi mnogih športnih kompleksov so do nedavnega ostajale neuresničene, medtem pa so kot gobe po dežju zrasla nakupovalna središča. Ob tem je ključno izpostaviti nezanemarljivo vlogo javnih površin, namenjenih rekreativnemu in profesionalnemu športu, pri kultiviranju telesa in duha.