Masaker v Dersimu

Leta 1997 so vse države članice Združenih narodov z izjemo Egipta, Izraela, Severne Koreje in Južnega Sudana podpisale Konvencijo o kemijskem orožju. S tem so se zavezale, da bodo upoštevale načela te konvencije, ki je prepovedala proizvodnjo in uporabo kemičnega orožja. Konvencija vključuje tudi strog nadzor in kazen v primeru kršitve. Vendar tam daleč stran, kamor zahodno oko ne seže, ena od podpisnic konvencijo brez kakršnihkoli sankcij ali zgražanja samooklicanih moralnih avtoritet brezsramno krši.  

Turčija je po poročanju kurdske tiskovne agencije ANF News v zadnjem mesecu na iraški strani gorovja Kandil v regiji Zap v napadih s kemijskim orožjem ubila 17 gverilcev, pripadnikov skupin, povezanih z Delavsko stranko Kurdistana, krajše PKK. Od začetka operacije »Krempljev prijem«, katere kratkoročni cilj je iztrebiti kurdske gverilce iz severnega Iraka, dolgoročni pa priključitev nekaterih z nafto bogatih ozemelj, je Turčija že skoraj 2500-krat uporabila prepovedana orožja. V napadih s kemičnim orožjem je bilo v zadnje pol leta ubitih 27 gverilcev, veliko več je ranjenih, uničuje pa se tudi naravni ekosistem. 

V današnjem BritOFFu, ki si je iz očitnih razlogov zaslužil dolg uvod, se bomo poglobili v še en zgodovinski dogodek, kjer je turška kemalistična vojska udejanjila svojo genocidno naravnanost proti Kurdom. Govorimo o uporu oziroma genocidu, ki sta si sledila v letih 1937 in 1938 v regiji Dersim oziroma turško Tunceli na vzhodu Turčije. O tem dogodku skozi spomine svojih staršev in starih staršev v avtobiografskem romanu »Vse moje življenje je bilo borba« govori tudi ustanovna članica PKK-ja, Sakine Cansiz. 

Kemalistična Turčija je v svoji esenci temeljila na poturčevanju vseh etničnih skupin, ki so živele znotraj meja države. Leta 1934 je bil sprejet Zakon o preseljevanju, katerega cilj je bilo razpršenje pripadnikov neturških etničnih skupin, da bi jih tako lažje prisilno preobrazili. Leto pozneje je bila regija Dersim preimenovana v Tunceli, kar v turškem jeziku pomeni bron. Ti ukrepi so za kurdsko prebivalstvo, še posebej pa za Zaza Kurde, ki so po večini pripadali lokalni islamski tradiciji Alevizma in predstavljali večino v regiji Dersim. Ukrepi so jim predstavljali hudo identitetno grožnjo. 

Januarja 1937 je agi Seyidu Rezi uspelo združiti štiri kurdska plemena, ki so se pod njegovim poveljstvom uprla oblastem. Začeli so z izvajanjem diverzantskih akcij, uperjenih proti lokalnim in državnim oblastem. Zaradi upora je vlada v Dersim poslala 25.000 vojakov, ki jim je do poletja uspelo izničiti moč upornikov. Septembra so turške oblasti Sayieda Rezo povabile na mirovna pogajanja in ga na teh zahrbtno aretirale ter pozneje ubile. Kljub izgubam najpomembnejših članov so uporniki vztrajali tudi v leto 1938, zato se je morala turška vojska polastiti drugačne taktike. Začeli so z bombardiranjem iz zraka, pri katerem so nediskriminatorno obstreljevali tudi civiliste. Eno od letal je pilotirala tudi Ataturkova posvojena hčerka Sabiha Gökçen. Po uradnih podatkih Turčije naj bi v pokolu v Dersimu umrlo okoli 13 tisoč ljudi, zgodovinar David Mcdowell govori o številki 40 tisoč, Kurdi sami pa imajo v kolektivnem spominu številko 70 tisoč. Reakcija turške države na upor je bila javno utemeljena kot »discipliniranje in kaznovanje«. Prispevala je h kemalističnemu dojemanju Dersima in njegovega prebivalstva, ki je provinco označeval za neukrotljivo ter zagovarjal nasilno državno posredovanje. Leta 2011 je turško sodišče razsodilo, da se dejanja turške države v Dersimu po zakonu ne morejo obravnavati kot genocid, ker niso bila sistematično usmerjena proti etnični skupini. Pozneje istega leta se je takratni premier in zdajšnji predsednik Recep Tayip Erdogan v imenu države opravičil zaradi dejanj kemalistične stranke CHP, ki je še danes njegova največja parlamentarna nasprotnica.

Živela gverila!

Ob 8.00

V Južni Afriki, natančneje v Cape Townu, se bodo danes začela mirovna pogajanja med Tigrajsko ljudsko osvobodilno fronto in etiopsko vlado. Spopadi med TPLF in vlado so izbruhnili leta 2020, umrlo je več tisoč ljudi, več kot dva milijona pa jih je bilo primoranih zapustiti domove. Pogovori bodo potekali pod okriljem Afriške unije, sprti strani bosta poskušali najti kompromise, ki bi zadovoljili upornike, ki si želijo več avtonomije. Etiopski vladi je na pomoč priskočila tudi eritrejska vojska, ki je prejšnji teden pomagala zavzeti strateško pomembno mesto Shire, ki je bilo do nedavnega pod nadzorom ljudske fronte.

Po odstopu Lizz Truss z mesta premierke prejšnji četrtek bodo danes znani kandidati za mesto predsednika konservativne stranke. Kot prva je svojo kandidaturo naznanila nekdanja obrambna ministrica Penny Mordaunt, kot drugi pa je svojo kandidaturo naznanil Rishi Sunak, nekdanji finančni minister. Dolgo se je špekuliralo, da bo kandidaturo za predsednika stranke prav tako napovedal nekdanji premier Boris Johnson, vendar se to ni zgodilo. Kot je v izjavi za javnost dejal Johnson, ne bo kandidiral, saj noče ogroziti enotnosti stranke. Poleg tega meni, da bo imel večje možnosti za novo zmago na splošnih volitvah 2024. Kandidati za predsednika konservativne stranke morajo danes do 14. ure zbrati 100 podpisov poslancev, to je do sedaj uspelo samo Sunaku. Če Mordaunt do roka ne bo zbrala dovolj glasov, bo ime novega vodje konservativne stranke in posledično novega britanskega premiera znano že danes. 

Ob 9.00

Kitajski predsednik Ši Jinping bo še naprej generalni sekretar kitajske komunistične partije, je včeraj odločil nov centralni komite. Centralni komite je tako po pričakovanjih Šiju že tretjič zaupal nov petletni mandat na funkciji, ki jo opravlja od leta 2012. Nov centralni komite je bil imenovan v soboto, ob koncu 20. kongresa partije, ki je potekal v Veliki palači ljudstva v Pekingu. Na njem je sodelovalo približno 2300 delegatov. Centralni komite sestavlja 205 članov, jedro komiteja predstavlja politbiro, ki je sestavljen iz 24 članov. V politbiroju je moč centralizirana znotraj stalnega komiteja, ki ima sedem članov. Prvič po 25 letih v politbiroju ne bo ženske predstavnice. 

Črnogorski parlament je s položaja razrešil zunanjega ministra Ranka Krivokapića in ministra za obrambo Raška Konjevića . Za razrešitev so se odločili, ker naj ne bi spoštovala postopkov pri postavljanju spominske plošče pri nekdanjem taborišču Morinj, kjer so bili leta 1991 zaprti hrvaški vojaki in civilisti. Ministra sta bila pobudnika postavitve plošče, a o tem nista obvestila vlade ali pristojnih organov. Premier Dritan Abazović, ki opravlja tekoče posle, potem ko je njegova vlada konec avgusta dobila nezaupnico, je ocenil, da je bila plošča postavljena nezakonito in v nasprotju z interesi črnogorskih državljanov. Za razrešitev ministrov je glasovalo 41 poslancev 81-članskega parlamenta.

Vir fotografije: javna domena