Nekoč na Balkanu

Pred nekaj več kot tednom dni je kanadska ministrica za obrambo dvignila nekaj obrvi z izjavo, da je kanadski vojski zmanjkalo orožja, saj je vse svoje razpoložljive zaloge poslala Ukrajini. V zadnjih letih že tako podhranjena kanadska armada je s to potezo postala skorajda popolnoma neodzivna v primeru kakršnegakoli spopada. Če ste s to novico prvič nekaj izvedeli o kanadski vojski, je to dokaj normalno – k nam preprosto ne pricurlja veliko novic iz manj znane polovice Severne Amerike. Zato bo morda marsikoga presenetilo dejstvo, da je bila kanadska vojska neposredno vpletena v le redko poznan vojaški spopad z državo, ki nam je presenetljivo blizu. Za to pa se moramo vrniti v turbulentna leta razpada Jugoslavije.

Pisalo se je leto 1993 in hrvaška vojna za neodvisnost je divjala že dobri dve leti. Osrednja hrvaška pokrajina Lika ob meji z Bosno in Hercegovino je bila del samooklicane prosrbske Republike Srbske Krajine od leta 1991. Mesto Gospić je bilo takrat eno od hrvaških vojaških središč ob frontni črti in je bilo izrednega pomena za nadzorovanje hrvaških vojaških operacij proti Srbski Krajini. V letu 1993 je bil Gospić tarča večkratnih topovskih napadov, ki so jih izvajali pripadniki vojske Srbske Krajine. Ti so zavzeli položaje v bližnji jugovzhodni vasi Medak, ki je bila višje ležeča in zato težko osvojljiva.

Pritisk na predsednika Franja Tuđmana v Zagrebu je zaradi vojaške intervencije v Bosni in Hercegovini naraščal. Hrvaška vojska je zaradi tega in občutljivosti fronte v septembru 1993 izvedla obsežno ofenzivo, poimenovano Medaški žep. Z dvema ločenima vojaškima formacijama so Hrvati obkolili položaje Srbske Krajine v Medaku in ustvarili žep srbskih sil znotraj hrvaškega teritorija.

Hrvaška operacija je dvignila več mednarodnega prahu kot običajna bitka v tistem času. Medaški žep in Gospić sta bila namreč v neposredni bližini južnega sektorja pod zaščito mirovne misije Združenih narodov na Hrvaškem. Pod pritiskom mednarodne skupnosti je hrvaška vlada podpisala začasno prekinitev ognja z namenom dopustitve umika srbskih čet iz Medaka. Da bi zagotovili nadzor nad izvrševanjem premirja, so Združeni narodi tja poslali kanadski pehotni bataljon, okrepljen s francoskimi vojaškimi vozili.

Na točki, ko so se kanadski vojaki v mediatorski vlogi postavili med srbske in hrvaške sile, se zgodovinopisje razcepi na dva dela. Kanadčani trdijo, da so Hrvati pod pretvezo, da iz Zagreba niso dobili obvestila o kanadskem prihodu, začeli nanje streljati, saj naj bi prav tako izgubili zaupanje v zmožnosti mirovnih sil. V enodnevni izmenjavi ognja naj bi umrlo nekaj več kot 20 Hrvatov, medtem ko so jo kanadske sile odnesle s 13 ranjenci.

Hrvaška verzija spopada je drugačna. Dogovor o prekinitvi ognja je veleval, da morajo Hrvati po umiku srbskih sil Kanadčanom dovoliti prehod prek svojega ozemlja. Hrvaška vojska je trdila, da so se Kanadčani proti njim začeli premikati, še preden so se Srbi zares umaknili, in ker je bila noč, naj bi hrvaški vojaki kanadske zamenjali za srbske in nanje začeli streljati. Hrvaška vlada je zanikala kakršenkoli spopad s kanadsko vojsko in dogodek označila za manjši incident.

Incident ali ne, pri Medaškem žepu je kanadska vojska doživela največji neposredni spopad po korejski vojni štiri desetletja prej. Spopad med kanadskimi in hrvaškimi vojaki je bil vključen v več mednarodnih sodnih postopkov proti hrvaškim poveljnikom, ki so bili obtoženi vojnih zločinov. Do danes hrvaška in kanadska vlada še nista uskladili uradnih poročil o spopadu.