Volitve v vojni krajini

Sedma

Afganistan je zapustila zadnja ekipa britanskih vojakov in ameriških marincev, ki so afganistanski vojski predali dve veliki vojaški bazi. Oborožene sile zahodnih vojsk Afganistan zapuščajo po trinajstih letih dragih vojaških operacij proti Talibanom, ki pa niso prinesle pričakovanega uspeha in stabilizacije te propadle države. Novi afganistanski predsednik Ashraf Ghani se bo tako moral sam spopasti z vse bolj pogumnimi talibanskimi uporniki. Od njegovih varnostnih sil nihče ne pričakuje veliko, kljub temu pa marinci radi zagodejo, da so jim pustili opremo v vrednosti 230 milijonov ameriških dolarjev in vso infrastrukturo, ki so jo Američani zgradili v dolgih letih okupacije. Sodeč po uradni noti Američani še vedno verjamejo, da so izurili sposobne varnostne sile, ki se bodo podobno kot Iraške po njihovem odhodu lahko zoperstavile islamistom.

Za odtenek boljše novice prihajajo iz Tunizije, kjer je včeraj prišlo do volilnega preobrata. Potekale so namreč parlamentarne volitve, tokrat prvič za celoten mandat po padcu režima v arabski pomladi leta 2011. Po neuradnih rezultatih naj bi presenetljivo zmagala sekularna stranka, islamisti pa beležijo bridek poraz. Mednarodna skupnost držav meni, da ima Tunizija najboljše možnosti za demokracijo v arabskem svetu. A vendarle, kljub temu, da so se volivci lahko odločali med širokim naborom kandidatom, so se takoj ujeli v past demokracije in volili manjše zlo. Ves volilni boj je namreč potekal med sekularisti in islamisti.

Volitve so potekale tudi v zahodni Ukrajini, oziroma tistem delu, ki ga je doslej obvladovala tako imenovana kijevska hunta. Ta je na volitvah dobila novo legitimnost, saj so na volitvah zmagale pro-evropske stranke in dale novo legitimnost predsedniku Petro Porošenku. Njegov politični blok je dobil 23 odstotkov glasov, tesno mu sledi stranka njegovega zaveznika Arsenija Jacenjuka, ki je prejela 21 odstotkov glasov. Jacenjuk tako ostaja premier, njegova stranka z imenom Ljudska fronta pa močna politična sila, ki pa se bo kljub svoji rusofobiji vseeno morala ukloniti Porošenkovim političnim rešitvam krize na vzhodu države. Ukrajinska spletna stranka, za katero je kandidiral anti-junak iz galaksije Vojne zvezd Darth Vader, žal ni dobila potrebnih glasov za uvrstitev v parlament.

Osma

Za dogodek minulega tedna izbiramo ukrajinske volitve, v katerih so slavile proevropske stranke. Sešteto si je dobro polovico volilnega telesa razdelil vladajoči dvojec, stranka aktualnega predsednika Petro Porošenka in ta aktualnega premierja Arsenija Jacenjuka. Porošenko sedaj poziva k politični rešitvi krize na vzhodu države, saj zaradi serije brutalnih porazov nacionalne garde, vojaki te zahtevajo popolno demobilizacijo.

Pro-ruski separatisti v vzhodni pokrajini Donbass so namreč obdržali svoje položaje, trenutno pa še vedno potekajo srditi spopadi za nadzor nad letališčem v Donecku, medtem ko je samo mesto Doneck pod nenehnim artilerijskim ognjem, saj kijevske sile nimajo dovolj moči, da bi vanj tudi vkorakale. Porošenko je sicer pred enim mesecem sporočil, da je kijevska vojska v spopadih izgubila dobrih šestdeset odstotkov svoje vojaške opreme, zaradi česar je Kijev verjetno pristal na mirovna pogajanja v beloruskem Minsku, na katerih so podpisali vse bolj krhek sporazum o prekinitvi ognja, ki ga obe strani dosledno kršita z artilerijskim obstreljevanjem.

Vzhodni del Ukrajine je sicer tretji največji industrijski bazen na svetu, takoj za japonsko Yokohamo in nemškim Porurjem. Ta industrijski megakompleks je predstavljal srce sovjetske industrije, kjer so Sovjeti razvili kapacitete za vesoljsko in letalsko industrijo svojega ekonomskega bloka. Kot takšna je industrija popolnoma neprilagojena sodobnim evropskim standardom in povsem odvisna od ruskega trga, ki pa je ni pripravljen vsrkati vase, saj bi sanacija tega zarjavelega kompleksa, sedaj uničenega v državljanski vojni, zahtevala previsoke finančne vložke.

Ruski minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov sedaj opozarja, da Rusija Ukrajini nikoli ni zanikala pravice, da se povezuje z Evropsko unijo, po njegovih besedah so se le želeli izogniti negotovosti, ki bi jo za države ruske brezcarinske unije prinesla integracije Ukrajine v EU. Konkretno se je Lavrov bal tega, da bi priključitev Ukrajine Evropski uniji privedla do brezcarinskega uvoza evropskih dobrin na ruski trg.

Lavrov prav tako ni dal prav nobenega znaka, da si Kremelj želi pripojiti vzhodne regije Ukrajine, prav nasprotno. Kremelj si želi lojalne države, ki bo ščitila ruske interese, če te ne more imeti v paketu Ukrajina bodo pristali na paket narodne republike Donecka in Luganska. Tolažilne nagrade namesto širše regije znane kot Novorossija, ki bi verjetno lahko imela pogoje za lastno državotvornost in bi se raztezala vse do fanatično pro-ruske regije trans-dnistrija na vzhodu Moldavije.

Lavrov očitno nakazuje, da je Kremelj pripravljen pristati na model široke avtonomije za omenjeno regijo znotraj še nedoločenega formata za ukrajinsko federacijo. Kdo je tukaj potegnil ta kratko je povsem jasno, delavstvo in prebivalstvo Donecka in Luganska, ki je preživelo enoletno epizodo vojnega živžava na ekstaziju zgodovinske uprizoritve epskega boja sovjetov proti nazijem. Temu tripu sledi iztreznitev v dejanski ruski zimi, saj se po uničenih plinovodih ruski plin ne bo mogel pretakati niti v primeru, da so ga Rusi Ukrajincem pripravljeni podariti, kar je seveda vnaprej izključeno, saj infrastruktura za izvoz v Evropo ne poteka več izključno preko Ukrajine.

Ukrajina tako postaja propadla država na meji dveh ekonomskih imperijev, demokratičnega evropskega in tega ruskega, kjer vlada tako imenovana suverena demokracija Vladimirja Putina. Ukrajina medtem ostaja zvesta svojemu imenu – pogorišče vojne krajine.

Z Britoffa, Luka Tetičkovič.