Vzhodni vzhod in južni Zahod

10.05

V Abecedariju spregledanih se tokrat pod črko “v” skriva Vzhodni Timor ali Timor-Leste, kar v prevodu pomeni “vzhod vzhod”. Tako malajski timor kot portugalski leste namreč prevajamo kot “vzhod”. Etimologija imena države priča o njeni zgodovini, v kateri je otok Timor od 16. stoletja kolonizirala Portugalska. Leta 1975 je vzhodni del otoka razglasil neodvisnost, a ga je že devet dni kasneje zasedla Indonezija, do takrat in še danes s suvereno pravico nad zahodnim delom otoka.

Vzhodni Timor je samostojnost formalno dočakal šele leta 2002. Večino zaslug je že pred tem požel Šanana Gusmao, ki je bil leta 2001 izvoljen za prvega predsednika države. Leta 1993 so ga indonezijske oblasti obsodile na 20 let zapora za poskus odcepitve dela teritorija Indonezije. V zaporu, kjer naj bi ostal vodja upora, so ga redno obiskovali predstavniki Združenih narodov in zahodnih držav. Avgusta 1999 so pod pritiski Portugalske, Združenih držav Amerike in Avstralije Združeni narodi organizirali referendum o samostojnosti Vzhodnega Timorja, po zmagi na referendumu je bil Gusmao izpuščen iz zapora, pred izvolitvijo za predsednika pa imenovan za de facto voditelja Vzhodnega Timorja kot član administracije Združenih narodov, ki je nadzorovala nastajajočo državo.

Danes je Gusmao minister za infrastrukturo, potem ko je že porabil vse možne mandate na stolčkih predsednika republike in predsednika vlade. Kot infrastrukturni minister je glavni zagovornik več kot 13 milijard evrov vrednega razvoja črpališča zemeljskega plina v Timorskem morju na jugu otoka. Leta 1974 odkrito plinsko polje, v angleščini imenovano Greater Sunrise oziroma Veliki sončni vzhod, naj bi premoglo okrog pet tisoč milijard kubičnih metrov plina, a je razdeljeno med Avstralijo in Vzhodni Timor. Dogovor o meji sta prek Meddržavnega sodišča v Haagu državi sklenili šele lani. Med drugim predvideva, da večji del dobička od izkoriščanja plinskega polja pobere Vzhodni Timor, v dveh možnih različicah je to bodisi 80 bodisi 70 odstotkov dobička.

Pred mesecem dni je predsednik države podpisal vladno uredbo, ki legalizira državni odkup pravic za izkoriščanje polja od nizozemske multinacionalke Royal Dutch Shell in ameriške ConocoPhillips. Tako je Vzhodni Timor v zameno za skoraj 600 milijonov evrov postal okrog 65-odstotni lastnik pravic za črpanje. V projektu ostajata še avstralski Woodside Petroleum in z najmanjšim deležem japonski Osaka Gas. Večja partnerja sta delež v projektu domnevno prodala tako zlahka, ker so načrti Gusmaa po njihovem mnenju preveč tvegani, saj naj bi gradnja plinovoda do obale Vzhodnega Timorja bila izjemno tehnično zapletena. Tuji partnerji si prizadevajo, da bi plin speljali do mesta Darwin na severni obali Avstralije.

Kako veliki so interesi za dominantno vlogo v projektu na Vzhodnem Timorju, priča dejstvo, da bodo zaloge plina, ki jih črpajo trenutno, izčrpali že čez tri do štiri leta. Državni suvereni sklad, s katerim naj bi financirali razvoj novega plinskega polja, pa je odvisen prav od obstoječih plinskih prihodkov.

8.05

Pred vladno palačo v Bukarešti in v drugih romunskih mestih se je zbralo prek 10.000 protestnikov, ki nasprotujejo nedavnima uredbama socialdemokratske vlade. Pravosodni minister Tudorel Toader je brez javne razprave spremenil način imenovanja državnih tožilcev, vključno z generalnim tožilcem, in drugih protikorupcijskih funkcij. Nasprotnikom spremembe se zdi najbolj sporno, da bo tožilce po novem potrjeval plenum Vrhovnega magistratskega sveta in ne več tožilska sekcija sveta, katere člani se v preteklosti večkrat niso strinjali s pravosodnim ministrom, na primer ko je želel odpustiti direktorico Nacionalnega protikorupcijskega direktorata Lauro Codruta Kovesi. To mu je vendarle uspelo kasneje, ko je njeno odpustitev predsedniku države naročilo samo ustavno sodišče. Na zadnje ministrove uredbe so se odzvali tudi tožilci, ki od današnjega dne obravnavajo le nujne primere. Neodvisnost sodstva ni stvar pogajanj, pravijo in zavračajo povabilo na sestanek s premierko Viorico Dancila.

Protestirajo tudi v Sudanu, s polnimi usti besed o svobodi v Kartumu in drugih večjih mestih vztrajajo že dva meseca. Predsednik Omar al-Bašir, na vrhu državne strukture od državnega udara pred tremi desetletji, je v petek razglasil izredne razmere, potem ko ni uspel zatreti protestov. Varnostne sile so protestnike, ki so blokirali glavne prometnice, skušale razgnati s solzivcem. Čeprav so protesti izbruhnili ob zvišanju cen kruha in goriva, se bodo težko končali samo s spremembami v administraciji, v katerih predsednik vidi rešitev, ko obljublja ekonomske reforme. Kljub temu da je že izbral novega premierja, podpredsednika in guvernerje provinc, prav vse oblečene v vojaške uniforme, to protestnikov ni pomirilo.

Boljše novice prihajajo iz Afganistana, a ne, ker bi se pobijanje civilistov končevalo: v lanskem letu jih je po poročilu Združenih narodov umrlo celo rekordno število, skoraj 4000. Je pa afganistanski vladi uspelo prek pristanišča Čabahar na jugovzhodu Irana vzpostaviti novo trgovinsko povezavo z Indijo, ki je največja uvoznica iz Afganistana. V Mumbaj izvažajo posušeno sadje, tekstil in rudnine in se s povezavo prek Irana izognejo tudi v Indiji osovraženemu Pakistanu. Da bi zaobšla Pakistan, je Indija v preteklosti investirala v razvoj pristanišča Čabahar, Združene države Amerike pa so za dotično pristanišče celo umaknile nekatere sankcije.