Vzpon in zaton linčanja v Ameriki

Najboljša država na svetu. Luč demokracije. Dom pogumnih, dežela svobodnih. Te in še mnoge druge spadajo med pompozne oznake, ki si jih Združene države Amerike rade pripišejo, kolikor pogosto le morejo. Zato bo marsikoga ne le presenetilo, marveč celo šokiralo dejstvo, da je ameriški kongres včeraj po več kot 200 propadlih zakonskih osnutkih sprejel zakon, ki prvič v ameriški zgodovini prepoveduje linčanje in ga klasificira kot zločin iz sovraštva. Ker je sreda dopoldne, poslušate zgodovinski BritOFF, v katerem za nekaj minut kljubujemo naravnim zakonom in vas popeljemo v preteklost. Tokrat se ne bomo spuščali v zapletene razloge za sramotno dolgo dobo neobstoja zakona o prepovedi linčanja, temveč se bomo posvetili izvoru tega izraza, ki je bil prvotno povezan s popolnoma drugačnim ameriškim zgodovinskim sporom.

Preden se lotimo izvora linčanja, še na kratko o novem zakonu. Poimenovan je po Emmettu Tillu, temnopoltem 14-letnem dečku, ki je bil zadnja uradna žrtev linčanja v ZDA. Leta 1955 je med obiskom pri sorodnikih v Misisipiju Emmett v trgovini zažvižgal, ko je opazil belopolto mladenko. Čez nekaj dni je njen mož s svojim polbratom Emmetta ugrabil, mu izmaličil obraz, ga ustrelil in truplo odvrgel v reko. Oba krivca sta bila na sojenju oproščena. Emmett Till je kmalu postal eden zgodnjih simbolov gibanja za rasno enakost v ZDA.

Linčanje pomeni skupinsko izvedbo zunajsodne usmrtitve. Glede izvora pojma obstajajo različne teorije, vendar beseda linčanje v današnjem pomenu najverjetneje izvira iz obdobja ameriške revolucije. Takrat je v britanski koloniji in kasnejši zvezni državi Virginiji deloval plantažni lastnik Charles Lynch. Bil je član protestantske denominacije kvekerjev in revolucionarnega gibanja Patriotov. Ker je živel v času, ko civilno in kazensko pravo še nista obstajala kot poenoteni celoti na državni ravni, si je lahko privoščil v svoj dvorec zapirati pripadnike britanskih lojalistov. Čeprav v Lynchevih zapisih ni dokazov o fizičnem nasilju nad kroni lojalnimi kolonisti, on sam poimenuje svojevoljno zaprtje svobodnih kolonistov kar po sebi – Lynch Law ali Lynchev zakon. Od tu tudi izraz linčanje.

Charles Lynch se je po revolucionarni zmagi zbal za svojo prostost, saj je večina lojalistov pridobila ameriško državljanstvo, on pa za odvzem njihove prostosti med vojno ni imel pravne podlage. V želji, da bi svojim nekdanjim jetnikom preprečil sodni pregon, je uporabil svoj vpliv v novem ameriškem kongresu, ki je posledično sprejel zakon, zaradi katerega se nihče ni mogel sklicevati na protipraven odvzem prostosti na Lynchevem dvorcu med revolucijo. Zakon je sprožil precej nezadovoljstva na lojalistični strani in dal potuho vsem, ki so v naslednjih 150-ih letih po definiciji Lynchevega zakona vzeli sodno in kaznovalno oblast v svoje roke brez vednosti in odobritve državnega sodišča.

Linčanje kot ljudska usmrtitev prestopnikov se je iz rasističnih nagibov začelo dve desetletji pred ameriško državljansko vojno, ko so večinoma pripadniki belskih skupnosti brutalno in brez pravne podlage umorili večinoma pripadnike črnskih skupnosti, ki so bili na sodišču obtoženi kaznivih dejanj proti belcem. Od začetka statističnega zbiranja števila linčev leta 1883 je na tak način umrlo skoraj 4500 Američanov.