Zakonska skrb za duševno zdravje

Ob 10.00

V petek se je začela javna razprava predloga Zakona o duševnem zdravju, ki ga je pripravilo Ministrstvo za zdravje ter z njim v zakonodajo implementiralo odločbi ustavnega sodišča iz let 2015 in 2019. Varuh človekovih pravic je sicer na problematičnost obstoječega zakona opozarjal tako rekoč v vseh letnih poročilih po začetku njegove uporabe, kar je bilo v letu 2008. Leta 2012 je bila tako tudi sklicana seja delovne skupine, na kateri je bil sprejet dogovor, da Ministrstvo za zdravje začne pripravo sprememb predlogov zakona, vendar je delo pri pripravi novele zastalo. Vsa ta leta bi bilo treba v zakonu zagotoviti ustreznejše neprostovoljno nastanjevanje in obravnavanje oseb z duševnimi motnjami v socialnovarstvenih zavodih. 

Predlog tako zdaj ureja pravice oseb v psihiatriji, v primerih, ko prihaja do najbolj omejevalnih oblik in vrst zdravljenja v zdravstvenem varstvu. To področje je bilo treba urediti tako, da so pravice oseb, ki se jim odvzame poslovno sposobnost, omejene čim manj.

Prva ustavna odločba iz leta 2015 je od zakonodajalca zahtevala, da v enem letu uredi člen zakona, ki ureja postopek sprejema osebe z odvzeto poslovno sposobnostjo v varovani oddelek socialno zdravstvenega zavoda. Po presoji ustavnega sodišča je ureditev neprimerno posegla v pravico do osebne svobode osebe, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost. Privolitev za sprejem v varovani oddelek in odpust iz njega je lahko namreč dal zakoniti zastopnik oziroma skrbnik take osebe, s čimer se je omejila njena osebna svoboda. Sodišče je pojasnilo, da odvzem poslovne sposobnosti osebi še ne pomeni, da njene pravice in položaj ni potrebno urediti na način, ki bi ji omogočal v največji možni meri samostojno uveljavljati in varovati svoje pravice. 

V odločbi iz leta 2019 je ustavno sodišče obstoječi zakon prav tako presojalo z vidika kršenja pravice do osebne svobode. Presodilo je, da mora državni zbor v zakonu urediti odvzem svobode osebi z duševno motnjo tako, da poleg varstvenega cilja določi tudi terapevtski cilj. Le tako bo namreč omogočeno, da bo osebi prostost omejena zgolj za čas, ki je za to nujno potreben. Za neskladno z ustavo je bila razglašena tudi ureditev, ki sodišču preprečuje, da bi z vidika zagotavljanja varnosti in z vidika izvrševanja terapevtskega cilja predhodno presodilo ustreznost ustanove, kamor pošilja osebo brez privolitve. 

Poleg nujnih sprememb, ki jih nalaga ustavno sodišče, predlog zakona vpeljuje še druge rešitve. Med drugim bo imela oseba, ki se zdravi, pri določitvi najbližje osebe tudi izrecno možnost, da najbližje osebe ne izbere. Določena je tudi možnost, da se najbližja oseba, ki jo določi oseba, odpove svoji pravici do obveščenosti, če tako želi. Prav tako je nova pravica osebe z duševno motnjo, da svobodno odloča glede nosečnosti, materinstva in očetovstva. Podrobneje so določeni tudi pogoji za znanstveno raziskovanje na osebi z duševno motnjo.

S predlogom zakona se ureja situacija, ko je zaradi zdravstvenega stanja nujno treba omejiti pravice pacienta in šele potem obvestiti sodišče, ki o ukrepu dokončno odloči. Trenutna ureditev omejitve pravic osebe predvideva namreč, da o tem odloča izključno sodišče. Predlog podaljšuje najdaljše možne roke sprejema v nadzorovano obravnavo s šestih na dvanajst mesecev in trajanje zadržanja v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda na največ dve leti. V nadzorovano obravnavo je lahko sprejeta oseba tudi, če se pred tem še ni zdravila v psihiatrični bolnišnici. S tem se širi dostop do te obravnave, ki se bo lahko izvajala tudi kot preventiva hospitalizaciji in ne zgolj kot nadaljevanje zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. Določene oblike zdravljenja se tako širijo tudi na primarno raven zdravstvenega varstva, kar je v skladu z načelom deinstitucionalizacije psihiatrije in približevanja zdravstvenih in socialnih storitev uporabniku v njegovem okolju.

Kot civilizacijsko pridobitev pa ministrstvo navaja možnost vnaprej izražene volje osebe z duševno motnjo. Po zgledu anglosaških držav bo pacient lahko vnaprej sam izrazil svojo voljo glede zdravljenja.

Prihaja pa tudi do sprememb za sodnike in odvetnike: po novem je za vse, ki sodelujejo v postopkih pred sodiščem na podlagi Zakona o duševnem zdravju, določeno obvezno dodatno izobraževanje.

Ob 8.00

V soboto so v Gruziji volili na parlamentarnih volitvah, ki odločajo o 120-ih od 150-ih poslanskih mest v gruzijskem parlamentu. Končna sestava parlamenta bo sicer verjetno znana šele ob koncu novembra, pri več kot 99 odstotkih preštetih glasov pa je že znano, da je vladajoča stranka Gruzijske sanje prejela približno 48 odstotkov glasov, glavna opozicijska stranka Združenje narodnega gibanja pa 27 odstotkov. Vodilni stranki, ki je na oblasti že od leta 2012, predseduje oligarh Bidzina Ivanišvilija – najbogatejši državljan Gruzije. Njegov najbližji zasledovalec je nekdanji predsednik in opozicijski voditelj Mihail Sakašvili, ki ga je, ko je bil predsednik, gruzijsko sodišče obtožilo zlorabe položaja, zaradi česar je prebegnil v Ukrajino. Sakašvili zdaj vladajočega oligarha obtožuje množičnega ponarejanja volilnih rezultatov, pritiskov in nadlegovanja opozicije ter Gruzijce poziva k protestu. Nekaj tisoč se jih je včeraj tako zbralo pred parlamentom.  

Volili so tudi v Slonokoščeni obali, v soboto so potekale predsedniške volitve. Trenutno je na čelu države Alassane Ouattara, ki se poteguje za tretji mandat in po zgodnjih rezultatih tudi tokrat vodi. Končni rezultati bodo znani v prihodnjih dneh, volilna komisija ima namreč pet dni časa, da razglasi rezultate volitev. Opozicijski predstavniki so volitve bojkotirali in k bojkotu pozvali tudi državljane, saj so prepričani, da je Ouattarova ponovna kandidatura neustavna. Predsednik bi po njihovem lahko za ta položaj kandidiral le dvakrat, vendar se  Outtara zagovarja, da je njegovo ponovno kandidiranje v skladu s posodobljeno ustavo, ki je bila spremenjena leta 2016, in da kandidira samo zato, ker je njegov izbrani naslednik nepričakovano umrl. Zaradi političnih nesoglasij je v času volitev prišlo do več spopadov, v katerih je umrlo več deset ljudi. Pred desetletjem se je v državi končala državljanska vojna, do katere je prišlo ravno po volitvah leta 2010, ko bivši predsednik Laurent Gbagbo ni priznal poraza proti Ouattaru.

V indijski pokrajini Kašmir, ki si jo lastita tako Indija kot Pakistan, je ponovno prišlo do nemirov. Glavnega uporniškega poveljnika Saifullaha Mira, ki je v oboroženem boju proti indijski nadoblasti vodil skupino Hizbul Mujahideen, so indijske sile v strelskem obračunu ubile, zaradi česar je prišlo do protestov v glavnem mestu pokrajine. Protestniki se upirajo oblasti Indije in zahtevajo svobodo - policija je odgovorila s solzivcem in streli. Nekatere uporniške skupine, med katerimi je že omenjena Hizbul Mujahideen, v Kašmirju zahtevajo, da se pokrajina priključi Pakistanu; druge se zavzemajo za neodvisnost regije. Indija pri tem obtožuje Pakistan, da oskrbuje militantne skupine.