Slovenija ni Grčija

Sindikati grškega zasebnega in javnega sektorja so se danes združili v splošni stavki in protestih zoper stroge varčevalne ukrepe, ki sta jih grški vladi zaradi 13,6 odstotnega proračunskega primanjkljaja oziroma zadolženosti naložila Mednarodni denarni sklad in Evropska unija. Da Slovenija ni Grčija sicer najprej pove podatek, da je domači javno finančni primanjkljaj Slovenije sicer v lanskem letu znašal 5,7 odstotka in da bi se naj v letošnjem letu stabiliziral. Torej prenehal povečevati. Toda to pač ne pomeni, da tudi domača republika ni zadolžena, saj bo bruto delež javnega dolga iz sedanjih 34,4 odstotka do leta 2011 v skladu s programom za stabilnost Evropske komisije narasel na približno 42 odstotkov. 

Toda Slovenija ni Grčija le zaradi tega, ker splošne stavke, kot je danes ohromila Grčijo, pravzaprav v novejši po-osamosvojitveni zgodovini sploh ne beležimo. Ključna razlika med te dni v širši evropski domovini najbolj zadolženo članico in domačo, sicer prav tako, a ne najbolj, zadolženo domačo republiko, je, da na domačih tleh takšne grške enotnosti in solidarnosti, kot smo ji lahko danes priča, še kar nekaj časa ne bomo videli. Če sploh kdaj. 

Tako zelo tipično slovenski je denimo že odnos med največjimi domačimi sindikalnimi centralami. Medtem ko največja Zveza svobodnih sindikatov Slovenije v zahtevah zoper reforme trga dela in zakona o delovnih razmerjih nastopa samostojno, začetek skupnih aktivnosti in pritiskov zoper vladne reformatorje ločeno najavljajo sindikalne centrale KS 90 Slovenije, KSS Pergam, ZDSS Solidarnost, KNSS Neodvisnost in SZS Alternativa. Teh pet sindikalnih central bo v primeru, da bo Državni zbor obravnaval predlagano novelo zakona o delovnih razmerjih, pred stavbo parlamenta na Šubičevi pripravilo protest. Če bo do tega res prišlo, se jim bodo sicer prav po službeni dolžnosti pridružili tudi v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. 

Toda pri protestih sindikalnih central, pravzaprav pa njihovih sindikalnih uslužbencev, gre pravzaprav zgolj za folkloro in ne za kakorkoli usodne ali pač resne proteste. Za sicer povsem legitimno predstavo za takšnih ali drugačnih senzacij lačna medijska trobila večinskega državnotvornega diskurza, s katero se naj še dodatno očrni javnomnenjska podoba koalicije in vlade. Toda to je tudi vse. Podobni folklori so sicer namenjene tudi velike delavske demonstracije, ki se jih na ukaz sindikalnih central udeleži tudi z barvnimi kapami in površniki zaznamovano članstvo, kateremu med točno začrtano potjo dostop do drugih za potrebe shoda neprijavljenih javnih površin preprečujejo uniformirani pripadniki te ali one varnostne službe. V obeh primerih pa sta gospodarsko-finančna škoda in izguba minimalni. 

Kljub temu sicer predstavniki petih sindikalnih central, brez največje, Zveze svobodnih sindikatov, v primeru nadaljnjega nespoštovanja socialnega dialoga in iskanja skupnih rešitev strumno napovedujejo tudi zaostritev svojih aktivnosti, vključno s splošno stavko ali referendumom. Nenazadnje je na političnem dnevnem redu aktualne koalicije in vlade še kar nekaj v dosedanje socialne in delavske pravice krepko posegajočih zadev. Med njimi so že omenjene spremembe zakona o delovnih razmerjih, pokojninska reforma in malo delo. 

Slovenija tako ni Grčija predvsem zaradi dveh ključnih stvari. Prva je pomanjkanje splošne družbene solidarnosti, ki je pravzaprav edini pogoj za uspešno splošno stavko na Slovenskem. Tako pa posamezne sindikalne centrale redno zaposlenih splošno stavko razumejo zgolj v okviru dejavnosti, ki jo predstavljajo. Vladne reforme, ki se jim zaenkrat politično korektno še le ne reče varčevalni ukrepi, pa bodo prizadele večino prebivalstva. Tudi študente, upokojence, samozaposlene in druge. Toda kljub temu, da bo denimo ukinitev študentskega dela in dosedanjega načina financiranja oblik študentskega organiziranja pri nas v socialnem, kulturnem in še kakem smislu gotovo da ob študentih povsem neposredno prizadela še vsaj njihove starše in druge odjemalce storitev, ki jih ponujajo, bodo tudi študentje na demonstracije zoper vlado in koalicijo Boruta Pahorja 19. maja šli samostojno, pravzaprav pa ločeno. 

Drugi ključni razlog, zaradi katerega Slovenija pač ni Grčija, pa je obstoječa referendumska ureditev. Tako ne samo da se zahtev za predhodne ali naknadne referendume okoli ideološko spornih, pravzaprav pa za potrebe boja za javno pozornost primernih zadev, poslužujeta tako opozicija kot pozicija v Državnem zboru, pač pa referendume že napovedujejo tako v študentskih kot sindikalnih centralah. Sicer so že prav danes začeli teči roki za izvedbo referenduma o ratifikaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško, katerega datum je državni zbor določil za 6. junij. Protiustavnost opozicijske zahteve za razpis referenduma o noveli zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ, s katero naj bi država Slovenija po 18 letih celovito uredila položaj izbrisanih, danes obravnava Ustavno sodišče. Že v kratkem pa bo jasno, ali bomo novo referendumsko zahtevo dobili tudi za predlog družinskega zakonika, za katero si prizadevajo v zgolj po imenu Civilni iniciativi za družino in pravice otrok.

Prav vsak referendum pa ima svojo ceno. Politično in finančno. Stroški za izvedbo referenduma se namreč krijejo iz državnega proračuna. Ne glede na to, da pa organizatorji referendumskih kampanj, za razliko od volilnih, do povračila stroškov za kampanjo niso upravičeni, pa gre v prvi vrsti za volilne kampanje. Nenazadnje so jeseni na političnem sporedu ponovno lokalne volitve. 

Slovenija tako ni Grčija predvsem zaradi tega, ker nima ene in enotne civilne družbe. Pač pa levo, desno in še kakšno vmes. In zaradi te politične instrumentalizacije je brez enotnega civilnodružbenega pogleda. Kar pa pravzaprav še najbolj odgovarja prav vsakokratni oblasti. Toda tako to gre. Res splošne stavke, ki bi dejansko ohromila državo, tako ni, ker se posamezni družbeni segmenti slepo ukvarjajo zgolj z lastnimi partikularnimi problemi ter s tem nikoli niti ne zamajejo posamezne koalicije in vlade, ampak zgolj prispevajo tudi vsak svoj delež k dodatni in prihodnji zadolženosti domače države. Toda s tem se naj na hrbtih domačih davkoplačevalcev ukvarjajo neke naslednje generacije oblastnikov. 

Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da Slovenija ni Grčija v zobeh prispeval Tomaž Z.