MONOMONO: Give The Beggar A Chance - The Lightning Power Of Awareness

EMI, 1970

Tit Podobnik nam predstavlja še en mozaik iz dežele afrobeata, lagoško zasedbo Monomono in ploščo Give The Beggar A Chance ...

Zanimivo je, da se je, podobno kot denimo v Etiopiji, tudi v Nigeriji glasbena pravljica pripovedovala v točno določenem obdobju. Konec državljanske vojne in vojaški udar sta tista razmejitvena dogodka, ki sta v obdobju petih let pustila zadosten prostor, da danes izvor afrobeata najbolj povezujemo ravno z dotično državo. Nigerija je bila odprta do tujcev, državljani z dovolj prihodkov so se brez težav izobraževali tudi v tujini, posluh britanskih založb EMI in Decca pa je v distinktivnem prepletanju iz Yorube izhajajočih žanrov ter zahodnih glasbenih vplivov prepoznal ogromen potencial. Nenazadnje se je v afriške ritme zaljubil tudi Ginger Baker in med svoja številna sodelovanja tako lahko dopiše tudi velikega Felo Anikulapo Kutija. Še pred tem pa je ob svojih obiskih Lagosa med tamkajšnjo srenjo povzročil malo revolucijo. V glasbo, ki se je že nekaj let napajala iz funka in soula, je namreč ponesel vplive britanskih rockerjev. Rodilo se je ogromno rockerskih afrobeat zasedb, od Ofege, BLO, Colomach, The Hygrades pa vse do mednarodno najbolj prepoznavnih Monomono.

Med enim svojih prvih obiskov je Ginger postal pozoren na mladega vokalista in kasneje multiinstrumentalista Princea Jonija Ademolo Haastrupa, ki ga je, navdušen nad njegovo odrsko prezenco, nemudoma povabil v London k svojim Air Force. Joni je sicer že leta 1966 sodeloval pri enem od izvornih pečatov afrobeata, albumu Orlanda Juliusa »Super Afro Soul«, kjer je nekaj skladbam prispeval vokal. Kasneje, med državljansko vojno, se je udejstvoval v mnogih bendih, njegovo petje pa ga je v Nigeriji povzdignilo v Soul Brother Number One. Po izkušnji z Gingerjem Bakerjem se je lotil tudi instrumentov in ob vrnitvi iz Londona je s starim znancem basistom Babo Kenom Okulolom ustanovil zasedbo Monomono. Poleg njiju je bil edini kolikor toliko znani glasbenik v skupini še tolkalec Friday Jumbo, ki se je nemalokrat znašel v večštevilčni spremljavi Fele Kutija. Skupaj so nato posneli dva albuma, »Give the Beggar A Chance« in »Dawn of Awareness«. Oba sta izšla pri EMI Nigeria, drugo pa je za mednarodno distribucijo pod okrilje vzel tudi Capitol, sicer takrat že skoraj v popolni lasti EMI-ja.

Prva plošča »Give the Beggar A Chance« se je v Nigeriji prodajala tako dobro, da je ob izidu druge Joni od Capitola pričakoval financiranje turneje. Zavrnitve ni sprejel, čez dve leti poskušal ponovno in ob vnovičnem neuspehu ter velikem razočaranju je skupina leta 1976 razpadla. Sicer so se pod Jonijev solo album »Wake Up Your Mind« iz leta 1978 podpisali tako rekoč vsi glasbeniki iz Monomono, a sledi o imenu so od takrat zabrisane. Spomini na zvočno bogato žanrsko mešanje so se ohranili zgolj na vinilih in v glavah številnih zbirateljev danes ponovno nadvse popularnega afrobeata, ki se je ponekod prelevil kar v afro-funk. Šele s serialko »Nigeria Special« pod taktirko založbe Soundway, je nekaj te glasbe prišlo tudi v ušesa širših množic. V letu 2008 je namreč izšel pregleden zbir kompozicij, imenovan »Nigeria Rock Special! Pyschedelic Afro-Rock & Jazz Funk in 1970s Nigeria«, kjer je svoje mesto našla tudi skladba s prvega ploščka Monomono, »Kenimania«.

Zven skupine je nezgrešljivo afriški, a z izrazitim rockerskim pridihom, v katerega najde pot tudi kanček psihedelije. Tako se v repetitivno podlago komadov vrine tudi kakšen naefektiran kitarski solo ali eshatološka lirika orgel. Takrat, ko Monomono ne zvenijo prepoznavno afrobeatovsko, se v misli zlahka prikradejo The Doors, nekatere solaže pa spomnijo celo na Allman Brothers Band. Nadalje dolžina in sestava skladb pričata o bolj sredinsko usmerjeni glasbeni miselnosti. Sicer se je tem estetikam na nekaterih mestih znal približati tudi veliki Fela, a se je njegova produkcija z leti tako spolirala, da je pozabila na nekaj rockerske grobosti, poleg tega pa kitaram sam nikoli ni odrejal solistične vloge. Te pa je polno na zdrajsanih vinilih kolektiva Monomono, čigar danes obravnavane plošče denimo na Ebayu skoraj ni več moč najti. Ne preostane nam torej nič drugega, kot da se sedaj prepustimo nadvse lucidnemu spajanju rocka in afrobeata iz tako rekoč najbolj plodnega obdobja obeh žanrov.