RAZLIČNI IZVAJALCI: Nigeria Disco Funk Special

Soundway, 2008

Če so bila šestdeseta dekadentna za etiopijsko glasbo, potem lahko nekaj podobnega rečemo za sedemdeseta v Nigeriji. Tokrat se tako v oddaji Razširjamo obzorja spuščamo v prestolnico zahodnoafriškega disca ter funka, nigerijski Lagos med letoma 1974 in 1979.

Tokratna edicija oddaje Razširjamo Obzorja bo nekoliko bolj plesno obarvana; pravzaprav prislov nekoliko lahko mirno izpustimo. Potopili se bomo namreč v kompilacijo, iz katere kar buhtijo mastni plesni ritmi, nastali v valilnici tovrstne zahodnoafriške godbe med letoma 1974 in 1979, takratni nigerijski prestolnici Lagosu. V času, ko so se kakršnikoli potencialno gibalni glasbeni slogi kar lepili na enega največjih mest na afriškem kontinentu, je bilo tamkajšnje nočno življenje v popolnem razmahu. Afrobeat s Felo Kutijem je že dosegel stopnjo vrelišča, Kralj Sunny Ade ni z jujujem prav nič zaostajal, mestne četrti Ikeja, Yaba in Surulere pa so bili sinonimi za razgibano veseljačenje do zgodnjih jutranjih ur. Kot bi želeli posnemati v določenih odtenkih precej podobno dogajanje v vzhodnejši Etiopiji, so pričeli tudi na veliko uvažati ameriško glasbeno estetiko z oblačili, pričeskami in vsem, kar je še sodilo zraven. Seveda sredi sedemdesetih niso mogli iti mimo funka in diska, pa čeprav je Fela prvega že dodobra implementiral in reinkarniral v povsem samosvoj žanr. Tako je na usedlinah vsega gibalnega nastalo ogromno zasedb, zbiru katerih bomo danes pod taktirko otoške založbe Soundway tudi prisluhnili.

V času, ko je Larry Levan vstopil v Paradise Garage, se pravi leta 1977, so imeli na drugi strani Atlantika že kup prikladno ustrojenih bendov, ki so vsako novo pošiljko plošč iz ZDA prečesali ter sproti nadgrajevali svoje muziciranje. Nekaterim se je celo uspelo izobraževati v tujini, scena pa je bila tako močna, da je dosegla tako rekoč vse pozabljene kotičke v državi. To je bilo ravno desetletje zatišja po državljanski vojni, spričo katere si je Nigerija močno pokvarila mednarodni ugled, a si hkrati zaradi ogromnih zalog nafte tudi dokaj hitro opomogla. Tako so do ponovnega nastopa nekoliko bolj militantne republike leta 1979 ljudje povečini čez vikende skrbeli zgolj, kako bodo oblečeni in kje bodo najbolje preživeli čas. To je seveda romantizirana predstava nekega obdobja, ki drži zgolj delno, a pustimo to ob strani in se raje vprašajmo, kaj so tisti željni zabave, takrat tam poslušali.

Kompilacija nam odstira tančico z devetih zasedb, od katerih je prva The Sahara All Stars of Jos. Gre za zasedbo iz severa države, ki je prvenstveno prakticirala afrobeat, našla pa se je tudi v reggaeju in funku, kot bomo lahko slišali kasneje.

Bolj znan je kolektiv T-Fire, sicer bend južnoafriškega kitarista Thembe Matabeseja, ki mu je k sebi uspelo zvabiti tri nekdanje člane pihalne sekcije Felovega banda Africa 70, bobnarja Mikea Collinsa in basista v tej oddaji že predstavljene zasedbe Monomono. Iz slednje prihaja še en uvrščenec na kompilacijo, in sicer vokalist Joni Haastrup ali Soul Brother Number One, takrat eden najbolj vplivnih tamkajšnjih pevcev. Še pred njim bomo slišali Asiko Rock Group, družbo povsem neznanih glasbenikov z zahodne afriške obale, menda pa naj bi bili med njimi tudi Nigerijci.

Od preostalih zasedb velja omeniti še instrumentalni kolektiv iz Kameruna The Voices of Darkness, ki mu je uspelo posneti eno ploščo, po selitvi v Lagos, razpadu in pridobitvi dveh domačinov kot novih članov pa so v glavnem spremljali tamkajšnje vokaliste. V Lagosu se je čutila tudi močna prisotnost britanske založbe EMI, ki je imela za spajanje Jorube z britanskim rockom kar nekaj posluha. Iz hišnih studijskih glasbenikov se je tako formirala še ena zasedba, poimenovana preprosto z inicialkami protagonistov, SJOB. Uspeli so posneti dva albuma, od katerih je drugi nekoliko bližje danes obravnavanemu okviru, zato je na kompilaciji prisotna skladba s slednjega.

Glasbo, ki jo poslušamo danes, je torej v času njenega nastanka prevevala prosperiteta in odpiranje navzven, kar se nenazadnje lepo sliši. Zato je najbolje, če se ji vsaj za okoli petdeset minut, kolikor traja celoten izbor skladb, enostavno prepustimo.