Govoriš koronavirusno?
Po enoletnem čakanju se z novo sezono vrača vaša najljubša nadaljevanka, ki jo sofinancira Evropska unija. V preteklih epizodah Govoriš kohezijsko? smo slišali.
Kljub veliko velikim besedam, ki so izrečene na vseh političnih ravneh, od lokalne do mednarodne, sta pojma kohezija in kohezijska politika še vedno sila neoprijemljiva. Redki so tisti, ki ju razumejo, še redkejši pa tisti, ki ju uporabljajo v skladu z njunim pomenom v okviru Evropske unije. Govoriš kohezijsko dve - učenje se nadaljuje torej začnimo prav na začetku.
Evropska kohezijska politika je birokratsko žargonsko poimenovanje za evropsko solidarnost, natančneje solidarnost Evropske unije. To so strategije Evropske unije za pametno, trajnostno in vključujočo rast, kot so raziskave in inovacije, podpora za mala in srednje velika podjetja, okolje, promet, zaposlovanje, usposabljanje in javno upravo. Gre torej za financiranje projektov, ki poskušajo manj razvite regije približati razvitejšim regijam Evropske unije.
Nacionalni in regionalni organi v svojih operativnih programih določijo, kako nameravajo razdeliti razpoložljiva sredstva med glavnimi temami, denar za tako financiranje pa projekti črpajo iz treh skladov: Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada.
V preteklem programskem obdobju financiranja med letoma 2014 in 2020 so omenjeni skladi izenačevanju razvitosti med regijami namenili nekaj več kot 270 milijard evrov, in sicer več kot 180 milijard manj razvitim regijam, 35 milijard regijam v razvoju in 54 milijard razvitim regijam. To je kar nekaj denarja!
Ob tem je treba opozoriti, da niso vsi evropski projekti, financirani iz evropskih skladov, že takoj kohezijski projekti. Sredstva kohezijske politike so namreč del širših strukturnih in investicijskih skladov. Zunaj okvirov kohezijske politike sta tako Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, ki delujeta v okviru skupne kmetijske politike in sta v preteklem programskem obdobju financiranja Sloveniji namenila slabih 900 milijonov evrov.
Med silnimi kohezijskimi milijardami se je nekaj našlo tudi za vzhodno in zahodno kohezijsko regijo v Sloveniji. V tem pogledu je Slovenija ˝neto prejemnica˝, kar pomeni, da v kohezijske sklade vplača manj, kot iz njih črpa. Od približno 3,3 milijarde evrov, ki so jih evropski odločevalci in slovenski pogajalci namenili Sloveniji, jih 60 odstotkov črpa manj razvita vzhodna kohezijska regija in 40 odstotkov zahodna kohezijska regija v razvoju.
Kohezijska sredstva so, kot že milijonkrat povedano, namenjena razvoju regij, zato je nanje treba pogledati še z lokalne perspektive. Kot novost pri izvajanju kohezijske politike v preteklem programskem obdobju sta bila vpeljana posebna pristopa, ki sta namenjena lokalnim skupnostim in tudi drugim deležnikom lokalnega razvoja. Gre za izvajanje mehanizma celostnih teritorialnih naložb in lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost.
Mehanizem je namenjen uresničevanju ciljev trajnostnih urbanih strategij mestnih občin - to je razlog, zakaj se občine zadnje čase rade postavljajo z najrazličnejšimi strategijami, ki niso več zgolj visokoleteče zamisli odločevalcev, temveč do podrobnosti razdelani dokumenti, po katerih naj bi se občinske uprave ravnale v prihodnosti. Vlogo posredniškega organa med evropsko kohezijsko politiko in občinskimi projekti ima Združenje mestnih občin Slovenije, ki določa in izbira operacije, ki si zaslužijo kohezijsko sofinanciranje.
Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, je pristop »od spodaj navzgor« in omogoča lokalnemu prebivalstvu, da sámo določi prioritete in razvojne cilje ter odloča o lokalnem razvoju. V tem pristopu imajo vlogo posredniškega organa tako imenovane lokalne akcijske skupnosti, medobčinska združenja, ki v svojih strategijah opredeljujejo potrebe specifičnih lokalnih skupnosti.
Poleg tega je Slovenija vzpostavila možnost vključitve instrumentov regionalne politike na podlagi Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, med drugim tudi tako imenovanih dogovorov za razvoj regij. Dogovori se sprejmejo na podlagi soglasja med razvojnimi sveti regij, ki zastopajo javni, nevladni in zasebni sektor v regiji, in državo.
Preden s slastjo zagrizemo v meso projekta Govoriš kohezijsko 2 - učenje se nadaljuje, se dotaknimo še trenutnih razmer javnega zdravja - koronavirusne epidemije, seveda - v povezavi s kohezijo. Iz skladov, ki financirajo evropsko kohezijsko politiko, je Evropska unija reševanju krize ob pandemiji namenila 13 in pol milijarde evrov, reševanje postpandemične krize pa je tudi ena izmed prednostnih tem kohezijskega finančnega programskega obdobja, ki se pričenja naslednje leto in zaključi leta 2027. Skratka, prednost pri financiranju bodo imeli projekti, ki bodo pripomogli k reševanju krize, poleg njih pa bodo na prednostno listo uvrščeni projekti, usmerjeni k dolgoročni in vzdržni rasti. Torej taki, ki bodo nudili nove zaposlitve, ohranjali delovna mesta, pomagali podjetjem, razvijali infrastrukturo in ugodno vplivali na javno zdravje.
Vse našteto se sliši skoraj prelepo, da bi bilo res. Evropska unija podarja denar za projekte, ki spodbujajo razvoj in izboljšujejo kvaliteto življenja. Pa vendar sleherni državljan Evropske unije ne verjame v moč kohezivnosti te skupnosti. Po podatkih telesa Evropske komisije za raziskovanje javnega mnenja Eurobarometer 94 odstotkov vprašanih meni, da bi k boljšemu delovanju Evropske unije pripomoglo več pristojnosti v rokah regij in lokalnih oblasti. Ob tem 73 odstotkov za premagovanje posledic pandemije najbolj zaupa lokalni oblasti, 20 odstotkov Evropski uniji, 7 odstotkov vprašanih pa bi reševanje krize najraje zaupalo nacionalnim vladam.
Proračun evropske kohezijske politike za prihodnje programsko obdobje, torej med letoma 2021 in 2027, je v zadnjih letih podlegel številnim pritiskom. Najprej ga je pretresel lanskoletni izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, ljubkovalno brexit. Združeno kraljestvo je bilo namreč za razliko od Slovenije neto vplačnik, torej je v proračun prispevalo več, kot je iz njega počrpalo. Poleg tega je pričakovano močan udarec v čeljust evropski kohezijski politiki zadal novi koronavirus, saj poleg zmanjšanja vplačil v proračun zaradi gospodarske krize, ki mu sledi, predstavlja tudi posebno postavko izplačil kohezijskih sredstev.
Pot do novega sedemletnega proračuna, ki bo pri načrtovanju moral upoštevati pandemijo, njene posledice in brexit, je še dolga. Predvidoma bo namreč sprejet konec letošnjega leta, morebiti še kasneje. Ob začetku pandemije je Evropska komisija zatorej morala najprej sprožiti reorganizacijo obstoječih mehanizmov podeljevanja kohezijskih sredstev. Tako imenovana Iniciativa za odziv na koronavirus, sprejeta aprila 2020, je mehanizem, ki omogoča preusmeritev obstoječih kohezijskih sredstev na nujno potrebne, tudi kratkoročne projekte, četudi je kohezijska politika ponavadi usmerjena k dolgoročnejšemu razvoju. Ključna beseda ravnanja z obstoječim denarjem je bila fleksibilnost. Kadri Uustal, vodja enote za koordinacijo programov na Generalnem direktoratu regionalne in urbane politike na Evropski komisiji, izpostavi načine, s katerimi je kohezijska politika postala fleksibilnejša.
Kljub nujnemu tonu improvizacije in možnosti kasnejšega urejanja celotne birokracije pa je vseeno treba skrbeti za transparentnost projektov, ki jih prek davkov financiramo evropski državljani. Poleg tega je Evropska komisija želela vedeti, kako države porabljajo sredstva. Uustal pojasni, kako običajni način poročanja o porabi kohezijskih sredstev, poročilo enkrat letno, ni zadostoval, in predstavi, kako so ustvarili novi sistem, na podlagi katerega vemo, kako so pandemijsko krizo pomagala reševati kohezijska sredstva.
Na podlagi teh podatkov članic je nastal Coronavirus Dashboard, spletna stran, na kateri države, nekatere bolj, druge manj podrobno objavljajo, koliko in na katerih področjih je država porabila za lajšanje pandemijske krize. Obstaja pa tudi nova platforma, Open data platform, spletna stran, ki prikazuje porabo sredstev 5 skladov, od tega 3 kohezijskih; Evropskega kohezijskega sklada, Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada med letoma 2014 in 2020. Prikazuje, na primer, katere projekte Slovenija financira s pomočjo kohezijskih skladov in koliko kilometrov ceste smo zgradili na ta račun v zadnjih sedmih letih. Odgovor je 16 kilometrov. Ali pa 665 zaposlenih s polnim delovnim časom ali pa izboljšanje dostopa do pitne vode za 15.447 ljudi.
Največ sredstev se je v času pandemije preusmerilo na področje zdravja, podpore podjetjem in “pomoči ljudem”. 4,7 milijarde evrov je bilo porabljenih za zaščitno opremo in drugo pomoč bolnicam in 8,5 milijarde evrov za finančno pomoč podjetjem v obliki posojil in digitalizacije za tranzicijo v delo na domu. 2,2 milijarde evrov je bilo namenjeno neposredni pomoči delavcem in ranljivim skupinam. UUstal opiše, kako so se ta sredstva porabila.
V Sloveniji smo prek Iniciative za odziv na koronavirus od aprila porabili 276 milijonov evrov. Med drugim smo jih porabili za nakup 4220 računalnikov in druge opreme, nujne za virtualno izobraževanje učencev in dijakov. Prav tako je denar šel za psihološko svetovanje prizadetim zaradi pandemije, za nakup zaščitne opreme in za raziskovanje pravilnega ravnanja ob pandemiji. In za izplačila nezaposlenim ter ljudem s polovičnim delovnim časom in posojila manjšim podjetjem. Kohezijska sredstva na primer podpira tudi slovensko podjetje UVC Solutions, ki skuša iznajti bolj učinkovit način razkuževanja bolnišnic z UV-žarki.
Ena izmed prilagoditev trenutnega proračuna, ki jo želijo ohraniti v prihodnjem, je možnost financiranja kohezijskih projektov le iz kohezijskih sredstev. Do sedaj to ni bilo mogoče, vendar pa je pandemija izničila mnogotera sredstva npr. občin, ki bi morala financirati del kohezijskega projekta, zato so se sedaj pri nekaterih projektih odločili, da jih raje, po principu bolje nekaj kakor nič, financirajo le iz kohezijskih sredstev Evropske unije, kot pa da celoten projekt propade. Za zdaj se je za takšno financiranje odločilo 106 programov, torej slaba četrtina vseh kohezijskih projektov.
Prav zato si snovalci proračuna za prihajajočih sedem let evropske kohezijske politike prizadevajo za fleksibilnejši okvir financiranja kohezijskih projektov. Anguel Beremlijski iz Evropske komisije o nujnosti fleksibilnosti naslednjega kohezijskega proračuna.
Novi sedemletni proračun še nima znane višine, je pa znanih 5 ciljev kohezijske politike naslednje sedmerice let. Največ denarja Kohezijskega sklada in Sklada za regionalni razvoj, od 65 do 85 odstotkov, bo namenjenega ciljema “Pametnejša Evropa” in “Bolj zelena, Evropa osvobojena ogljika”. V praksi to pomeni podporo z digitalizacijo in ekonomsko transformacijo majhnih in srednje velikih podjetij ter, upoštevajoč pariški podnebni dogovor, investicije v obnovljivo energijo in energetski prestop proč od fosilne industrije. Drugi trije, manj pomembni cilji so razvijanje prevozno in digitalno povezane Evrope, bolj socialna Evropa prek podpiranja enakopravnosti v izobraževanju, zdravstveni oskrbi in zaposlovanju. Poleg tega bo proračun podpiral lokalne strategije za trajnostni mestni razvoj. Spremenil se bo tudi kriterij določitve višine sredstev članici. Poleg glavnega kriterija, višine bruto domačega proizvoda na prebivalca, se bodo upoštevali tudi škoda, nastala zaradi podnebnih sprememb, raven izobrazbe prebivalstva, število brezposelnih mladih in sprejem ter obravnava migrantov. Ti dodatni kriteriji so namenjeni pravičnejši porazdelitvi sredstev.
Predvsem pa naj bi novi proračun upošteval lekcijo pandemijskega deljenja sredstev in poenostavil postopke njihove pridobitve. Prvič, za vnaprej naj bi veljal le en komplet pravil za vseh sedem letnih proračunov Evropske unije v tem finančnem obdobju. Prav tako Komisija predlaga ohlapnejši nadzor nad dokazano dobrimi in neskorumpiranimi programi. Fleksibilnost, ki smo jo uvedli med pandemijo, naj bi se prenesla v novi proračun. Tako bo, če bodo države članice to potrdile, Komisija lahko po petih letih prilagodila cilje projektov glede na razmere. Ostala naj bi tudi možnost prenosa sredstev znotraj programov, ne da bi bilo potrebno privoljenje Evropske komisije. Prav tako bodo morale članice vsaka dva meseca posodobiti podatke, ki bodo vidni na Open data platform.
Pred nadaljnjim razpravljanjem o evropski kohezijski politiki prisluhnimo skladbi, ki je nastala prav na podlagi kohezijskega financiranja. Lorenzo Baglioni in štiklc UE!
Skupni refren evropskih predstavnikov kohezijske politike je tarnanje, da ljudje ne vedo dovolj o kohezijski politiki in njenih učinkih na njihovo življenje. Raziskava “Geografija evropskega nezadovoljstva” je raziskovala vzroke za nezaupanje ljudi v EU in glasovanje za evroskeptične stranke, kot tudi, ali lahko kohezijska politika zmanjša vpliv teh strank. Situacija na prvi pogled ni rožnata, saj se je podpora evroskeptičnim strankam oziroma strankam, ki nasprotujejo nadaljnji integraciji, od leta 2000 skorajda podvojila, večje je tudi nezaupanje v EU. Na splošnih volitvah med 2015 in 2018 je na Madžarskem, v Italiji, Grčiji in Veliki Britaniji leta 2015 vsaj polovica glasovala za stranke, ki nasprotujejo nadaljnji integraciji Evropske unije. Na drugem koncu so države z majhno mero evroskepticizma, med drugim Slovenija, Romunija, Hrvaška, Poljska, pa tudi Belgija, Nizozemska in Irska.
Lewis Dijkstra, vodja sektorja za ekonomsko analizo v Generalnem direktoratu za regionalno in urbano politiko o lastnostih ljudi, ki glasujejo za evroskeptične stranke.
Dijkstra izpostavlja, da bogastvo države pomembno vpliva na evroskepticizem volilcev in predvsem na percepcijo Evropske unije.
Seveda na evroskepticizem ne vpliva le bruto domači proizvod na prebivalca, ampak predvsem ekonomsko stanje posameznika, zaradi česar prihaja do zelo različnega odnosa do EU znotraj držav. Mesta, sploh prestolnice, so ponavadi manj evroskeptična kakor podeželje. Dijkstra opozarja, da mora Evropska unija na boljši način opomniti bogatejše članice na vse prednosti Evropske unije, četudi prejmejo manj denarja, kakor ga vplačajo v kohezijske sklade.
Dijkstra povzame ugotovitve raziskave in možne rešitve.
Morebitna rešitev je torej tudi vlaganje v revnejše in srednje revne regije, v pozabljene kraje. Posledično je Evropska komisija naročila raziskavo o tem, ali kohezijska politika zmanjšuje nezaupanje do Evropske unije in glasovanje za evroskeptične stranke.
Andreas Rodriguez Pose, avtor raziskave o vplivu kohezije na evroskepticizem, izpostavi, da mnoge raziskave ugotovijo, da nekateri prebivalci regij, v katere se vlaga mnogo denarja, kljub temu glasujejo za evroskeptične stranke.
Po drugi strani so analize kohezijskih sredstev v Franciji in Italiji pokazale, da se je v njihovih regijah poraba kohezijskih sredstev povečala, nato pa je padla podpora evroskeptičnim strankam. Oziroma: kohezijska sredstva ne morejo preprečiti vzpona evroskeptičnih strank, lahko pa zmanjšajo njegovo verjetnost.
Na zdravje evroskepticizma pa vpliva vrsta vlaganj, ki jih financirajo kohezijska sredstva. Vlaganja v podporo podjetjem, energiji in okolju ne zaustavljajo evroskepticizma. Pose o področjih vlaganja, ki pa zvišujejo ugled EU in odvračajo skupnosti od evroskepticizma.
Kot je dejala Angela Merkel, “nihče se ne zaljubi v notranji trg”, lahko pa cenimo vrednote, ki podpirajo njegov obstoj. Najverjetneje je edina pot do cenjenja kohezijske politike dvojna: to, da opazimo njen vpliv v svojem okolju in preko cenjenja njene temeljne vrline - solidarnosti.
Prikorakali smo do zadnje etape dolgega pohoda po evropski kohezijski politiki, kjer se vračamo na projekt Govoriš kohezijsko 2 - učenje se nadaljuje. Vsi, ki ob razpredanju v tehnokratskem jeziku evrobirokratov niste vsaj za trenutek zatisnili oči ali zamenjali frekvence, ste na pravi poti, da postanete mladi kohezijski esejisti. Prijavite se na nagradni esejistični natečaj, na katerem se boste lahko po mili volji razpisali o koronavirusu in odzivu Evropske unije nanj ter o kohezijski politiki v luči umetnosti in kulture. Podrobnosti o natečaju so zbrane na spletni strani Centra nevladnih organizacij Slovenije.
Oddaja je nastala v okviru projekta Govoriš kohezijsko II?, ki ga podpira Evropska komisija. Podana mnenja v oddaji ne odražajo mnenj Evropske komisije, slednja pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj