Argentina, ponovno v finančni krizi
V začetku dvajsetega stoletja je bila Argentina, zahvaljujoč preobilju rodovitne zemlje in drugih naravnih virov, ena najbogatejših držav na svetu. Buenos Aires še danes ponuja sliko varljive blaginje. A naslednje stoletje so zaznamovali vedno novi cikli ekonomskega buma in padca. V zadnjih šestdesetih letih je zgolj še Demokratična republika Kongo izkusila več let recesije kot Argentina. Ko se je država v teh mesecih ponovno znašla na robu bankrota, so običajni Argentinci vedeli, kaj je treba storiti. Vse domače argentinske pesose so poskušali čim prej zamenjati v ameriške dolarje. To pa še povečuje osnovni problem Argentine, iz katerega izhajajo vse njene moderne finančne krize. Kljub relativni blaginji, še posebej v preteklosti, je Argentina v sistemu globalnega kapitalizma periferija. Za razvoj je odvisna od tujega kapitala, največ katerega pride v državo v obliki dolarskih posojil. Njeno gospodarstvo je močno odvisno od izvoza surovin, s katerimi se prav tako trguje v ameriških dolarjih. Kadarkoli je razmerje med tema dvema tokovoma kapitala za Argentino ugodno, je država deležna gospodarske rasti. Ko se tok dolarjev obrne, začne vrednost domačega denarja padati, breme tujega dolga pa postane nevzdržno.
To je situacija, v kateri se je Argentina znašla pred nekaj več kot pol leta ob koncu mandata predsednika Mauricia Macrija. O finančnih škripcih Aregntine smo se v tokratni Južni hemisferi pogovarjali s profesorjem z univerze v Leedsu Christopherjem Wyldom, ki proučuje razvoj modela držav Latinske Amerike, še posebej Argentine, po krizah okoli leta 2000. Druge sogovornice so novinarke in ustvarjalke ekonomskega podkasta Pox poco ortodoxas Ana Laura Jaruf, Noelia Mendez Santolaria in Antonella Gervagi.
Na začetku bomo dali besedo Wyldu, ki poudarja, da se je tokratna argentinska finančna kriza pričela že lani, pandemija pa jo je zgolj še poglobila.
Nekdanja šiba božja Argentine, Mednarodni denarni sklad, bolje poznan pod angleško kratico IMF, je bil v tokratni krizi Argentini presenetljivo naklonjen. Predsednik Macri se je s skladom dogovoril o rekordnem, nekaj več kot 50 milijard evrov težkem posojilu. A neoliberalna Macrijeva vlada je nabrala precej dolga tudi na mednarodnih kapitalskih trgih. Glavni problem aktualne vlade, ki jo vodi peronistični politik Alberto Fernández, so pogajanja s predstavniki zasebnih finančnih skladov iz New Yorka in Londona. Govori Antonella Gervagi.
Razlog za močno zadolževanje pod predsednikom Macrijem je izhajal še iz ene od prejšnjih argentinskih finančnih kriz, in sicer tiste v letih 2001 in 2002. Gospodarski pretres, ki ga je Argentina doživela leta 2001, je bil najgloblji v njeni moderni zgodovini in bil v nekaterih pogledih tudi predhodnik krize evroobmočja. Finančnega zloma in bankrota namreč ni povzročilo pretirano zadolževanje, ampak to, da je bila vrednost argentinskega pesosa – v poskusu, da bi izkoreninili inflacijo – vezana na vrednost ameriškega dolarja. To je povzročilo prihod tujega kapitala, a hkrati je postalo menjalno razmerje vse bolj neugodno za domače gospodarstvo. Nadaljuje Wylde.
Leta 2001 Argentina ni več zmogla vzdrževati menjalnega razmerja z ameriškim dolarjem. Takratna desnosredinska vlada je uspela dobiti posojilo od IMF-a, a decembra leta 2001 je posojilodajalec zavrnil izplačilo zadnjega dela posojila, ker vlada kljub neusmiljenemu rezanju proračuna ni uspela doseči varčevalnih ciljev. To je privedlo do državnega bankrota in bančne krize. V strahu pred finančnim kolapsom so ljudje množično poskušali dvigniti denar s svojih bančnih računov, a jim banke denarja niso mogle izplačati. Nezadovoljstvo so ljudje izrazili na ulicah. Protesti so povzročili padec vlade, predsednik Fernando de la Rúa pa je moral predsedniško palačo zapustiti s helikopterjem. Kmalu po tem je Argentina tudi uradno opustila vezavo pesosa z ameriškim dolarjem.
Izjava
Opustitev starega tečaja med pesosom in dolarjem ter ponovna pridobitev monetarne suverenosti sta se kmalu izkazali za pravilno odločitev. Gospodarstvo se je začelo pobirati in leta 2005 še preseglo predkrizno raven.
Odločitev ameriških sodišč, naklonjenih finančnim skladom, ki je leta 2014 Argentini naložila približno 100 milijard evrov dodatnega dolžniškega bremena, meče senco tudi na trenutna pogajanja med vlado in predstavniki mednarodnega kapitala. S tem, ko je Argentina konec maja zamudila z izplačilom kuponov, se pravi z obrestmi na svoje obveznice, se je namreč lastnikom teh obveznic odprla možnost tožbe. Govori Noelia Mendez Santolaria.
Izjava
Vlada se trenutno pogovarja s skupino finančnih skladov, ki imajo v lasti skupno približno 60 milijard evrov dolga. Pogajalsko izhodišče vlade je bilo, da mora biti nov režim plačila dolga dolgoročno vzdržen za Argentino. Zaradi tega so zahtevali odlog plačila kuponov do leta 2023 in znižanje vrednosti teh kuponov. Ti bi na začetku znašali manj kot odstotek vrednosti glavnice dolga, nato pa bi se postopoma povečevali do višine približno petih odstotkov. Hitrost dvigovanja višine teh obveznosti bi se usklajevala s hitrostjo rasti bruto domačega gospodarstva. Pogajanja tečejo glede tega, kdaj naj bi začela ponovno izplačevati kupone in kako hitro se bo dvignila njihova vrednost.
Država je vedno obljubila celotno poplačilo glavnice dolga. A to je manjši del denarja, ki ga je Argentina dolžna. Trenutni zahtevani letni donos na argentinski dolg je namreč več kot 30 odstotkov. Večino predstavlja plačilo obresti oziroma kuponov in zmanjšanje teh plačil je najpomembnejše za finančno vzdržnost Argentine. Prvi predlog vlade bi dolžniško breme zmanjšal za 62 odstotkov. Vlada je nato v pogajanjih precej popuščala in sedaj obljublja plačilo nekaj manj kot polovico trenutnih obveznosti. Prav tako bo Argentina ponovno začela izplačevati kupone že leta 2021, torej dve leti prej, kot je vlada upala ob začetku pogajanj. Skladi si še vedno želijo, da bi bila ta številka med pet in deset odstotkov višja. Pogajanja otežuje tudi dejstvo, da skladi niso enotni v svojih zahtevah.
Nekateri skladi sedaj ponujajo model poplačila dolga, po katerem bi se zahtevana plačila dolga usklajevala z višino argentinskega izvoza. Ta je v veliki meri odvisen od kmetijstva, še posebno soje, ki predstavlja polovico argentinskega izvoza.
Pred nekaj tedni se je zdelo, da je dogovor med skladi in vlado zgolj še vprašanje časa. Vlada je precej popustila, kar so trgi videli kot dokaz, da ima podpredsednica Cristina Fernández de Kirchner manj vpliva v vladi. Ko je bila sama predsednica med letoma 2007 in 2015, je namreč močno nasprotovala že omenjenemu ukazu ameriških sodišč po poplačilu še odpisanega dolga. V zadnjem tednu pa so pogajanja spet zašla v slepo ulico. K temu je morda pripomogla odločitev vlade, da nacionalizira ogromen agrarni konglomerat Vincetin, ki ustvarja znaten del argentinskega izvoza. Možnosti za to, da pogajanja propadejo, spor pa se spet prenese na ameriška sodišča, je zato vse več. A kot pravi Mendez, to ni nujno slabše od položaja, v katerem je Argentina že danes.
Nepričakovani zaveznik Argentine v pogajanjih je IMF. Ta ima tudi sam finančni interes, da pogoji, sklenjeni s privatnim kapitalom, za Argentino niso prestrogi.
Morda še največjo škodo za prihodnost Argentine predstavlja negotovost, ki spremlja vedno nove krize. Ta onemogoča, da bi država razvila dolgoročen razvojni model. Kot pravi Ana Laura Jaruf, je glede razvoja države že tradicionalno razdeljena tudi politika.
Te politične delitve izhajajo iz fundamentalnih interesov dveh glavnih centrov politične in ekonomske moči v Argentini. Urbanih centrov, kjer ekonomija temelji na domači potrošnji in storitvah, ter močnega izvozno usmerjenega kmetijstva, ki si želi prostih trgov. O prepletenosti politične in ekonomske usode Argentine Christopher Wylde.
»Bogat kot Argentina« je bila nekoč krilatica v Evropi. Danes je Argentina v svetovni ekonomiji znana predvsem po bankrotih. Ta, ki ji grozi danes, bi bil že deveti v njeni zgodovini, drugi v zadnjih dvajsetih letih. Razlog tiči v tem, da se je Argentina, tudi v času največje blaginje, vedno nahajala na obrobju svetovnega gospodarskega sistema. Argentina tudi v času blaginje ni uspela doseči finančne suverenosti, ki pa je pogoj, da se bo cikel gospodarskih vzponov in padcev končal.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj