Dolga pot do Gvineje
V Južni hemisferi tokrat potujemo v Gvinejo, ne Ekvatorialno Gvinejo ali Gvinejo Bissau, še manj Papuo Novo Gvinejo. Raziskujemo zahodno afriško Republiko Gvinejo, ki ji po pristaniški prestolnici Conakry na atlantski obali pravijo tudi Gvineja Conakry, da bi jo razlikovali od manjše sosede na severozahodu Gvineje Bissau, nekdanje portugalske kolonije. Republika Gvineja je, z nekoliko spremenjenimi mejami, naslednica francoske kolonialne posesti, imenovane Gvineja. Leta 1958 je bila edina od francoskih kolonij v podsaharski Afriki, ki je zavrnila ustavo pete francoske republike in vstop v neokolonialno Francosko skupnost. Francija je poleg umika vseh svojih uradnikov, kar je ob dekolonizaciji običajno, umaknila tudi pisarne in transportna sredstva. Povzame Mohamed Camará z oddelka za afriške študije washingtonske Howard University.
Zadnji mesec v večjih mestih Gvineje opozicijske sile, zbrane v Nacionalno fronto za obrambo ustave, organizirajo množične proteste proti predsedniku republike Alphi Condéju. Condé, ki je bil leta 2010 prvič izvoljen za predsednika Gvineje, naslednje leto končuje svoj drugi mandat. Po ustavi iz leta 2010 bi moral biti tudi njegov zadnji, saj ta v 27. členu eksplicitno prepoveduje isti osebi služiti več kot dva predsedniška mandata, ne glede na to ali sta zaporedna ali ne. Condé ni uradno naznanil, da bo na volitvah februarja prihodnje leto kandidiral še tretjič, a je prejšnji mesec vladi naročil, naj preuči možnosti spremembe ustave tako, da bi lahko kandidiral. To je bil dovoljšen povod, da je opozicija organizirala proteste, predvsem v Conakryju, ki je z nekaj manj kot dvema milijonoma prebivalcev edino večmilijonsko mesto v Gvineji. Na čelu protestov sta predsednika dveh večjih opozicijskih strank Cellou Dalein Diallo, ki vodi Zvezo demokratičnih sil Gvineje, in Sidya Touré, vodja Zveze republiških sil. Oba sta opravljala več ministrskih funkcij in bila tudi premierja v devetdesetih letih pod dolgo vladavino Lansane Contéja, ki je Gvineji predsedoval od državnega udara leta 1984 do svoje smrti leta 2008. Alpha Condé je bil takrat v opoziciji. Stranke Dialla, Toureja in Condeja so danes v Gvineji edine z več kot le enim ali dvema predstavnikoma v enodomnem parlamentu.
Kot poudarja Nicole Gerber, raziskovalka zahodnoafriške politike in gospodarstva, so množični protesti od leta 2010 postali redna ceremonija podpornikov in nasprotnikov vlade.
Po ocenah organizatorjev protestov proti spremembi ustave naj bi se na ulicah zbiralo tudi do milijon ljudi naenkrat, medtem ko policija število zamejuje na nekaj deset oziroma do trideset tisoč protestnikov. Policija je v mesecu dni po trditvah protestnikov ubila 14 ljudi, neznano število zaprla, 12 vodij Nacionalne fronte za obrambo ustave pa so že obsodili na do leto dni zapora zaradi organizacije protestov. Podobne demonstracije so organizirali že, ko je na volitvah leta 2010 zmagal Condé, ki ga v zahodnih medijih naslavljajo kot prvega demokratično izvoljenega predsednika Gvineje. Ne glede na to, da so bile volitve polne nepravilnosti, kakor je na primer onemogočanje zborovanj opozicije. Bolj natančno bi ga zato lahko imenovali za prvega predsednika, ki je na oblast prišel z volitvami, kakršne koli so te že bile.
A očitki o korupciji in nameščanju volitev niso običajni le med protestniki v Gvineji, ponavljajo jih tako rekoč po vsem svetu. Pri protestih na ulicah Gvineje gre za več kot le to, saj predstavljajo določeno formo strankarskega boja v republiki, ki poteka na osnovi etničnih oziroma kulturnih razlik med državljani. V državi s 13 milijoni prebivalcev živi več kot 20 ljudstev, tudi takšna z le nekaj tisoč prebivalci. Najštevilčnejša so le tri: Fulani, ki predstavljajo slabih 40 odstotkov prebivalstva države, nekaj pod tretjino prebivalstva predstavlja ljudstvo Malinke, okrog petino pa ljudstvo Susu. Camara opiše, kako poseljujejo štiri kulturno-geografske regije Gvineje.
Proti spremembi ustave tako protestirajo predvsem Fulaniji, a tudi Susuji, predsednik Conde je namreč po rodu Malink.
Protestniki so večinoma mladi fantje - velika večina prebivalstva Gvineje je mlajša od 30 let - za katere vladna represija in lasten fizičen upor predstavljata običajno formo politike.
Po mnenju Camaraja je zato, izhajajoč iz preteklih izkušenj predsednikovanja v Gvineji, sprememba ustave v prid Condeju povsem realna možnost, ki mu lahko po zgledu predhodnikov omogoči utrditi oblast.
Borba za oblast med Celloujem Daleinom Diallojem, ki je Fulani in vodja največje opozicijske stranke, ter Alpho Condejem, Malinkom, je tako ideološko zreducirana na borbo za oblast med največjima etničnima skupinama. Po mnenju Camaraja ni nobenega dvoma, da sta obe največji stranki nastali po etničnem principu.
Diallo je proti Condeju izgubil na volitvah leta 2010. Čeprav je Diallo v prvem krogu volitev prejel skoraj 16 odstotkov več kot Conde, je ta po drugem krogu zmagal. Diallo in Fulaniji so poraz seveda razumeli kot zmago Malinka in poraz Fulanija, ne pa kot poraz človeka, ki se je kompromitiral z delovanjem v sistemu Lansane Conteja.
Podobno je bilo, ko je oblast 1984 z državnim udarom prevzel vojaški polkovnik Lansana Conte, po rodu Susu. Ali pa po njegovi smrti z novim državnim udarom za obdobje enega leta Moussa Dadis Camara, preden so v Gvineji spisali novo ustavo in organizirali volitve, na katerih je zmagal Conde.
Skozi optiko Fulanijev naj bi tako Conde predstavljal kontinuiteto izključevanja Fulanijev iz vladnih poslov. Enega od narativov, ki poveličuje preteklost Fulanijev, strne Nicole Gerber.
Trditi, da so bili Fulaniji vse od osamosvojitve leta 1958 odrezani od politične oblasti, je neutemeljeno, če pogledamo zgodovinske primere dveh predsednikov, ki sta vladala vse do leta 2008, torej osamosvojitelja in enega vidnejših zagovornikov Gibanja neuvrščenih Ahmeda Sékouja Toureja in za njim Lansana Contéja. Četudi nobeden od njiju ni bil Fulani, prvi je bil namreč Malink, drugi pa Susu, Fulaniji v vlado niso bili vključeni le izjemoma, in sicer zaradi okoliščin, ne pa zaradi tega, ker bi bili Fulaniji.
Vojaška hunta pod vodstvom Conteja je bila celo bolj naklonjena sodelovanju s Fulaniji kakor Malinki.
Četudi predsednik Gvineje torej nikdar ni bil Fulani, to še ne pomeni, da so bili Fulaniji vedno izključeni iz vlade, kakor trdijo. Prav Diallo, vodja opozicije in samorazglašeni zagovornik Fulanijev, je bil v devetdesetih letih, ko je Lansana Conte nekoliko liberaliziral svojo vladavino in vsaj formalno dopustil obstoj različnih strank, Contejev premier. Največji razlog za zmago Condeja na volitvah onkraj etnocentričnih razlag lahko tako hitro najdemo v tem, da se je znal predstaviti kot prelom, kot odklon od samodržcev pred njim, tudi če to morda zares ni. Poudarjal je - posebej v svojem prvem mandatu - da bo odpravil korupcijo in reformiral gospodarstvo. V več kot dvajsetih letih vladavine je namreč Conte okrog sebe ustvaril rudarsko oligarhijo, ki je ni mogoče izkoreniniti čez noč.
Rudarjenje na področju Gvineje so začeli že francoski kolonizatorji, a so kopali zlatove rude. Velika najdišča, med največjimi na svetu, boksita, iz katerega se pridobiva aluminij, in železove rude so odkrili šele po drugi svetovni vojni.
Nedavno je na primer vlada v zameno za več kot 12,5 milijard evrov prodala pravice za izkoriščanje rudnika Simandou na jugovzhodu države konzorciju s kitajskim, francoskim, singapurskim in gvinejskim lastništvom. Glavni pogoj za podelitev koncesije je bil, da podjetje zgradi pristanišče na atlantski obali, oddaljeni okrog 650 kilometrov, in železniško povezavo z njim. Jugovzhod države je prav zaradi neobstoječe infrastrukture še neizkoriščen. Največ rudnikov boksita je na severozahodu, ki je blizu morja in glavnih pristanišč. Od devetdesetih let so v lastništvo teh manjših rudnikov, ki so bili v lastništvu države ali domačih oligarhov, začela velikopotezno vstopati podjetja, kakor je ruski Rusal. Čeprav zadnja leta večino surovin Gvineja izvozi v Azijo, na primer Kitajsko, Indijo in Združene arabske emirate, Camara trdi, da je predsednik Conde odprt za vse tuje trgovinske partnerje.
Država se financira ravno s tujimi investicijami, posojili in izvozom, velika večina prebivalstva pa je medtem relativno nedotaknjena s strani rudarske industrije in se preživlja z lokalnim, neformalnim gospodarstvom.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj