Južnoafriški Battle Royale
Omrežja moči v drugem največjem afriškem gospodarstvu so se znašla v turbulentnih časih. Državo že pet let pretresajo škandali, v katere so vpletene družina in stranka predsednika Republike Južne Afrike Jacoba Zume ter družina premožnih poslovnežev indijskega porekla Gupta. V javni razpravi se v zvezi z njunim odnosom pogosto uporablja termin “zajetje države” oz. “state capture”, ki označuje stanje, pri katerem vrh državnega aparata deluje skladno z zasebnimi interesi majhne skupine vplivnih posameznikov. No, izbrane, zelo majhne skupine vplivnih posameznikov. Saj razumete, kaj hočemo reči.
V zadnjem letu je naraščajoči pritisk različnih in številnih delov civilne družbe in parlamentarne opozicije začel porajati konkretne rezultate. Javnosti je bilo predočenih ogromno konkretnih dokazov o naravi in obsegu poslovnega in političnega omrežja družin ter skrajno spornih taktik, ki se jih je to omrežje posluževalo, da bi ohranilo svojo moč. Protestna gibanja in institucionalni pritiski, ki so jih razkritja še dodatno podžgala, so konkretno zamajali ustaljeni status quo, o vsem tem pa smo imeli priložnost spregovoriti s profesorjem politične ekonomije Patrickom Bondom, predavateljem na Univerzi Witwatersrand v Johannesburgu.
V trenutno politično-ekonomsko stanje Južnoafriške republike nas je uvedel preko zgodovinskega konteksta post-apartheidovske Južne Afrike in dediščine takratnih gibanj:
Stranka Afriški nacionalni kongres, organizacija z več kot stoletno tradicijo, se je po letih borbe proti apartheidu in zmagi na volitvah leta 1994 postopno prelevila iz progresivne sile v prozahodno socialdemokratsko stranko tretje poti, ki je državo še bolj odprla tujemu kapitalu. Spremembe gospodarstva, ki so jih prinesle prostotržne reforme, so neizogibno spremenile tudi pogoje in način prisvajanja presežne vrednosti s strani lokalnih ekonomskih in političnih akterjev:
Bratje Ajay, Atul in Rajesh Gupta ter njihovi sorodniki in sodelavci so z Jacobom Zumo in njegovo skupino začeli sodelovati, še preden je ta prevzel vodstvo stranke. Od leta 2009 dalje jim je podporo začel vračati s preferenčnim dostopom do poslov z največjimi državnimi podjetji. A kakor pojasni Bond, je to zgolj delček celotne slike:
Če se še malce vrnemo na samo družino oziroma brate Gupta, ne moremo prezreti dejstva, da so si svoj imperij ustvarili praktično iz ničesar. Pri tem je vlogo odigrala, poleg iznajdljivosti in nekaj sreče, tudi tranzicija:
Tudi Jacob Zuma je imel, po tem, ko je premagal Thaba Mbekija, naslednika Nelsona Mandele, vse prej kot položno pot do pozicije moči, ki jo je dosegel kot predsednik:
Po Bondovem mnenju se je gradnja skupnega omrežja zares začela šele, ko je Ajay Gupta v svoje IT podjetje Sahara Computers kot poslovnega partnerja vzel najstarejšega sina Jacoba Zume, Duduzaneja. Odnos se je samo še poglabljal, z očitnimi posledicami za celotno gospodarstvo:
Duduzane Zuma je v intervjuju za BBC v odgovor na vprašanje o tem, kje vidi razloge, da so mu bratje Gupta ponudili poslovno partnerstvo, odgovoril:
Obtožbe in razkritja koruptivnih praks pa nikakor ne pestijo samo lokalnih mogotcev. Med tujimi podjetji, ki so sodelovala v nečednih poslih, sta denimo računovodski in svetovalni korporaciji KPMG in McKinsey. Preko povezav z omrežjem pa naj bi za ugodne posle lobirali tudi vladi Rusije in Kitajske:
Kot smo v do sedaj povedanem že nekoliko nakazali, sta tekmujoča diskurza v južnoafriški javnosti na eni strani kritika omrežja Zuma-Gupta in na drugi kritika tako imenovanega belskega monopolnega kapitala. Da gre pri tem v veliki meri za spopad med dvema strukturno pogojenima deloma južnoafriške buržoazije, lahko opazimo takoj, ko diskurza nehamo dojemati kot izključujoči se kritiki:
Razlogi za nastanek kompradorske buržoazije so strukturni, njen karakter pa po Bondovem mnenju pogojujejo tudi sama lega Južne Afrike na svetovni periferiji in konstantna tekma z elementi vladajočega razreda iz časa apartheida:
Kdo vse pa tvori frakcijo belskega monopolnega kapitala in kakšne so posledice tega rivalstva?
Škandal, ki precej dobro opiše razsežnosti tega konflikta in metode, ki so jih udeleženi pripravljeni uporabiti, je razkritje kampanje, ki jo je po naročilu Duduzaneja Zume vodilo britansko podjetje za odnose z javnostmi Bell Pottinger. Na socialnih omrežjih so s pomočjo vojske twitterbotov za naraščajoči družbeni pritisk okrivili beli monopolistični kapital in mestoma celo pozivali k rasnemu sovraštvu. Namen je bil preusmeriti pritiske zaradi razkritij o poslovanju omrežja Zuma-Gupta. Ko je resnica pricurljala v javnost, posledice za podjetje niso bile dobre.
Bond poudarja tudi vlogo, ki so jo pri sankcioniranju podjetja Bell Pottinger odigrali elementi znotraj britanske države, ter plaz reakcij, ki so ga razkritja sprožila:
Sporočilo je po Bondovem mnenju jasno, podobna usoda pa najverjetneje čaka še nekaj podjetij:
Poslušali ste Das Kapital iz Cape Towna s komadom Bend it, mi pa nadaljujemo z Južno hemisfero in pogovorom o politični sitaciji v Republiki Južna Afrika. Opisali smo že strukturne ekonomske vzroke in zgodovinski kontekst vzpona kompradorskega omrežja. Patrick Bond, profesor politične ekonomije na Univerzi Witwatersrand v Johannesburgu, v nadaljevanju opiše možne posledice, ki jih bo trenutno dogajanje imelo na naslednje parlamentarne volitve:
Ko ljudje takšnega profila javno razglašajo, da je izbira med enimi in drugimi buržuji lažna, to, če ne drugega, priča o potencialnem prostoru za oblikovanje tretje, kritične artikulacije:
Kaj pa opozicijske sile, tako znotraj parlamenta kot izven njega?
...
Kritika in po Bondovem mnenju iskrena želja po odpravi korupcije pa prihajata tudi z desne. Ob tem ne izključuje možnosti oblikovanja koalicije, ki bi od stranke Jacoba Zume prevzela oblast.
Ta scenarij pa se kaže kot vse bolj verjeten, saj je Afriški nacionalni kongres v sporih z obema organizacijama, s katerima ima sklenjeno tripartitno zavezništvo: Južnoafriško komunistično partijo in Kongresom južnoafriških sindikatov. Ti spori bi lahko ob naslednjem kongresu stranko še bolj fragmentirali:
Če se še zadnjič vrnemo k aktualnemu dogajanju: zanimalo nas je, kakšne bi bile možne posledice propada podjetij, ki so tako vpletena v vsakodnevne posle južnoafriškega gospodarstva, kot je KPMG:
In kako se godi Guptam po tem zadnjem viharju obtožb?
Bond je po vsem povedanem optimističen glede smeri, v katero se tokovi politične in ekonomske moči premikajo. Velik pomen v nadaljnjih bojih pripisuje sami aktivnosti in politični zavednosti civilne družbe:
Zaključimo z dobrim odgovorom na neumno vprašanje: Kaj smo torej na podlagi povedanega ugotovili?
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj