Nova stara Kaledonija
Spoštovani, spoštovane, poslušate Južno hemisfero, oddajo aktualnopolitične redakcije Radia Študent na 89,3 MHz. V današnji oddaji pozornost posvečamo Novi Kaledoniji.
Nova Kaledonija je francosko čezmorsko ozemlje v jugozahodnem Pacifiku, nedaleč od severovzhodne obale Avstralije. Nova Kaledonija, sestavljena iz glavnega otoka, imenovanega Grande Terre, in nekaj manjših okoliških otokov, je del Melanezije, ki se razteza od Papue do Fidžija.
Povod za današnjo oddajo je bližajoči se plebiscit na Novi Kaledoniji, ki bo odločal o nadaljnji usodi otočja. Ali bo ostalo pod francosko trobojnico, ali pa bo šlo po samostojni poti. Do referenduma o neodvisnosti še pridemo, za začetek pa je treba podati kar nekaj zgodovinskega konteksta. Začnimo leta 1774.
Leta 1774 zato, ker je britanski raziskovalec James Cook tisto leto dal temu ozemlju sedanje ime. Kaledonija je latinsko ime za Škotsko, na obale katere je Cook pomislil, ko je prvič zagledal severovzhodni krak otoka. Kaj kmalu je Nova Kaledonija postala plen večinoma francoskih in britanskih trgovcev, ki so služili z izkoriščanjem naravnih in človeških bogastev, in sicer s pridobivanjem sandalovine in z ugrabljanjem domorodcev za delo na plantažah.
Francozi so leta 1854 tudi uradno prevzeli nadzor nad Novo Kaledonijo, ki je bila do konca 19. stoletja kazenska kolonija francoskega imperija. V tem času je prišlo do odkritja znatnih zalog niklja, s tem pa tudi do znatnejšega naseljevanja Evropejcev. Posledice so v obliki izgube ozemlja in smrtnih žrtev zaradi širitev bolezni priseljenskega izvora čutili domorodci, ljudstvo Kanaki.
Zatiranje domorodnega prebivalstva je pripeljalo do dveh oboroženih uporov prvotnih prebivalcev, in sicer v letu 1878 ter pozneje v času prve svetovne vojne. Kanaki po tem niso sprožili nobenega upora vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Več o vlogi ozemlja Nove Kaledonije v kontekstu nekdanjega in sedanjega francoskega imperija pove Denise Fisher, profesorica na Avstralski narodni univerzi.
Pomembno strateško vlogo je Nova Kaledonija odigrala v času druge svetovne vojne, ko je bila glavno vojaško oporišče mornarice Združenih držav Amerike v Južnem Pacifiku.
Šele obdobje po koncu vojne je domorodcem prineslo pravico do francoskega državljanstva, kljub temu pa so ostali izključeni iz političnega in ekonomskega razvoja prekomorskega ozemlja. V sledečih desetletjih so tudi prvič postali manjšina na lastnem otočju. Več Alexandre Dayant, raziskovalec z avstralskega možganskega trusta Lowy.
Proces dekolonizacije, ki je praktično v celoti zajel francoska ozemlja v Afriki, je obšel Novo Kaledonijo. Vlada v Parizu je, domnevno pod pritiskom evropskih priseljencev, ki jih poznamo pod nazivom Caldoche, izničila uredbe, ki so otočju zagotavljale večjo stopnjo avtonomije. S tem si je Francija tudi zagotovila popoln nadzor nad rastočim izvozom niklja - Nova Kaledonija premore kar četrtino celotne svetovne zaloge te kovine.
Konec sedemdesetih je v Novi Kaledoniji prišlo do ponovnega prebujanja kanaške identitete. Z vzpostavitvijo političnih domorodskih strank so se pojavili tudi glasnejši klici k neodvisnosti ozemlja. Rastoče nezadovoljstvo je kulminiralo v tako imenovanih Dogodkih ali Les Événements v francoščini. Denise Fisher te dogodke raje poimenuje kar državljanska vojna.
Da bi pomirila rastoče napetosti, je Francija leta 1983 prvič priznala Kanake kot posebno ljudstvo, pred tem so jih namreč imenovali preprosto Melanezijci. Istočasno so Kanake označili za ‘žrtve zgodovine’ in jim obljubili referendum o neodvisnosti.
Tega so Novi Kaledonci dobili leta 1987. A kot pojasni Gonzague de la Bourdonnaye, novinar Nouvelle Caledonie 1ere, ta ni bil legitimen. Za neodvisnost se je izreklo le 1,7 odstotka volivcev, predvsem zato, ker so se podporniki neodvisnosti odločili za bojkot.
Povod za resno reševanje problematike izključenosti staroselcev je dala talska kriza maja 1988, ko so pripadniki Kanaške in socialistične narodne osvobodilne fronte ubili štiri in ugrabili 34 pripadnikov žandarmerije - skupaj z javnim tožilcem. Že mesec po krvavem obračunu, v katerem je umrlo tudi 19 ugrabiteljev, je bil v pisarni francoskega predsednika vlade podpisan Matignonski sporazum.
Matignonski sporazum je vzpostavil 10-letno obdobje, v katerem naj bi bili napori usmerjeni v izboljšanje položaja Kanakov v institucionalnem in ekonomskem smislu. V zameno so predstavniki Kanakov obljubili, da v tem obdobju ne bodo omenjali boja za neodvisnost. Več o rezultatih tega dogovora pove Bourdonnaye.
V skladu z Matignonskim sporazumom bi moral leta 1998 potekati vnovičen referendum o neodvisnosti. Konsenz med takratnimi politiki z obeh strani pa je bil, da je zanj vendarle še prezgodaj. Namesto plebiscita so tako podpisali nov sporazum v prestolnici Noumei, ki je datum novega referenduma potisnil dve desetletji naprej, v leto 2018.
Francija je v tem 20-letnem obdobju del upravljanja otočja prepustila tamkajšnjim prebivalcem. Še vedno pa ohranja nadzor nad policijo, vojsko, zunanjo politiko, pravosodjem in financami Nove Kaledonije.
S pridobitvijo večje avtonomije provinc je bila vzpostavljena tudi struktura s posebno ureditvijo in senatom, specifično namenjenim Kanakom. Denise Fisher poda oceno, kako uspešna sta bila sporazuma pri izboljševanju življenja domorodcev.
Bourdonnaye poudarja, da gre za proces, ki še vedno traja in bo trajal tudi naprej.
Dayant poudarja, da Kanaki še vedno ne uživajo privilegijev evropskih naseljencev. Padec cen niklja leta 2014 pa je to skupnost še dodatno prizadel. V zadnjem letu cena sicer ponovno narašča, a otočje ostaja odvisno od financiranja iz Francije.
Ne glede na učinke določil iz dogovora izpred dveh desetletij še vedno velja, da mora Nova Kaledonija plebiscit izvesti do novembra leta 2018. Več o tem po glasbenem premoru.
Pred glasbenim premorom smo spoznali preteklost otočja, ki po popisu iz leta 2014 sodeč šteje 269 tisoč prebivalcev. Največji delež med njimi, in sicer 39 odstotkov, predstavljajo staroselci Kanaki, sledijo Evropejci s 27 odstotki, njihov odstotek pa je realno še večji, saj predstavljajo tudi večino tistih, ki se identificirajo kot Kaledonci. Skoraj celotni preostanek populacije predstavljajo še priseljenci z okoliških otočij.
Kakor je unikatno njeno prebivalstvo, je unikatna tudi ureditev Nove Kaledonije v primerjavi z ostalimi francoskimi čezmorskimi ozemlji. Gonzague de la Bourdonnaye, novinar državne hiše Nouvelle Caledonie 1ere.
O prihodnosti otoka bodo prebivalci odločali najkasneje novembra letos. Če se bo na plebiscitu večina prebivalcev izrekla proti neodvisnosti, bodo prebivalcem znova postavili isto plebiscitno vprašanje. Če se bodo tudi v drugo izrekli proti, bo, v skladu s sporazumom iz Noumee, potekal še tretji in zadnji krog plebiscita.
Walter Zweifel z radia New Zealand International pojasni, zakaj bo plebiscit potekal mesec ali maksimalno dva pred rokom, določenim že davnega leta 1998.
Ključno vprašanje pred plebiscitom je do nedavnega bilo, kdo bo sploh imel volilno pravico. Med novembrskim obiskom francoskega premierja Edouarda Philippa sta tabora za oziroma proti neodvisnosti vendarle sklenila kompromis. Pravico odločanja o nadaljnji usodi otočja bodo tako imeli: prvič, vsi prebivalci Nove Kaledonije, ki tam živijo vsaj od leta 1994; drugič, vsi, ki so tam rojeni in so hkrati na otočju živeli zadnja tri leta; in pa tretjič, velika večina Kanakov. Zakaj le velika večina? Pravico do glasu ima načeloma vseh 104 tisoč Kanakov, kolikor naj bi jih na Novi Kaledoniji bilo. A zaplete se pri dejstvu, da Francija vztraja, da jih okoli 10 tisoč nima prijavljenega stalnega prebivališča in zato ne morejo voliti.
Edina anketa javnega mnenja, ki je bila do sedaj opravljena med prebivalstvom Nove Kaledonije, nakazuje na zmago lojalistov, znaten delež volilnega telesa pa naj bi bil še neodločen. Denise Fisher z Avstralske narodne univerze je do te ankete skeptična in opozarja pred vnaprejšnjim predvidenjem zmage tabora proti neodvisnosti.
Bourdonnaye nasprotno ne dvomi v zmago lojalistov. Po njegovih informacijah prihaja tudi do bolj ali manj javnih razhajanj znotraj tabora za neodvisnost, ki mu poveljuje militantno poimenovano zavezništvo strank poimenovano Kanaška in socialistična narodno osvobodilna fronta. To se je sicer močno oddaljilo od dni oboroženih bojev v 80-ih. Zdaj ima vlogo največje poslanske skupine znotraj kongresnega bloka strank, ki se zavzemajo za neodvisnost. V kaledonskem kongresu so sicer še vedno v manjšini, saj štiri sedeže več nadzorujejo lojalisti.
Uradni Pariz poskuša zavzeti čim nevtralnejšo vlogo v pogovorih z obema taboroma. Zweifel je prepričan, da je pomemben faktor pri vladni poziciji ta, da so prepričani v zmago lojalistov. V marcu je kljub temu napovedan še obisk francoskega predsednika Emmanuela Macrona.
Bourdonnaye pojasni, da prisotnost niklja ne igra več pomembne vloge za Francijo, saj industrijo na nahajališčih upravljajo lokalne province. Bourdonnaye še pove, da tudi zgodba o Franciji, ki finančno vzdržuje Novo Kaledonijo, ni tako črno bela.
Kaj se zgodi po referendumu, ostaja nejasno. V primeru odločitve za neodvisnost je predvideno časovno nedoločeno prehodno obdobje, v katerem bi Francija neodvisni Novi Kaledoniji pomagala pri vzpostavitvi lastnih organov. V primeru trikratne zavrnitve - ne pozabite, letošnjemu plebiscitu morata slediti še vsaj dva z istim vprašanjem o neodvisnosti - pa prihodnost ni jasna. Odločitev o nadaljnjem spoštovanju sporazuma iz 1998 je prepuščena kaledonškemu kongresu.
Zgodovina Nove Kaledonije in velike količine strelnega orožja, na otoku prisotnega zaradi lovske tradicije, nekaterim zbujata strahove o povratku nasilja iz osemdesetih let po plebiscitu. Bourdonnaye ostaja optimističen.
Zadnja pacifiška država, ki se je osamosvojila od francoske oblasti, je bil Vanuatu leta 1980. Njegov primer številni novokaledonski lojalisti uporabljajo kot strašilo za kaledonsko prebivalstvo in opozorilo na to, kaj se lahko zgodi, če gre Nova Kaledonija po poti neodvisnosti. Blandine Guillet, novinarka Caledonia.nc, meni, da so primerjave neustrezne.
Denise Fisher, ki ima dolgoletne izkušnje z diplomatskim delom v Južnem Pacifiku, osvetli okoliščine francoskega umika z ozemlja Vanuatuja.
Vanuatu se tako zdi naraven zaveznik Kanakov v boju za dekolonizacijo Južnega Pacifika, a je tamkajšnja oblast tiho, kar se tiče teme neodvisnosti Nove Kaledonije. Če melanezijski sosedi izrekajo vsaj tiho podporo taboru, ki se zavzema za neodvisnost, pa lahko rečemo, da lojaliste tiho podpirajo sosedje z Avstralije in Nove Zelandije. Walter Zweifel.
Daleč od geopolitičnih iger med Kitajsko in Združenimi državami Amerike pa se staroselsko prebivalstvo sooča z eksistencialnimi težavami, ki jih bodo pestile še vsaj nekaj časa, ne glede na rezultat referenduma. Kljub zmanjšanju neenakosti med staroselci in evropskimi priseljenci, ob implementaciji političnih sporazumov, imajo Kanaki v povprečju še vedno znatno nižjo stopnjo izobrazbe, posledično pa so pri njih višje tudi stopnje revščine, kriminala in alkoholizma.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj