Osrednji problemi Srednjeafriške republike

Oddaja
19. 7. 2017 - 12.00

V tokratni Južni hemisferi pozornost usmerjamo k nedavnemu dogajanju v Srednjeafriški republiki. Država, ki je v koncu leta 2012 zapadla v državljansko vojno, je tokrat ob intervenciji katoliške mirovne organizacije Sant Egidio dosegla mirovni sporazum med trinajstimi od štirinajstih uporniških skupin v državi. Ne glede na navidezno uspešnost dogovora, ki je bil pred slabim mesecem sprejet v Rimu, so nedolgo po tem že izbruhnili novi spopadi. Tako bomo danes s sogovorcem Rubenom van Koningem z nevladne organizacije The Sentry in Louiso Lombard, asistenko kulturne antropologije na univerzi v Yalu, prevprašali nedavna dogajanja v Srednjeafriški republiki, poskusili ovrednotiti uspešnost mirovnega sporazuma in predstavili splošne razmere in duh časa, ki vlada v eni najbolj spregledanih držav na afriškem kontinentu.

A začnimo nekoliko počasneje. Preden nadaljujemo z aktualnim konfliktom in mirovnim sporazumom, si sprva ustvarimo širši vpogled v zgodovino Srednjeafriške republike. Format oddaje sicer ne omogoča natančnega pregleda vseh dogodkov, ki so v zadnjih šestih desetletjih krojili usodo republike. Vendarle pa bomo v okviru oddaje zaobjeli ključne podatke za osnovno razumevanje aktualnega konflikta.

Leta 1960 se je pod okriljem prvega predsednika Davida Dacka iz francoske kolonije Ubangi-Shari oblikovala neodvisna Srednjeafriška republika. Dackova politika je bila močno odvisna od francoske pomoči tako na področju gospodarstva kot obrambe in zunanjih odnosov.

Nerazvit državni aparat, ki ga je zapustila nekdanja francoska oblast, in visoka raven korupcije sta izrazito poslabšali razmere v državi. Tako se je že leto po Dackovi zmagi na volitvah začel pripravljati vsedržavni protest proti novi oblasti. Nestabilne razmere je izkoristil vojaški poveljnik Jean Bedel Bokassa, ki je z državnim udarom leta 1965 prevzel oblast.

Bokassa je v naslednjih 14-ih letih postal najprepoznavnejša oseba v zgodovini Srednjeafriške republike. Manični diktator, ki se je, ovit v beli rjuhi, na koncu kariere oklical za trinajstega apostola Jezusa Kristusa, je ob prevzemu oblasti razveljavil predhodno ustavo in odstavil opozicijo. Z letom 1972 se je oklical za dosmrtnega vladarja in se nekaj let pozneje, v najdražji slovesnosti v zgodovini države, okronal za cesarja Srednjeafriškega cesarstva. Pri tem omenimo, da je Francija neposredno financirala del njegovega, skoraj 30 milijonov ameriških dolarjev vrednega procesa kronanja.

Ne glede na njegovo ekscentrično obliko vladanja je Francija celotnih 14 let njegove vladavine s Srednjeafriško republiko vzdrževala tesne stike, ki so bili večinoma podkrepljeni s poslovanjem z uranom in ostalimi rudninami. Topli odnosi med Francijo in Bokasso so se končali leta 1979. Med Bokassovim uradnim predsedniškim obiskom Moamerja Gadafija v Libiji je francoska vojska izvedla vojaško akcijo, v kateri je 700 francoskih vojaških padalcev pristalo v glavnem mestu Bangui in odstavilo Bokassovo vlado. Francija je potezo utemeljila z obtožbami, ki so Bokassi očitale mučenja, usmrtitve in kanibalizem. Ta naj bi se, sodeč po francoskih obtožbah, menda občasno prehranjeval z otroci iz zapuščenih sirotišnic.

Francoske oblasti so po končani vojaški intervenciji na mesto predsednika znova namestile Davida Dacka, ki je vladal kot prvi predsednik Srednjeafriške republike. Dackov ponovni prevzem oblasti je že v samem začetku izzval številna nezadovoljstva. Oblast je vzdrževal ob neposredni podpori francoskih vojaških enot, s pomočjo katerih je poskušal zadušiti konstantne delavske proteste. Slabi dve leti pozneje, leta 1981, pa je vojaški general Andre Kolingba v državnem udaru odstavil Dacka, ki je tako doživel že drugi državni udar v svoji karieri.

Prvi dve desetletji tako nazorno prikažeta tradicijo državnih udarov Srednjeafriške republike, ki se jih v naslednjih desetletjih zvrsti še kar nekaj. Po padcu berlinskega zidu pa so se po afriškem kontinentu začela širiti demokratična gibanja, ki so leta 1991 vidnejše dosegla tudi Srednjeafriško republiko. Kolingba je v naslednjih dveh letih popustil vse intenzivnejšim pritiskom in omogočil prve demokratične volitve, ki s prvim demokratično izvoljenim predsednikom Angom-Felixom Patassejem v državo niso prinesle občutnih demokratičnih sprememb. Poročila o usmrtitvah, mučenjih in zapiranju brez sodne podlage so se množila in javna podoba nove demokratične oblasti je v luči stopnjujoče represije postopno drsela. Patasse je le v letu 1996 preživel tri poskuse državnih udarov, ki so sledili neplačevanju vojakov in naraščajoči državni represiji, ki jo je Patasse utemeljeval z namenom ustavitve naraščajočega razbojništva v državi.

V prehodu v novo tisočletje, natančneje v letu 2003, pa je Patassejevo vlado z državnim udarom strmoglavil vojaški general Francois Bozize. Medtem ko je Srednjeafriška republika še vsaj štiri desetletja po razglasitvi neodvisnosti ostajala neformalna kolonija Francije, je Bozize močno omejil francoski politični in predvsem gospodarski vpliv. Pri slednjem se je namreč obračal proti vzhodu in si prizadeval za vzpostavitev močnejših gospodarskih povezav s Kitajsko. Poleg tega je Bozize močno depriviligiral muslimanski del prebivalstva, ki predstavlja približno 10 odstotni delež celotnega prebivalstva v Srednjeafriški republiki. V času Bozizejeve vladavine naj bi se muslimanski del prebivalstva soočal z velikimi ovirami pri možnostih za zaposlitev, ostalimi osnovnimi življenjskimi pogoji in nezmožnostjo političnega udejstvovanja.

Prav zaradi omenjenih ovir in predvsem zaradi apetita po političnem vplivu s strani muslimanskega prebivalstva so se v državi začele organizirati številne oborožene skupine, ki so nato začele z uporom proti vladi Bozizeja. Že nedolgo po njegovem vzponu na oblast se je formirala pretežno muslimanska oborožena skupina Združenje demokratičnih sil za enotnost, krajše UFDR, na čelo katere je stopil Michel Djotodia, akter, ki je v nadaljnjih letih še večkrat krojil prihodnost Srednjeafriške republike. Pod njegovim vodstvom in ob pomoči prenekaterih oboroženih skupin so od leta 2004 do leta 2007 potekali odprti spopadi med uporniškimi skupinami in Bozizejevo vlado.

Spopadi med Djotodijevo oboroženo skupino UFDR in vlado Francoisa Bozizeja so se končali leta 2007 s podpisom mirovnega sporazuma. Takratni predsednik je upornikom ob podpisu mirovnega sporazuma obljubil, da bo UFDR prepoznal kot politično stranko, njene borce pa vključil v državno vojsko. Po dveh negotovih letih pa so obljube sporazuma v mnogih točkah ostajale neizpolnjene. Primer neuresničenih obljub mirovnega sporazuma s skupino UFDR je tako prvi v seriji nadaljnjih mirovnih sporazumov, ki so sledili med letoma 2012 in 2017. Podobna situacija je avgusta 2012 sledila še v primeru skupine Konvencija patriotov za pravico in mir, krajše CPJP, in skupine Patriotska konvencija za reševanje države, krajše CPSK.

Nezadovoljstvo ob lažnih obljubah mirovnih nesporazumov je tako postopno vzbujalo vse intenzivnejše napade s strani milic omenjenih skupin. Pri tem moramo poudariti, da tri izpostavljene niso edine oborožene skupine, ki so konec leta 2012 začele postopno osvajati vasi in mesta po Srednjeafriški republiki. UFDR, CPJP in CPSK tako izpostavljamo, ker so se te na vrhuncu napadov na Bozizejevo vlado decembra 2012 združile v koalicijo pod imenom Seleka.

Koaliciji sta se v prihodnjih tednih pridružili še dve oboroženi skupini in v naslednjih treh mesecih so skupaj prispeli le 120 kilometrov od glavnega mesta Bangui. Skromna mednarodna pomoč Bozizejevi vladi pa je s strani Južnoafriške republike, Čada, Angole, Demokratične republike Kongo in Gabona le bežno presegla tisočglavo vojaško okrepitev.

Še vedno poslušate Južno hemisfero, v kateri se posvečamo situaciji v Srednjeafriški republiki. Pred glasbenim premorom smo zaključili s približevanjem uporniške koalicije Seleka glavnemu mestu Bangui leta 2013. Takratni predsednik Bozize se je tako znašel v nelagodni situaciji. Pomoč je bil primoran iskati pri francoskih oblasteh, vezi s katerimi je poskušal tekom svoje vladavine neprestano omejevati. Tako je v svojem govoru v Banguiju v koncu decembra 2012, obdan z oboroženimi vojaki v strelnih pozicijah, rotil takratnega francoskega predsednika Françoisa Hollanda za francosko vojaško pomoč. Slednji je nekaj dni pozneje med obiskom tržnice v Parizu za medije podal kratko izjavo, da vojaška intervencija ni v francoskem interesu in bo ta omejena le na evakuacijo francoskih državljanov, ki prebivajo v Srednjeafriški republiki.

Molk, ki je prišel tako s strani Francije kot Združenih držav Amerike, je še pred Bozizejevim obupanim govorom izzval burno reakcijo prebivalstva v glavnem mestu Bangui. Nastali so protesti, v katerih so protestniki v gmotah dima gorečih pnevmatik s kamni obmetavali francosko in ameriško veleposlaništvo. Sledilo je zaprtje omenjenih veleposlaništev in evakuacija ameriških in francoskih državljanov iz Srednjeafriške republike. Bozizeju pa ni preostala druga možnost kot podpis novega mirovnega sporazuma.

Ta je bil podpisan 11. januarja 2013, a so le slaba dva tedna po podpisu ponovno izbruhnili spopadi, pri čemer je za njihov začetek vsaka stran obtoževala drugo. Uporniška koalicija Seleka je tako konec marca 2013 zavzela glavno mesto in prevzela nadzor nad državo.

Na čelo oblasti je tako stopil Michel Djotodia, prvotni vodja skupine UFDR in vodja koalicije Seleka. Djotodia se je za obdobje nadaljnjih treh let oklical za predsednika države, razveljavil je ustavo in razpustil predhodno vlado. Djotodia je ob prevzemu oblasti začel izgubljati nadzor nad koalicijo Seleka in je posledično tudi odstopil z mesta vodje koalicije. Slednja je nato utrpela tudi nekaj notranjih delitev, številni člani milic Seleke pa so začeli nenadzorovano pleniti območja znotraj Srednjeafriške republike.

V odgovor na naraščajoče nasilje s strani članov milic razdobljene Seleke se je po večinsko krščanskih območjih iz številnih civilnih zaščitnih skupin razvila nova organizacija Antibalaka, katere ime lahko prevedemo s ‘Proti mačetam’. Slabo organizirane milice Antibalake so tako začele odprt boj z milicami Seleke in si prizadevale za odstop Djotodia. Antibalako podrobneje opiše naš sogovorec Ruben de Koning z nevladne organizacije The Sentry:

Izjava

Več o notranji sestavi koalicije Seleka, organizaciji in njenih frakcijah nam pojasni Ruben. Med drugim opozarja, da lahko v zadnjem obdobju pričamo tudi sodelovanju med milicami Antibalake in Seleke.

Izjava

Nacionalni konflikt v Srednjeafriški republiki je s strani svetovnih medijev večinoma razumljen kot verska in plemensko naravnana državljanska vojna. Ruben de Koning opozarja na nasprotno. Prav dokazi o sodelovanju med Seleko in Antibalako nakazujejo, da vojno poganjajo dobičkonosni cilji.  

Izjava

Nacionalni konflikt, večinsko povezan z omenjenima skupinama, vsaj od leta 2015 poteka v nekoliko manjši razsežnosti. Leta 2016 so bile v Srednjeafriški republiki s podporo sosednjih držav in Združenih narodov po skoraj dveh desetletjih izvedene demokratične volitve. Več o poteku zadnjih volitev in   njihovem vplivu na nacionalni konflikt pove Koning:

Izjava

V sklopu oddaje smo doslej omenili le nekaj mirovnih sporazumov, ki so bili v Srednjeafriški republiki podpisani v preteklih petih letih. Glede na njihovo neučinkovitost lahko  podvomimo tudi v plodnost mirovnega sporazuma iz preteklega meseca. Ruben de Koning aktualni mirovni sporazum ob boku s preteklimi ocenjuje sledeče:

Izjava

Zadnji mirovni sporazum, ki je na pobudo katoliške mirovne organizacije Sant Egidio potekal v Rimu, je podpisalo le 13 od 14-ih trenutno aktivnih oboroženih skupin v Srednjeafriški republiki. De Koning razloži, katera skupina ni podpisala sporazuma:

Izjava

Konflikt, ki v državi neprekinjeno poteka že zadnjih 5 let, med drugim odpira tudi vprašanje, kako nestabilne državne razmere vplivajo na državno gospodarstvo. Zaradi državljanske vojne je Srednjeafriško republiko zapustila glavnina večjih tujih investitorjev, medtem ko so tam ostala nekatera manjša podjetja. Slednja različnim milicam plačujejo za vojaško obrambo obratov, kar posledično predstavlja osrednji dotok financ, ki poganjajo državljansko vojno. Več o trenutnem stanju gospodarstva Srednjeafriške republike razloži Koning:

Izjava

V prenekaterih poročilih lahko zasledimo novice o naraščajočih kitajskih investicijah, kar tako Ruben de Koning kot naša druga sogovornica Louisa Lombard ostro zavrneta. Koning doda še nekaj o ostalih večjih investitorjih:

Izjava

Kot smo tekom oddaje že prikazali, je bila Srednjeafriška republika vsaj do leta 2003, dokler oblasti ni prevzel nekdanji vojaški general Francois Bozize, pod neposrednim političnim in gospodarskim vplivom bivše kolonizatorke Francije. Tako Lombard kot Koning trenutni francoski vpliv na gospodarskem področju v državi označita za skoraj ničnega, medtem ko ima ta na politični ravni še vedno veliko vlogo.

Izjava

Ne glede na to, da so trenutni spopadi po svoji razsežnosti bistveno manjši kot v obdobju med letoma 2012 in 2015, se razmere v državi še zdaleč niso umirile. V preteklem tednu smo lahko zasledili novice, ki poročajo o dodatnih 40000 beguncev, ki se umikajo iz konfliktnih območij znotraj države. Pred prihodom mirovnih enot s strani Združenih narodov, Francije in Evropske unije leta 2013 je med ljudmi vladalo nezadovoljstvo ob mednarodni ignoranci. Vse od prihoda mirovnih enot pa se prebivalstvo nenehno pritožuje nad njihovo neučinkovitostjo. Za konec Koning pove nekaj več o mednarodni intervenciji na področju sojenja posameznikom in podjetjem, ki se okoriščajo na račun vojnega stanja in ga tudi neposredno podpirajo.

Izjava

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Avtorja je treba pohvalit za zgodovinski vpogled, tega v novinarstvu kronično manjka. Lahko pa bi kaj več razjasnil o tem, kakšno je trenutno stanje vladnih organov, kdo natanko obvladuje kaj (ne vem, če sem jaz tu izgubila, ali je bilo to dejansko nekoliko pomanjkljivo). Drugač pa keep on the good work.

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.